Jedro

Ustno, neformalno stanodajalčevo soglašanje z vselitvijo v stanovanje ne predstavlja razpolaganja s stanovanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora izprazniti dvosobno stanovanje v L. (št. stanovanja 35) in ga izročiti tožeči stranki, ko mu bo omogočena vselitev v dvosobno stanovanje v izmeri 57,68 m2, v stavbi v R., ali v drugo enakovredno stanovanje. Ugodilo je zahtevku iz nasprotne tožbe in tožečo stranko zavezalo, da mora s tožencem skleniti najemno pogodbo za stanovanje v R. ali za drugo enakovredno stanovanje in sicer za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Odločilo je, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku iz tožbe, se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da predstavlja odločba Komande garnizona z dne 24.8.1991 le neke vrste deklarativno odločbo, ki je že potrdila dejansko stanje. Tudi prošnjo za zamenjavo stanovanja je toženec vložil 19.7.1991 zgolj zato, da bi izpolnil postopkovne formalnosti.

Dejansko pa je bilo sporno stanovanje tožencu dodeljeno z dnem, ko se je po predhodnem dogovoru s Komando garnizije in s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice v to stanovanje vselil. Dan dodelitve stanovanja je zato 24.6.1991, ko se je toženec v stanovanje vselil in s tem realiziral obveznost, ki jo je prevzel pravni prednik tožeče stranke. Zmotna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da se je toženec v omenjeno stanovanje vselil šele po 25.6.1991. Izpovedb številnih prič namreč ni pravilno ocenilo. Njihove izpovedbe potrjujejo toženčeve trditve, da se je v stanovanje vselil že pred 15.6.1991. Sodišče tudi ni navedlo, zakaj pričam ne verjame. Osredotočilo se je le na nepomembno izpovedbo toženčeve žene, da je za selitev izkoristila 3-dnevni dopust ter da delodajalec ni potrdil njene odsotnosti z dela v tem času. Pri oceni izpovedbe toženčeve žene pa je treba upoštevati, da dejstvo, da delodajalec v svojih evidencah nima podatkov o tem, da je bila v kritičnih dneh na dopustu, še ne pomeni, da na dopustu tudi v resnici ni bila. Za selitev je izkoristila možnost po Zakonu o delovnih razmerjih, ki delavcem zagotavlja pravico do izrednega dopusta. V tistem času je bila v Sloveniji vojna in je bržkone zaradi tega evidenca o dopustih pomanjkljiva. Končno obstaja tudi verjetnost, da je toženčeva žena izkoristila presežne ure.

Toženec se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka. Tožeča stranka je namreč označila vrednost spornega predmeta na 100.000.00 SIT, toženec pa na 200.000,00 SIT, ki je z nasprotno tožbo v celoti uspel, medtem ko je tožeča stranka uspela le delno.

Pritožba ni utemeljena.

Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati Zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Ur. l. SFRJ št.84/90, h kateremu Republika Slovenija ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 35/82 in št. 14/84 - v nadaljevanju ZSR) in Zakon o sredstvih in financiranju JLA kot specialni predpis (Ur. l. SFRJ št. 53/84 in 57/89 - v nadaljevanju ZSFA), po tem datumu pa le ZSR. Za odločanje o tej zadevi je bistveno, ali je bilo tožencu sporno stanovanje dodeljeno do 15.6.1991, ko so s stanovanji iz stanovanjskega sklada JLA še lahko razpolagali organi SFRJ.

Tako po ZSR (35. člen in nasl.) kot po ZSFA (IV. poglavje, zlasti 51. in 52. člen) in po Pravilniku o stanovanjih v JLA, ki je bil izdan na podlagi ZSFA (38. in nasl. členi, Vojaški uradni list št. 5/86-9/90 - v nadaljevanju Pravilnik) je bilo stanovanjsko pravico mogoče pridobiti le z odločbo o dodelitvi stanovanja. To pomeni, da se z ustno privolitvijo uslužbenca stanodajalca oz. z njegovo obljubo stanovanjska pravica ni mogla pridobiti. Zato neformalno stanodajalčevo soglasje z vselitvijo ne predstavlja razpolaganja s stanovanjem. To je lahko le odločba izdana v skladu z omenjenimi splošnimi pravnimi akti (v nasprotnem primeru bi šlo za nezakonito vselitev s posledicami, kot jih je določal 50. člen ZSR in med katerimi velja posebej omeniti stanodajalčevo pravico do izselitvene tožbe), ki jo prizadete osebe lahko tudi izpodbijajo v postopku in pod pogoji, kot to določa zakon oz. Pravilnik (37. in 38. člen ZSR, 52. in 53. člen ZSFA ter 40. - 43. člen Pravilnika). V konkretnem primeru je to odločba Komande garnizona z dne 15.8.1991 oz. z dne 24.8.1991. Ker je bila izdana po 25.6.1991, ko zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA niso mogli več razpolagati z vojaškimi stanovanji (1. odst. 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. l. RS št. 1-6/91-I), predstavlja akt nezakonitega razpolaganja s stanovanjem. Zato je irelevantno, kdaj se je toženec vselil v sporno stanovanje (s tem so irelevantne tudi pritožbene trditve, s katerimi toženec izpodbija ugotovitev, da se je v stanovanje vselil 24.6.1992). Tudi če se je to zgodilo 24.6.1991 z vednostjo ali celo z odobritvijo Komande garnizije, ima položaj nezakonito vseljene osebe. Sicer pa toženec niti ni vedel povedati, kdo naj bi mu ustno dovolil vselitev. To naj bi bil nek načelnik, za katerega ni vedel ne imena niti priimka. Tudi če bi sprejeli tezo, da je mogoče s stanovanjem razpolagati z neformalnim (ustnim) soglasjem, dovoljenjem ali odobritvijo, bi bilo tako razpolaganje relevantno le, če bi ga izdal oz. sprejel organ, ki je po določbah Pravilnika pristojen za dodeljevanje stanovanj t.j. stanovanjska komisija, oz. ob pogojih iz 2. odst. 16. člena Pravilnika tudi starešina vojaških enot oz. ustanov (16. člen Pravilnika). Tega pa toženec ni dokazal. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločbo o stroških postopka. Ker gre za stanovanjski spor, se sodna taksa in nagrada za odvetnika ne računata vrednosti spornega predmeta, marveč po določbah 5. tč. 22. člena Zakona o sodnih taksah oz. po tč. c tar. št. 14 Tarife o odvetniških storitvah. Pri odločanju o stroških postopka pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da tudi toženčev uspeh, kljub temu, da je z nasprotno tožbo v celoti uspel, gledano v celoti, vendarle ni večji od uspeha tožeče stranke. Nasprotno tožbo je namreč vložil le pogojno, t.j. za primer, če bi sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku).