Jedro

Določbi 100. in 101. člena ZOR je treba uporabiti samo takrat, kadar nejasnosti ni mogoče odkloniti z ugotovitvijo prave volje pogodbenih strank.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dne 11.9.1991 je tožena stranka posodila tožeči stranki 1.500.000,- din z rokom vračila tri mesece, oziroma na tridnevni odpoklic. Tožeča stranka se je zavezala vrniti posojeni znesek v dinarski protivrednosti nemške marke po prodajnem tečaju na dan vračila. V zavarovanje dolga je toženi stranka izročila tri akceptne naloge. Dne 31.10.1991 je tožena stranka zahtevala vrnitev posojila z obrestmi in davkom. Ker je tožeča stranka vrnila 22.11.1991 samo 1.500.000,00 SIT, je tožena stranka ostali znesek 3.224.578,00 SIT izterjala z vnovčenjem akceptnih nalogov.

Tožeča stranka je menila, da je tožena stranka višino tožničinega dolga nepravilno izračunala. Na dan, ko je bilo posojilo dano, ne bi namreč smela upoštevati tečaja NB Jugoslavije (1 DEM = 13,00 Din) glede na to, da je bil borzni tečaj 1 DEM = 21,437 Din. Zato zahteva (v drugem sojenju na prvi stopnji) od tožene vrnitev 1.791.191,14 SIT.

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.791.191,14 SIT, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 27/78...57/89; v nadaljevanju: ZOR) določa v 100. in 101. členu, kako je treba v posebnih primerih nejasnosti pogodbenih določil ta razlagati.

Omenjeni dve zakonski določbi pa je treba uporabiti samo takrat, kadar nejasnosti ni mogoče odkloniti z ugotovitvijo prave volje pogodbenih strank. Prav to pa je storilo sodišče prve stopnje, in sicer v skladu z napotilom pritožbenega sodišča v odločbi, s katero je delno razveljavilo prvo sodbo prvostopnega sodišča. Izvedlo je dokaze in na podlagi njihove presoje po 8. členu ZPP ugotovilo, kaj sta stranki spora hoteli ob ustanavljanju pravnega razmerja. Čim je to ugotovilo, ni več nejasnosti 5. člena pogodbe o kratkoročnem finančnem kreditu. S tem je odpadla potreba uporabe 100. oziroma 101. člena ZOR. Zato sodišči druge oziroma prve stopnje nista materialnopravno zmotno odločili, ker za odločitev omenjenih dveh zakonskih določb nista uporabili.

Ugotovitev, kaj sta stranki spora hoteli ob ustanavljanju pravnega razmerja, je dejansko vprašanje. Po 3. odst. 385. člena ZPP v reviziji ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obširno revizijsko poseganje v dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče in ki je bila podlaga za izpodbijano odločitev, zato na revizijski stopnji ni upoštevno.

Iz revizije je možno povzeti, da očita tožeča stranka sodiščema druge in prve stopnje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka samo, da nista obrazložili, zakaj je bila zavrnjena izvedba dokaza z zaslišanjem priče S. M., čeprav je bil že sprejet dokazni sklep o zaslišanju priče. Meni, da je to absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP je podana (med drugim) takrat, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna za odločitev v sporu. Pri zavrnitvi izvedbe dokaza, glede katerega je sodišče že sprejelo dokazni sklep o njegovi izvedbi, pa ne gre za takšno dejstvo. Zato je, ob izpolnitvi predpostavke iz 1. odst. 354. člena ZPP, lahko morebitni izostanek obrazložitve sklepa o zavrnitvi izvedbe takšnega dokaza samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V obravnavanem primeru sodišče sploh ni sprejelo dokaznega sklepa za zaslišanje omenjene priče. Zato sklepa, da se že dovoljeni dokaz ne izvrši, ni bilo mogoče obrazložiti, ker ga ni bilo (je pa sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog za zaslišanje omenjene priče). Okoliščina, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo enake pritožbene trditve, kot jo uveljavlja tožeča stranka v reviziji, pa glede na navedeno ni vplivala niti ni mogla vplivati na sodbo. Zato ni niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 354. člena ZPP).

Iz gornje obrazložitve izhaja, da v reviziji uveljavljanih revizijskih razlogov ni. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).