Jedro

Ker sta v tem primeru pravdni stranki sklenili preužitkarsko pogodbo (imenovano tudi izročilno), ki ni urejena v pozitivnem pravu, po ustaljeni sodni praksi pa se za urejanje pravnih razmerij med strankami izročilne pogodbe uporabljajo ustrezna določila zakona o dedovanju, je omenjeni materialnopravni preizkus terjal oceno ali je bil spor pravilno rešen po določbah 120. oziroma 121. člena zakona o dedovanju (naprej ZD). Tako se pogodba razveže po določilu drugega odstavka 120. člena ZD v primeru, če pogodbenika živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno; po določilu tretjega odstavka istega člena pa lahko zahteva razvezo pogodbe vsaka stranka, kadar druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Po določilu prvega odstavka 121. člena ZD pa je možna razveza pogodbe tudi v primeru, če se po njeni sklenitvi razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena (če se razmere med strankama ne uredijo znova).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev izročilne pogodbe in prav tako podrejeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti iste pogodbe, ugodilo pa je nadaljnjemu podrejenemu zahtevku ter razvezalo izročilno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama 16.7.1986. V korist tožnice je sodišče prve stopnje izdalo še začasno odredbo, s katero je prepovedalo tožencema sečnjo lesa v gozdu, ki je bil predmet izročilne pogodbe.

Pritožbo tožencev zoper odločbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji poudarjata, da na spremenjeno tožničino duševno stanje (zaradi česar naj ne bi bilo mogoče skupno življenje pravdnih strank), ki je očitno posledica njene starosti, nista imela nobenega vpliva. Zato ta okolnost ne more biti razlog za razvezo pogodbe v smislu 121. člena zakona o dedovanju. V poštev pride lahko le uporaba drugega odstavka 120. člena ZD, po katerem pa je mogoče razvezati pogodbo, če živita pogodbenika skupaj po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, pa se njuno razmerje tako omaja, da postane skupno življenje neznosno. Toženca v tem primeru kmetije nista mogla prevzeti in po odhodu tožnice od njiju leta 1987 med njimi skupnega življenja ni bilo več. Toženca tudi nista zakrivila neznosnosti skupnega življenja. Zgolj zaradi spremenjenega psihičnega stanja izročevalca pogodbe ni dopustno razvezati. V stanju kakršno je obravnavano bi sodišče lahko nedenarne obveznosti tožencev spremenilo v denarne, saj je tožnica namesto dolgovane količine lesa sprejemala denarno vrednost le-tega. Toženca zaradi tega, ker T. M. ni hotel izročiti sporne kmetije, le-te nista mogla obdelovati, vendar je bilo tako stanje že od vsega začetka. Tudi to je nadaljnji razlog za oceno, da je utemeljena sprememba njunih obveznosti v denarno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da naj se revizija zavrne. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za nepravilno uporabo materialnega prava ali napačno pravno presojo stvari gre tedaj, kadar sodišče na ugotovljeno dejansko stanje ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ker so vse dejanske predpostavke za njegovo uporabo podane, ali pa če sodišče uporabi pravno normo, čeprav bi je ne smelo uporabiti, ker niso podane ustrezne predpostavke. Ker sta v tem primeru pravdni stranki sklenili preužitkarsko pogodbo (imenovano tudi izročilno), ki ni urejena v pozitivnem pravu, po ustaljeni sodni praksi pa se za urejanje pravnih razmerij med strankami izročilne pogodbe uporabljajo ustrezna določila zakona o dedovanju, je omenjeni materialnopravni preizkus terjal oceno ali je bil spor pravilno rešen po določbah 120. oziroma 121. člena zakona o dedovanju (naprej ZD). Tako se pogodba razveže po določilu drugega odstavka 120. člena ZD v primeru, če pogodbenika živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno; po določilu tretjega odstavka istega člena pa lahko zahteva razvezo pogodbe vsaka stranka, kadar druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Po določilu prvega odstavka 121. člena ZD pa je možna razveza pogodbe tudi v primeru, če se po njeni sklenitvi razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena (če se razmere med strankama ne uredijo znova).

Predmet preizkusa pravilne uporabe zgoraj navedenih določb je bilo v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja sledeče: pravdni stranki sta sklenili t.i. izročilno pogodbo 16.7.1986, s katero je tožnica izročila tožencema v takojšnjo last in posest svojo kmetijo "Z." vl. št. 3 k.o. P., toženca pa sta se zavezala nuditi tožnici - izročevalki dosmrtno oskrbo s hrano pri skupni mizi, ob nezaklenjenem kruhu in moštu, oskrbo v primeru bolezni in podobno, vse v stanovanjski hiši P., poleg tega pa še letno 100 m3 lesa, 300 litrov mošta, vzrejo ene svinje in enega goveda in podobno; tožnica je živela pri tožencih na njunem domu v M. do začetka oktobra 1987, zatem pa se je od njiju odselila; toženca nista omogočila tožnici življenja in oskrbe na njenem kmečkem domu, ki ga je že od leta 1967 posedoval T. M., kar sta pravdni stranki ob sklepanju izročilne pogodbe vedeli; toženca na kmetiji tudi nista zagospodarila, pač pa sta le sekala les v gozdovih in prva leta izročala tožnici pretežni del dogovorjene količine lesa, zatem pa manj in v denarju; tožnica ne želi več živeti s tožencema (med drugim tudi zaradi duševnih - bolezenskih sprememb) in ne pristane na to, da se naturalne obveznosti tožencev spremenijo v denarne; bistven namen pogodbe, da bi imela tožnica oskrbo na svojem domu in da bi tožena stranka s kmetijo gospodarila, se ni uresničil. Na podlagi teh in ostalih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da je iz objektivnih razlogov postalo skupno življenje pravdnih strank na domu tožnice na P. nemogoče, da se pogodba ne more uresničiti in se je tudi v celoti izjalovil njen namen, zaradi česar sta sporno pogodbo pravdnih strank razvezali.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno razvezali pogodbo pravdnih strank z dne 16.7.1986. Preužitkarsko - izročilno pogodbo je namreč možno razvezati, kadar postane skupno življenje pogodbenikov neznosno ali pa, ker nasprotna pogodbena stranka ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti. Obe podlagi sta v tem primeru podani ter drugačno stališče revidentov nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Spor med pravdnima strankama je nastal že leta 1987 ter so poznejši dogodki, ugotovljeni v dolgotrajnem postopku, le potrdili utemeljenost zahtevka za razvezo pogodbe. V zvezi z ostalimi revizijskimi izvajanji je poudariti, da skupnost pravdnih strank v dogovorjeni obliki vsebinsko ni v celoti zaživela iz razlogov na strani tožencev, ki nista nastopila posesti celotne kmetije (čeprav sta kot zemljiškoknjižna lastnika imela to možnost). Sodišči nižjih stopenj pa sta ustrezno ocenili tudi ostale okolnosti, zaradi katerih ni prišla v poštev sprememba dogovorjenih obveznosti tožencev v denarno, saj ta oblika ni omogočala tožnici življenja na njeni kmetiji v P. kot je bilo dogovorjeno (in kar je bila bistvena sestavina pogodbe kot sta ugotovili nižji sodišči).

Ker glede na povedano revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, sodišči nižjih stopenj pa med sojenjem nista zagrešili uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče moralo zavrniti revizijo tožencev kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijski odgovor tožeče stranke ni vseboval kakšnih pravno relevantnih okoliščin, ki bi jih doslej ne navajala. Zato z odgovorom nastali stroški ne predstavljajo potrebne stroške postopka. Skladno s to ugotovitvijo je revizijsko sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).