Jedro

Sodišče prve stopnje je poudarilo, da se od strojevodje pričakuje, da vožnjo prilagodi trenutnim vremenskim razmeram. Zato je utemeljeno zaključilo, da bi delavec prve toženke, ki je upravljal vlak pred trkom, moral hitrost vožnje prilagoditi takratnim vremenskim razmeram, tudi slabši vidljivosti zaradi megle. V zvezi s tem pa je relevanta določba 147. člena OZ, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim, odgovorna pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal tedaj, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Prva toženka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 dalje. V presežku (za plačilo 1.000,00 EUR s pp) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da toženki sami krijeta svoje stroške postopka, prva toženka pa je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 934,18 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje prva toženka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter zaradi kršitve človekovih pravic. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni izvedla vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi omogočila varno vožnjo vlaka oziroma tožniku zagotovila varne pogoje dela. Slabo vreme se je razvilo nenadoma in v razsežnostih, ki niso bile predvidljive. Ravno v takšnih situacijah se od strojevodje pričakuje, da vožnjo prilagodi trenutnim razmeram. Sodišče svoje odločitve ni v ničemer obrazložilo, pri tem pa je spregledalo vse navedbe tožene stranke glede nenadne spremembe vremena - da je sporno drevo zdrsnilo s parcele, ki ni v lasti prve toženke, ter da so na spornem območju varovalne ograje, ki preprečujejo zdrs kamenja in dreves s parcel nad sporno progo. Storila je vse, da bi preprečila škodni dogodek, ne more pa vplivati na vremenske razmere in posledice vremenskih razmer. Obstajajo pravila, ki nalagajo strojevodjem, da prilagodijo vožnjo vlaka vremenskim razmeram. Ni pravilen zaključek sodišča, da bi se z namestitvijo javljalnikov plazov preprečilo tovrstne izredne dogodke. Sodišče ne pojasni, kakšna je vzročna zveza med opustitvijo namestitve javljalnikov plazov ter drevesom, ki je zdrsnilo na progo. Protipravno ravnanje ni obrazloženo in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Temelj odgovornosti ni izkazan. Glede višine odškodnine se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje, ki pa ga je napačno razumelo. Iz mnenja izhaja, da poškodbe niso vplivale na trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je zahtevek neutemeljen, po višini močno pretiran. Ugotovitve izvedenca potrjujejo, da je utrpel le lažje telesne poškodbe. V ostalem tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu. Kljub jasnemu izvedenskemu mnenju je sodišče zmotno ocenilo obseg poškodb. Pavšalno in neobrazloženo je razsodilo, koliko znaša odpravnina. Sklicevalo se je na sodno prakso v podobnih primerih, ki pa je ni navedlo. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče dopolniti v vsakem primeru. Iz sodbe ni razvidno, katere kriterije je sodišče upoštevalo. Ni možno preveriti, ali je odločitev sodišča pravilna, saj se sodišče ne sklicuje določno na primere sodne prakse. Sodba je torej neutemeljena, glede bistvenih elementov pa tudi neobrazložena oziroma je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Stranka mora vedeti, v čem so argumenti sodišča, da ni uspela. Ne sme ostati v dvomu, da je sodišče odločilo samovoljno. Zato pritožba v zvezi s tem uveljavlja kršitev 6. člena EKČP in pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja ključna dejstva: da je bil tožnik zaposlen pri prvi toženki, da se je 7. 10. 2012 usposabljal kot spremljevalec strojevodje na lokomotivi, ki se je zaletela v podrto drevo na železniški progi - na odseku, kjer se je to v preteklosti zaradi slabega vremena že dogajalo.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, četudi ni posebej pojasnilo uporabe materialnega prava glede ugotovljene okoliščine - da se v nepredvidljivih situacijah, kot je npr. poslabšanje vremena, od strojevodje pričakuje, da vožnjo prilagodi trenutnim vremenskim razmeram, pri čemer obstajajo tudi pravila, ki to nalagajo strojevodji. Navedbe o tem je prva toženka podala že v postopku na prvi stopnji, ponavlja jih tudi v pritožbi, četudi je sicer večji del njene pritožbe v vztrajanju, da je storila vse potrebno, da bi škodni dogodek preprečila, da pa ne more vplivati na vremenske razmere in posledice vremenskih razmer, ter da ne drži, da ni storila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi škodni dogodek preprečila.

8. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), da mora delodajalec, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Pravilno je ugotovilo, da za ljudi na vlaku železniški promet sam po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti (VIII Ips 320/2016). V tem smislu ni ugotovilo objektivne odgovornosti prve toženke, pač pa je poudarilo njeno krivdno odgovornost, češ da ni izvedla vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi omogočila varno vožnjo vlaka na obravnavani progi oziroma, da bi zagotovila tožniku varne pogoje za opravljanje dela. Sodišče prve stopnje ji je v zvezi s tem očitalo predvsem to, da je opustila namestiti javljalnike plazov (s katerimi bi preprečila tovrstne izredne dogodke, ki so na spornem delu proge pogosti in zaradi katerih lahko pride do iztirjenja vlaka), ter da ni poskrbela, da bi se hitrost vožnje vlaka prilagodila vremenu (po neurju tudi slaba vidljivost – megla) oziroma, da bi morala odrediti počasnejšo vožnjo, tega pa ni storila.

9. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na 43. člen ZDR, po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Po 11. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.) ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Po 5. členu tega zakona mora delodajalec delavcu zagotoviti varnost in zdravje pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. V skladu s prvim odstavkom 37. člena ZVZD-1 mora delodajalec obveščati delavce o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. V izjemnih primerih, kadar delavcem grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje so obvestila in navodila lahko tudi v ustni obliki. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na prvi odstavek 47. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP, Ur. l. RS, št. 61/2007 in nasl.), po katerem mora upravljalec tam, kjer so možni usadi, hudourniki, zameti, močni vetrovi, poplave in druge nesreče ali če je kakorkoli oviran varen železniški promet ali kjer lahko pride do oviranja ali ogrožanja varnega železniškega prometa, ukrepati v skladu s predpisom o varovanju prog in njihovih sestavnih delov pred naravnimi nesrečami, ki ga izda minister.

10. Kot omenjeno, je sodišče prve stopnje poudarilo, da se od strojevodje pričakuje, da vožnjo prilagodi trenutnim vremenskim razmeram. Zato je utemeljeno zaključilo, da bi delavec prve toženke, ki je upravljal vlak pred trkom, moral hitrost vožnje prilagoditi takratnim vremenskim razmeram, tudi slabši vidljivosti zaradi megle. V zvezi s tem pa je relevanta določba 147. člena OZ, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim, odgovorna pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal tedaj, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba. Svoje odgovornosti se delodajalec lahko razbremeni, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal „tako, kot je bilo treba“, prva toženka pa glede strojevodje navaja ravno nasprotno. Da je tudi sodelavca, kateremu je povzročena škoda s strani delavca, šteti za tretjo osebo po navedeni določbi, ki opredeljuje posebno odgovornost delodajalca za delavca, izhaja tudi npr. iz sklepa tukajšnjega sodišča Pdp 928/2011 z dne 22. 3. 2012. 11. Niso odločilne pritožbene navedbe, da naj bi drevo zdrsnilo s parcele, ki ni v lasti prve toženke. Navedbe, ki tudi sicer ne bi mogle privesti do uspeha s pritožbo – da naj bi bile na spornem območju varovalne ograje, ki preprečujejo zdrs kamenja in dreves s parcel nad sporno progo, pa so tudi nedopustna pritožbena novota.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo temelj odškodninske odgovornosti. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki izpodbijajo odločitev o prisojeni višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je ustrezno izhajalo iz 179. člena OZ, po katerem pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo.

13. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja obsega, intenzitete in trajanja telesnih bolečin, neugodnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin in strahu postavilo izvedenca medicinske stroke. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja ni pravilno uporabilo. Nerelevantno poudarja, da v izvedenskem mnenju ni podlage za priznanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče namreč tožniku iz tega naslova odškodnine niti ni priznalo, pač pa mu jo je priznalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (1.500,00 EUR) ter odškodnino za strah (1.200 EUR).

14. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik utrpel nateg, (udarnino) mišic desno ob vratni hrbtenici, udarnino zadnje strani desne rame in podplutbo na desni nadlahti ter udarnino (nateg) mišic levo-desno ob ledveni hrbtenici. Zaradi poškodb je trpel dva dni srednje hude telesne bolečine, tri dni občasne srednje hude telesne bolečine, en teden lahke trajne bolečine in dva tedna lahke občasne telesne bolečine. Utrpel je tudi nevšečnosti in nelagodje med zdravljenjem. Bil je večkrat pregledan v splošni ambulanti, pa tudi pri specialistu. Imel je rentgensko slikanje predela vratne in ledveno-križne hrbtenice ter desnega ramena. Po navodilih je moral razgibavati desno ramo in jemati tablete proti bolečinam. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri v višini 1.500,00 EUR, ki nikakor ni pretirana, pravilno sklicevalo na sodno prakso v podobnih primerih. Pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje ni določno navedlo, za katere primere gre. Vendar pa tudi pritožba ne izpostavlja primerov sodne prakse, ki bi nasprotovali takšni višini odškodnine. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni naštelo podobnih primerov sodne prakse, ni utemeljen pritožbeni očitek neobrazloženosti sodbe in s tem postopkovne kršitve. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so primeri, ki kažejo na pravilno odmero te odškodnine npr. II Ips 54/2007, II Ips 1259/2008, Dor 394/2010. 15. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo tudi odškodnino za strah v višini 1.200,00 EUR. Upoštevalo je, da sodna praksa pozna termina primarni strah (za oškodovančev strah ob škodnem dogodku ali dejanju) in sekundarni strah (zaskrbljenost zaradi negotovega položaja oškodovanca, ki je posledica škodnega dogodka ali dejanja). Tudi glede ugotavljanja obstoja strahu se je utemeljeno in pravilno oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega je razbralo, da je tožnik utrpel zelo hud primarni strah pred samim trkom lokomotive v drevo, nato pa dva tedna lahek sekundarni strah zaradi telesnih poškodb in naslednja dva do tri tedne še bojazni za izid zdravljenja.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izpodbijana sodba nezadostno obrazložena, bodisi glede temelja (in s tem elementov odškodninske odgovornosti) ali višine. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, v čem je protipravno ravnanje oziroma opustitev tožene stranke, ter v čem je vzročna zveza med tem in nastalo škodo. Ni torej podana kršitev 14. točke drugega 339. člena ZPP in tudi ne kršitev pravice do poštenega sojenja 6. člena EKČP v zvezi z 22. členom Ustave RS.

17. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).