1. 7. 2011

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Vazduhoplovnega zavoda Orao, Federacija Bosne in Hercegovine, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, o. p. – d. n. o., Ljubljana, na seji 1. julija 2011

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 4/2008 z dne 10. 6. 2010 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnik izpodbija prvi odstavek 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v delu, ki določa, da v postopkih izvršbe na podlagi izvršilnega naslova ni revizije zoper sklep, s katerim je postopek končan na drugi stopnji in s katerim je odločeno o ugovornem razlogu iz 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ (zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu). Očita mu neskladje z drugim odstavkom 14. člena, 23. in 33. členom Ustave. ZIZ naj bi brez razumnega razloga neenako urejal enaka položaja, in sicer s tem, ko se pri izvršbi na podlagi verodostojne listine v primeru ugovora zastaranja postopek nadaljuje v pravdi, kjer nato obstaja možnost (dovoljene ali dopuščene) revizije, medtem ko se pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova o ugovoru odloča v izvršilnem postopku, kjer pa je zaradi prvega odstavka 10. člena ZIZ revizija izključena. Meni, da listina oziroma vrsta postopka ne moreta pomeniti razumnega razloga za različno obravnavo upnikov glede vprašanja dopustnosti revizije. Ker pride po njegovem mnenju pri ugovoru zastaranja do intenzivnega posega v pravico upnika do sodnega varstva, saj se mu odreče pravica do sodne izterjave obveznosti po pravnomočni sodni odločbi, s tem pa pride tudi do posega v njegovo zasebno lastnino, naj bi teža tega posega nujno zahtevala, da o vprašanju ugovora zastaranja odloči tudi Vrhovno sodišče v postopku revizije.

Z ustavno pritožbo, s katero utemeljuje pravni interes za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ZIZ, pobudnik (pritožnik) izpodbija sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije, ki temelji prav na prvem odstavku 10. člena ZIZ. Sprejelo je namreč stališči, da je razlika med obema postopkoma utemeljena na različni naravi izvršilnega naslova in verodostojne listine ter da podobnost ugovorov zastaranja v obeh primerih ni tolikšna, da bi pretehtala razliko med obema položajema oziroma izvršilnima postopkoma.

Pritožnik očita sklepu Vrhovnega sodišča kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena in 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi se ukvarjalo z opozicijskimi ugovornimi razlogi na splošno, ne da bi upoštevalo specifičnosti položaja pri ugovoru zastaranja. Zato je po mnenju pritožnika obrazložitev neprepričljiva. Prav tako se ne strinja z oceno, da gre pri ugovoru zastaranja judikatne terjatve v pravnem in dejanskem pogledu za relativno enostaven institut.

B. – I.

Prvi odstavek 10. člena ZIZ določa, da zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena revizija.

Pobudnik meni, da so z izpodbijano določbo neenako obravnavani upniki izvršilnega postopka na podlagi izvršilnega naslova v primerih, ko se odloča o opozicijskem ugovornem razlogu iz 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ (ugovor zastaranja), glede na upnike izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine in gre za odločanje o enakem ugovornem razlogu, saj so prvi prikrajšani za možnost revizije, ki jo drugi imajo.

Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da se bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (tako tudi v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26).

Temeljna predpostavka za kršitev načela enakosti je, da sploh gre za bistveno enake položaje. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sta si izvršba na podlagi izvršilnega naslova in izvršba na podlagi verodostojne listine tako podobni, da gre za bistveno enaka položaja.

Izvršilni naslov je kvalificirana, praviloma javna listina, na podlagi katere je mogoče zahtevati prisilno izvršitev terjatve, ki je v njej ugotovljena.[1] Izvršilni naslov ni le formalna predpostavka za dopustnost izvršbe, temveč hkrati pomeni domnevo, da obstoji terjatev, ki je v njej ugotovljena, in da so za izvršbo legitimirane stranke, ki so kot take navedene v izvršilnem naslovu. [2] Najbolj pogost izvršilni naslov je izvršljiva sodna odločba rednega sodišča, izdana v pravdnem postopku. Za izvršilni naslov je torej značilno, da je bila terjatev, ki je v njem ugotovljena, praviloma[3] ugotovljena v postopku, ki izpolnjuje ustavnoprocesna jamstva, ki izhajajo iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

Izvršba na podlagi verodostojne listine omogoča prisilno izvršitev terjatve, ne da bi bil obstoj terjatve predhodno ugotovljen v nekem postopku.[4] Sodišče mora zato v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine odločiti tudi o obstoju terjatve, ki se izvršuje, kar mora upnik zahtevati v predlogu za izvršbo (prvi odstavek 41. člena ZIZ). Zato mora sklep o izvršbi vsebovati tudi t. i. kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži plačilo terjatve skupaj z odmerjenimi stroški (tretji odstavek 44. člena ZIZ). Če dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in ga izpodbija v celoti ali samo v kondemnatornem delu, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Vložitev ugovora, ki ima zahtevane značilnosti (denimo obrazloženost), ima za posledico, da je terjatev, tako kot pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, šele ugotovljena v postopku, ki izpolnjuje ustavnoprocesna jamstva iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

Temeljni razlikovalni element med izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in izvršbo na podlagi verodostojne listine je torej v ugotovljenosti terjatve, za katero upnik zahteva prisilno izvršitev. Pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova je terjatev ugotovljena v postopku, ki izpolnjuje ustavnopravna procesna jamstva, pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa temu ni tako. Zato se tudi ugovor zastaranja terjatve in ugovor zastaranja terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom (ugovor judikatne terjatve), med seboj razlikujeta prav v ugotovljenosti terjatve, za katero dolžnik ugovarja zastaranje. Pri ugovoru zastaranja judikatne terjatve se namreč ugovarja, da je prenehala pravica terjati izpolnitev obveznosti, o kateri je sodišče že razsodilo in je odločba o njej pravnomočna.[5] Pri tem pa je treba upoštevati še očitno dejstvo, da gre pri ugovoru zastaranja judikatne terjatve za ugovor, ki že po naravi stvari ne more biti obravnavan v okviru postopka ugotavljanja obstoja terjatve, saj nastopi s pretekom z zakonom določenega časa, ki začne teči od pravnomočnosti sodne odločbe.

11.Ker torej ne gre za bistveno enaka položaja, ki bi zahtevala enako obravnavo, je očitek o neskladju izpodbijane določbe ZIZ z Ustavo očitno neutemeljen. Zato je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 10. člena ZIZ zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II.

12.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič Predsednik

[1]S. Triva, V. Belajec in M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, drugo izpremenjeno i dopunjeno izdanje, Informator, Zagreb 1984, str. 135. Glej tudi J. Juhart, Civilno izvršilno pravo, Oris, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 25–26; in B. Poznić, Građansko procesno pravo, Savremena administracija, Beograd 1987, str. 439.

[2]D. Wedam – Lukić, Civilno izvršilno pravo, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 47.

[3]Praviloma zato, ker je izvršilni naslov tudi izvršljiv notarski zapis in druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov (2. in 3. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ).

[4]Wedam – Lukić, nav. delo, str. 51.

[5]S. Cigoj, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1989, str. 410.