Jedro

Neveljavnost izdane listine nujno ne pomeni njene ponarejenosti.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega G.J. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 57559/2010 z dne 20. 6. 2013 obdolženega G.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je bila obdolženemu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu je bil nato po 73. členu KZ-1 izrečen še varnostni ukrep odvzema predmeta, in sicer mednarodno vozniško dovoljenje s serijsko številko …. z dne 25. 3. 2010 na ime G.J. in prevod tega dovoljenja, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa mora plačati stroške tega postopka iz 1. in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolženemu izreče sodni opomin namesto pogojne obsodbe in da mu navedenega varnostnega ukrepa ne izreče. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Ne sicer v delu, ko pritožnik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka z obrazložitvijo, po kateri zaradi predložitve spisa Višjemu sodišču z obdolženim nista vedela za njegovo vsebino, potem, da je bila sodba oprta zgolj na obremenjujoče dokaze ter da ocene razbremenjujočih dokazov za obdolženca v razlogih sodbe ni zaslediti. Pri prvih dveh gre po vsebini za bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi ju pritožnik kot prava vešč procesni udeleženec moral identificirati ter obrazložiti, v čem konkretno sta vplivali ali sta mogli vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega ni storil in tako tudi pritožbeno sodišče pritožbe glede na zapovedan obseg presoje iz prvega odstavka 383. člena ZKP, v tem delu ni moglo preizkusiti. Drugače je pri tretji kršitvi, ki jo je po vsebini uvrstiti med bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katere mora pritožbeno sodišče tudi sicer paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), vendar je navedeni preizkus ni razkril. Sodišče prve stopnje se je namreč razumljivo in v zadostni meri opredelilo do vseh odločilnih dejstev, druga stvar pa je, ali so bila ta dejstva pravilno ugotovljena.

5. Gre za dejansko vprašanje, glede katerega pa pritožnika v njegovih prizadevanjih ni mogoče zavrniti. Še zlasti, ko poudarja, da bi sodišče prve stopnje moralo poizvedovanja pri pristojnih pravosodnih organih ZDA širše zastaviti, da bi najprej ugotovilo, ali je odvzeto vozniško dovoljenje resnično izdala družba IS in če je, pod kakšnimi pogoji se to dovoljenje sme uporabljati. To je za celostno presojo obdolženčevega zagovora odločujoče, saj neveljavnost izdane listine nujno ne pomeni njene ponarejenosti, kot to smiselno izhaja v 4. točki sodbe. Res je sicer, da je od leta 2008 nekdanja kriva listina v Kazenskem zakoniku zamenjana s ponarejeno listino, vendar je to še vedno materialna ponareditev (gl. Predlog Kazenskega zakonika EVA: 2007 - 211 - 0012, št. 00720 - 34/2007/22 z dne 17. 1. 2008, str. 181), o kateri, brez da bi bilo znano, ali listina izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, ne more biti odločeno. Z drugimi besedami, bistvena je pristnost izdajatelja listine, medtem ko je upravičenost njegovega ravnanja kot izhaja iz te listine pomembna le za presojo obdolženčeve zavesti o protipravnosti, ki jo pritožnik v pritožbeni obrazložitvi prav tako utemeljeno izpostavlja.

6. Glede na to, in ker je pravilno ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča pogoj za pravilno uporabo materialnega prava, se pritožbeno sodišče s kršitvami kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, ki jih mimogrede pritožnik, podobno kot zgoraj ni identificiral, ni ukvarjalo.

7. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje dokazni postopek ustrezno razširilo, znova ocenilo obdolženčevo ravnanje na mejnem prehodu 6. 5. 2010 z vidika imetnika večih vozniških dovoljenj in nato o zadevi znova odločilo.