Jedro

Tožnik je hitel do parkiranega vozila ob zelenici na parkirišču in pri tem padel. Ker je parkirano vozilo bilo na parkirišču, zelenica pa je običajni in sestavni del tega, je tožnik sam kriv, da ni bil zadosti skrben, ko je dostopal do interventnega vozila.

Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne, je nujno kršitev dolžnega ravnanja. Ker je sodišče ugotovilo, da je šlo za običajno zelenico, ni pa predpisano, da mora biti parkirišče brez zelenic, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za zadosti varno delovno okolje upoštevajoč 2. odstavek 6. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZVZD.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine 3.905,20 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo pravdne stroške.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodba je rezultat nepopolne in posledično zmotne ocene izvedenih dokazov, bistvenih kršitev določb ZPP zaradi nepopolnega dokaznega postopka in zaradi zmotne materialnopravne presoje. Tožeča stranka je utemeljila svoj zahtevek na objektivni in krivdni odgovornosti. Po prepričanju tožeče stranke je zmoten sklep sodišča, da ni krivdne odgovornosti tožene stranke. Sodišče ugotavlja, da ne obstaja predpis, da delodajalec pot do službenega vozila uredi po utrjeni poti. To res ne obstaja, vendar iz Zakona o varstvu in zdravju pri delu in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu izhaja, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. To pomeni tudi preprečevanje nevarnosti pri delu (npr. 5. in 6. člen ZVZD). Mora zagotoviti, da so neravnine na poteh označene z znaki, izbokline, luknje in podobno na delovnem mestu poravnane, tekoče tehnično vzdrževanje, da odpravi vse ugotovljene pomanjkljivosti. Zato bi moral delodajalec pot do službenega vozila urediti. Tudi dostop do intervencijskih vozil ne more potekati po zelenicah. Tudi v urbanem okolju to ne poteka po zelenicah, ampak po betonskih površinah. Sodišče ugotavlja, da so zelenice polne neravnin in vdolbin, kar pomeni večjo možnost nastanka poškodb pri hoji. Gre za dopuščanje povečanega tveganja, ki bi ga delodajalec lahko odpravil. Zato je podana protipravnost ravnanja tožene stranke. Tožnik in priče so povedale, da so delodajalca oziroma šefe opozarjali na nevarnost. Več ljudi se je spotaknilo in to je izpovedala priča P., ki ji sodišče sledi. Tako so se tudi umazale obloke. Tožnik pa je moral hitro k intervencijskem vozilu, saj je šlo za pospešeno gibanje in pomembnost vsake sekunde. Gre za opustitev skrbnosti delodajalca. Dokazno breme je na toženi stranki. Ne gre za običajno dejavnost. Priče R. in P. sta povedala, da gre pri intervenciji za posebno psihično stanje, polno adrenalina in pod stresom. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca za varstvo pri delu in sodišče je s tem tožniku odvzelo možnost sodelovanja v postopku, ker je 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba najprej graja odločitev sodišča prve stopnje in sodbo v delu, ko je sodišče ugotovilo, da ni podan element protipravnosti v ravnanju tožene stranke.

Pravilno je sodišče ugotovilo, da delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki jo ta utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002). Nato je sodišče pravilno ugotovilo, da je lahko odgovornost zavarovanca tožene stranke v konkretnem primeru le krivdna. Zelenica, ob kateri je bilo parkirano intervencijsko vozilo, ne more predstavljati nevarne stvari. Prehod ob zelenici zaradi vstopa v intervencijsko vozilo s strani sopotnika, pa tudi ni nevarna dejavnost. Pritožba tudi ne zatrjuje več, da bi šlo za objektivno odgovornost tožene stranke. Tako ostane še odgovor na vprašanje ali je tožena stranka naredila protipravno dejanje,da bi bil razlog za tožnikovo poškodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za parkirišče, kjer so imeli policisti parkirana vozila in da je bilo konkretno vozilo parkirano ob zelenici (priloga A2). Na podlagi fotografij in izpovedbe tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za običajno zelenico z običajnimi neravnimi in manjšimi vdolbinami. Tožnik ni dokazal, da bi šlo za globino 10 centimetrov. Vendar je sodišče ugotovilo, da tožnik ni bil zadosti skrben, ko je vstopal v vozilo po zelenici. Sodišče pravilno meni, da vsak delavec mora ravnati z običajno skrbnostjo, tudi ko gre za hitro intervencijo. Pritožba meni, da tožena stranka ni vzdrževala zelenice oziroma, da bi morala biti površina ravna ali betonirana. V konkretnem primeru gre za parkirišče, ki ima tudi zelenico. Noben predpis ne določa, kakšno mora biti parkirišče pred policijsko postajo oziroma ne določa, da ne sme imeti zelenice. Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne, je nujno kršitev dolžnega ravnanja. Ker je sodišče ugotovilo, da je šlo za običajno zelenico, ni pa predpisano, da mora biti parkirišče brez zelenic, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za zadosti varno delovno okolje upoštevajoč 2. odstavek 6. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v podobnem primeru pri presoji opustitvenega ravnanja kot elementa protipravnosti v zadevi II Ips 335/2003. Pritožba še meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke in dovolilo dokaz z izvedencem varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da če ni protipravnosti, ni potrebe po takem izvedencu. Gre za pravno vprašanje in ne dejansko vprašanje. Izvedenec ne more odgovarjati na pravna vprašanja. Zato ni podana očitana kršitev postopka.

Pritožba še trdi, da so že drugi delavci zavarovanci tožene stranke padli na parkirišču oziroma zelenici in o tem obvestili šefa. To dejstvo ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah ne more omajati dokazne ocene in nato pravnega sklepanja sodišča prve stopnje, kateremu se pridružuje pritožbeno sodišče. Zgolj dejstvo, da je tudi drugi delavec kdaj padel na zelenici, ne more pomeniti, da bi morala tožena stranka v okviru veljavnih predpisov in podzakonskih aktov ravnati zelenice ali pa ne parkirati vozila ob zelenici. Tudi dejstvo, da je šlo za intervencijo, ko je po definiciji nujna, ne vpliva na element protipravnosti. Tožnikovo delo je takšno in njegovo ravnanje in skrbnost je treba presojati ob njegovem delu kamor sodi tudi nujna intervencija. Ta intervencija ni bila tako drugačna, da mu ne bi bilo treba paziti, ko teče po urbani zelenici, kot je v tem primeru.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).