3. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku za preizkus pobude A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št.

I Cp 343/2001 z dne 22. 1. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Idriji št. N 2/94 z dne 9. 3. 2001 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

Obrazložitev

A.

1.1. Pritožnica je v nepravdnem postopku predlagala ureditev meje med njeno parcelo in parcelo v lasti nasprotnih udeležencev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša površina spornega mejnega prostora 5750 m2, vrednost sporne površine pa presega 2.000.000 SIT. Udeleženci so soglašali, da se meja uredi na podlagi močnejše pravice, zaradi česar je sodišče v skladu s 136. členom Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 - popr. - v nadaljevanju ZNP) najprej ugotavljalo potek meje po močnejši pravici. Ker te ni moglo ugotoviti niti po močnejši pravici niti po zadnji mirni posesti, je mejo določilo tako, da je sporni prostor razdelilo po pravični oceni in sicer na polovico. Sodišče druge stopnje je pritožbi pritožnice in nasprotnih udeležencev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.2. V ustavni pritožbi pritožnica sodiščema očita, da sta z napačno uporabo materialnega prava in kršitvijo določb postopka povzročili, da je pritožnica izgubila zemljišče, vredno več kot 2.000.000 SIT. Odločitev naj bi bila napačna in v nasprotju z namenom in ciljem 136. člena ZNP. Meni, da bi sodišča v primeru, ko gre za tako velike površine spornega zemljišča z velikimi vrednostmi in tako velika odstopanja od katastrskih meja, morala uporabiti določbe o pridobitvi lastninske pravice, v konkretnem primeru pa tudi določbo 31. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/2000 - v nadaljevanju ZENDMPE), po katerem mora sodišče, ki ureja mejo, upoštevati podatke zemljiškega katastra ter stopnjo njihove natančnosti in zanesljivosti in ne sme dopustiti sklenitve sodne poravnave, ki bi pomenila promet z zemljišči. Odločitev sodišča prve stopnje, da po pravični oceni razdeli sporni prostor na polovico (in strinjanje sodišča druge stopnje o uporabi kriterija enakosti) naj bi bila arbitrarna in ker omogoča strankam, ki tak način odločanja sodišč poznajo, da s prikazovanjem svoje meje daleč v sosednje zemljišče pridobijo veliko tujega zemljišča, nepravična. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da je bila meja po podatkih katastra določljiva brez pomembnih odstopanj. Sodišče naj tudi ne bi povzelo in ocenilo izpovedi nekaterih prič, ki jih je predlagala. Opozarja še, da je predlog za sodno ureditev meje vložila že 27. 1. 1994, zaradi česar naj sojenje ne bi bilo opravljeno v razumnem roku. Zatrjuje kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Predlaga, naj Ustavno sodišče njeno pritožbo sprejme, ji ugodi, razveljavi izpodbijana sklepa in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče odloči o ustavnosti določbe 136. člena ZNP, ki je po njenem mnenju v neskladju s 33. členom Ustave, ker naj bi omogočala nezakonite in protiustavne posege v pravico do zasebne lastnine.

B.

3.3. Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.4. Glede na zatrjevano ustavno spornost stališča sodišč, da gre tudi v postopkih urejanja meje v nepravdnem postopku v bistvu za spor o lastninski pravici na zemljišču, zaradi česar je dopustno urejanje meje tudi v primeru večjih spornih (mejnih) površin in večjih odstopanj od katastrske meje, je Ustavno sodišče v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, ali sta sodišči zakon razlagali na način, ki ne bi bil združljiv s kakšno človekovo pravico ali svoboščino. Pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave bi bila namreč lahko pritožnici kršena, če bi izpodbijana sklepa temeljila na takšnem pravnem stališču oz. takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Tega pa pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazala. Njeni očitki o neupoštevanju zakonsko določenih načinov pridobitve lastninske pravice so namreč neutemeljeni in temeljijo na zmotnem razumevanju odločanja sodišča v konkretnem primeru. Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče v skladu s primarnim kriterijem za urejanje meje po 136. členu ZNP in na podlagi soglasja udeležencev ugotavljalo močnejšo pravico. Šele ko se je izkazalo, da poteka meje po močnejši pravici ni bilo mogoče ugotoviti, pa je poseglo po nadaljnjih subsidiarnih kriterijih iz navedene določbe. V okviru ugotavljanja močnejše pravice je torej sodišče presojalo, ali je katera od strank na spornem zemljišču pridobila lastninsko pravico na podlagi katerega od zakonsko določenih načinov, vendar tega ni moglo ugotoviti, ker nobena od strank močnejše (lastninske) pravice ni uspela dokazati. Tako se pokaže, da pritožnici z izpodbijanima sklepoma iz navedenega razloga ni mogla biti kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zgolj to, da naj bi sodna odločba posegla v premoženjskopravni položaj pritožnice, pa kršitve te ustavne pravice še ne izkazuje.

5.5. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v postopkih pred sodišči in drugimi organi izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bili lahko relevantni tudi očitki pritožnice, da naj bi šlo v njenem primeru za arbitrarno odločitev. Vendar pa pritožnica narobe razume ustavnopravo relevantni standard arbitrarne odločitve, ki v določenih primerih lahko utemelji kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnega ravnanja lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled napačna in je sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej povsem arbitrarno. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Zgolj to, da je sodišče pri odločanju po pravični oceni upoštevalo le kriterij enakosti (delitev na pol), ne pa tudi kriterija katastrske meje, za uporabo katerega se je zavzemala pritožnica, ne pomeni arbitrarnega odločanja. Sodišče druge stopnje pa je tudi pojasnilo, zakaj je bila v odsotnosti drugih kriterijev (lega, konfiguracija terena, kultura parcel) sprejemljiva uporaba le navedenega kriterija in tudi zakaj ni bilo dolžno uporabiti določbe 31. člena ZENDMPE (glej prehodno določbo 101. člena ZENDMPE).

6.6. Tudi očitki o domnevni kršitvi 22. člena Ustave zaradi ravnanja sodišča, ki naj v dokaznem postopku ne bi "povzelo in ocenilo izpovedi nekaterih prič, ki jih je pritožnica predlagala", niso utemeljeni. Ustavno jamstvo enakega varstva pravic, ki vključuje pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna, se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa to ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

Pri tem velja, da ima tudi stranka dolžnost, da svoje dokazne predloge v skladu s 236. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) konkretizira (tj. substancira) do te mere, da lahko sodišče sploh ugotovi, katero dejstva želi ugotavljati s katerimi dokazi. Glede na to, da iz ustavne pritožbe sploh ni razvidno, opustitev izvedbe katerih konkretnih dokazov pritožnica sodišču očita oziroma ali je v postopku sploh (na ustrezen način) predlagala dokaze, katerih opustitev izvedbe očita sodišču, Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnica kršitve pravice iz 22. člena Ustave ni uspela izkazati.

7.7. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.8. Kolikor pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi, s katerimi sodišču očita nerazumljivo dolgo odločanje, po vsebini uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ustavno sodišče ugotavlja, da ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Z odločitvijo Višjega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku za ureditev meje, že prenehalo. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

9.9. Glede predloga pritožnice, da naj Ustavno sodišče odloči tudi o ustavnosti določbe 136. člena ZNP, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za oceno ustavnosti predpisa in zato takšne podrejene pobude Ustavno sodišče ne presoja. Ustavno sodišče bi namreč, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijani odločbi temeljita na protiustavnem zakonu, ta zakon razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

C.

10.10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izrekel sodnik dr. Ciril Ribičiči. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger