Jedro

Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko stranka zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja, saj je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka teči znova zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve.

Ker je ob vložitvi tožbe 14. 2. 2011 glede na začetek teka zastaralnih rokov tožbeni zahtevek za prvo odškodninsko terjatev zastaral, ni prišlo do pretrganja zastaranja, temveč je, ko je zastarala prva terjatev, prenehala pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) 11.328,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice, kot natančneje izhaja iz izreka izpodbijane sodbe pod I. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nezgodi dne 12. 6. 2004. Za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo odškodnino za telesne bolečine v znesku 30.000,00 EUR od zahtevanega zneska 33.000,00 EUR, za strah 6.000,00 EUR od zahtevanega zneska 8.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahtevanih 20.000,00 EUR in za skaženost 5.000,00 EUR od zahtevanega zneska 6.000,00 EUR oziroma skupaj 61.000,00 EUR. Ob upoštevanju že plačanega in valoriziranega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 58.149,32 EUR, je tako tožnici prisodilo še 2.850,68 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo kot neutemeljen zavrnilo, kot premoženjsko škodo pa je tožnici priznalo odškodnino za stroške zdravljenja, stroške za zdravstvene storitve, zdravila in zdravstvene pripomočke v skupni višini 8.478,28 EUR, v presežku pa je tudi ta zahtevek do zneska 10.555,04 EUR zaradi zastaranja zavrnilo, kot tudi zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova povračila izgube na zaslužku in uničene predmete v prometni nezgodi. Glede na uspeh v pravdi je toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 698,29 EUR v 15 dneh od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo sta pravočasni pritožbi vložili obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe, in sicer za zavrnjeni del nepremoženjske škode v znesku 6.000,00 EUR ter za zavrnjeni del premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku v znesku 39.354,59 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da ji pritožbeno sodišče prisodi še zahtevek v izpodbijanem obsegu za zavrnjeni znesek 45.354,59 EUR in posledično stroškovno odločitev oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka izpodbija obsodilni del sodbe v obsegu prisojene premoženjske škode za stroške v zvezi z zdravljenjem v znesku 8.478,28 EUR, in sicer ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka že citiranega zakonskega določila. V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve zahtevka za premoženjsko škodo v izpodbijanem obsegu oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki na pritožbo druge nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri očitanih pritožbenih izvajanj obeh pritožb, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna, ki je pritožbena izvajanja tako tožnice kot toženke ne morejo omajati. Vse dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev, je namreč sodišče prve stopnje pravilno in tudi v popolni meri ugotovilo, tako da je na podlagi teh lahko sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ko je svojo odločitev o nepremoženjski in premoženjski škodi oprlo na v razlogih izpodbijane sodbe citirana določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sprejeto odločitev je skrbno, natančno, vsestransko in razumno obrazložilo, pri svojem delu pa ni storilo ne očitanih a nekonkretiziranih bistvenih kršitev določb procesnega prava, kot tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Slednje zato v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbene očitke obeh pritožb pa le še dodaja:

8. Kot je že navedeno, pritožbi bistvenih kršitev določb procesnega prava ne konkretizirata, in sicer v čem naj bi sodišče prve stopnje storilo takšne kršitve, nekonkretizirane očitke o bistvenih kršitvah pa pritožbeno sodišče ni moglo obravnavati in v posledici tega tudi ne odgovoriti nanje. Ta pritožbeni razlog zato ni podan.

K pritožbi tožeče stranke:

9. Pritožba tudi ne pove, v čem naj bi sodišče prve stopnje zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je njena pritožbena izvajanja, ki povzemajo ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenziteti telesnih bolečin tožnice in vseh nevšečnosti v času zdravljenja, intenziteto in trajanje strahu ter spremembe tožničine zunanjosti, ki pomenijo skaženost, šteti le kot zmotno uporabo materialnega prava. Takšen očitek pa ni utemeljen.

10. Glede na trajanje in intenziteto tako prestanih, kot tudi bodočih telesnih bolečin (182. člen OZ) ob upoštevanju vseh nevšečnosti v času zdravljenja, ki so bile intenzivne in tudi dolgotrajne, kar vse je natančno po izvedencu medicinske stroke in izpovedbi tožnice povzelo sodišče prve stopnje v razlogih od 15 do vključno 20 obrazložitve, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča na prvi stopnji prisojena odškodnina v znesku 30.000,00 EUR primerno denarno zadoščenje za tožnici nastalo škodo. Dejstvo je, kar poudarja pritožba, da je bilo zdravljenje dolgotrajno, da so bile nevšečnosti intenzivne, vendar je tudi prisojena odškodnina za to obliko škode visoka in je skladna s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih ter smernicami in merili iz 179. člena OZ. Tožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo dolgotrajnost in intenzivnost prestanih telesnih bolečin, ki jih je ugotovil izvedenec skozi štiriletno obdobje zdravljenja, je tako neutemeljen in ga pritožbeno sodišče kot takšnega zavrača. 11. Glede na intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu (tožnica primarnega strahu po ugotovitvah izvedenca ni trpela), je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča na prvi stopnji prisojena odškodnina za to obliko škode v višini 6.000,00 EUR povsem primerna in predstavlja pravično denarno zadoščenje za to obliko škode. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo izpovedbi tožnice o obstoju strahu za izid zdravljenja in tudi dolgotrajnost le tega, kot tudi ugotovitvam izvedenca, da je hud intenziven strah, ki ga je tožnica trpela, pomembno vplival na njeno duševno ravnovesje, ki pa se je tekom zdravljenja stopnjeval, se tudi zmanjševal, vendar je bil prisoten do konca zdravljenja, vendar je temu primerna tudi odškodnina, ki jo je sodišče za to obliko škode prisodilo v znesku 6.000,00 EUR.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo prenizko odškodnino za skaženost, in sicer za 1.000,00 EUR. Tudi za to obliko škode je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve o spremenjeni tožničini zunanjosti (razlogi pod točko 23 sodbe) po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici prisodilo pravično in primerno denarno zadoščenje v znesku 5.000,00 EUR, zato je pritožbeno zavzemanje za prisojo še dodatnih 1.000,00 EUR neutemeljeno.

13. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je iz razlogov zastaranja zavrnilo tudi zahtevek premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku. Tudi v tem obsegu so razlogi sodišča prve stopnje jasni in natančni, vsebovani pa v točkah od 44 do vključno 49 obrazložitve. Tožnica je namreč uveljavljala izgubo na zaslužku zaradi prenehanja delovnega razmerja kot posledico obravnavanega škodnega dogodka, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je preteklo in bodočo premoženjsko škodo (174. člen OZ) mogoče uveljavljati bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje, zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo pa začne teči, ko stranka zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja, saj je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka teči znova zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve, kot to določa 369. člen OZ. Tožnici je delovno razmerje prenehalo z dnem 31. 12. 2004, in sicer v posledici škodnega dogodka, glede na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je povzročiteljica prometne nezgode bila pravnomočno obsojena - 3. 6. 2005, je tožnica najkasneje takrat zvedela oziroma mogla zvedeti za bodočo premoženjsko škodo in njen obseg in jo tudi mogla uveljavljati, to pa pomeni, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, da je z dnem 4. 6. 2005 pričel teči zastaralni rok za škodo, ki jo uveljavlja v tem postopku. Takrat je namreč nastala prva premoženjska škoda od ponavljajočih se istovrstnih škod in ker je ob vložitvi tožbe 14. 2. 2011 glede na začetek teka zastaralnih rokov tožbeni zahtevek za prvo odškodninsko terjatev zastaral, ni prišlo do pretrganja zastaranja, temveč je, ko je zastarala prva terjatev, prenehala pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev. Pritožbeni očitek, da vsaka posamezna vsakomesečna neplačana plača pomeni novo nastalo škodo, ki pa ima vzrok in podlago v prenehanju delovnega razmerja, kot posledici tožničine nesposobnosti za delo pri takratnem avstrijskem delodajalcu, zaradi česar da bi moralo sodišče upoštevati petletni zastaralni rok za vsako posamezno in neizplačano plačo do 1. 1. 2008 oziroma vsaj do 14. 2. 2006 glede na dejstvo, da je bila tožba vložena 14 2. 2011, ni utemeljen. Res je sicer, da je vsak mesec tožnici nastala dodatna nova škoda, vendar je vzrok za to škodo že nastal in je zaključen, posledice pa so, kar je kontinuirana bodoča škoda, nastale kasneje. Zastaranje za bodočo škodo namreč, kot je že navedeno, začne teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva, ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek, kar pomeni, da je bistveno, da je očitano škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale in je zato treba odškodninski zahtevek za bodočo škodo uveljavljati v roku, ki teče od trenutka zapadlosti prve tovrstne terjatve, kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje (1).

14. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva plačila akontacije odškodnine z dne 23. 2. 2006, ko je tožena stranka dejansko tožnici nakazala 1,000.000,00 takratnih SIT, kar naj bi ne glede na dopis toženke z dne 15. 2. 2006, da je akontacija plačana iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, glede na zahtevek tožnice, da naj plača akontacijo na račun premoženjske škode, pomenilo plačilo premoženjske škode in s tem pretrganje zastaranja za to škodo. V pritožbi zatrjevanega dejstva, da je tožnica z navedenim odškodninskim zahtevkom z dne 6. 2. 2006 zahtevala akontacijo za izplačilo premoženjske škode, tožnica ni dokazala, saj tega odškodninskega zahtevka sodišču ni predložila, predložila pa ga je toženka (priloga pod B6), vendar iz tega ne izhaja, da tožnica uveljavlja plačilo akontacije na račun premoženjske škode, ker pa je toženka jasno opredelila namen akontacije, in sicer iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, tega njenega plačila ni moč šteti kot plačila premoženjske škode in s tem pretrganje zastaranja za to obliko škode. Vsa ta pritožbena izvajanja pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrača in še pripominja, da se zastaranje presoja za vsako posamezno obliko uveljavljane škode, saj je vsak izmed zahtevkov iz naslova premoženjske škode, kot tudi nepremoženjske, samostojen in lahko zastara posebej.

K pritožbi toženke:

15. Toženka izpodbija prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izdatkov v zvezi z zdravljenjem v znesku 8.478,28 EUR, vendar je takšna njena pritožbena zatrjevanja treba zavrniti že iz razlogov izpodbijane sodbe v točkah 33, 38 in do vključno 41. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno svojo odločitev oprlo na ugotovitev izvedenca dr. K., da je bilo zdravljenje v obsegu, kot izhaja iz izvedenskega mnenja glede na številne poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, vsekakor potrebno, zato je tudi pravilno zaključilo, da je upravičena do povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem kot tudi do povrnitve stroškov, ki so ji nastali zaradi prevodov. Vse stroške v okviru priznanega in prisojenega zneska je namreč tožnica dokazala s kopijami računov, tudi za plačilo prevodov, kar je bilo potrebno, zato pritožbeno sodišče zavrača tudi tisti pritožbeni očitek, da naj bi stroški prevoda predstavljali pravdne stroške, ki delijo usodo uspeha v pravdi. Ti stroški so nastali zaradi prevodov medicinske dokumentacije iz nemškega v slovenski jezik, in sicer pred vložitvijo obravnavane tožbe, zato vsekakor predstavljajo materialni strošek in posledično materialno škodo tožnice, zato jih utemeljeno uveljavlja kot obliko premoženjske škode. Glede na že navedeno - predvsem ugotovitev izvedenca medicinske stroke, so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožnica ni dokazala, da so vsi ti stroški nastali v okviru nujnega zdravljenja kot posledica zdravnikovih navodil ali pa so bili posledica samoiniciativnega zdravljenja, kot tudi ne, glede na predložene račune, ali je tožnica v resnici te stroške tudi plačala. Tega dejstva namreč toženka pravočasno v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, zato so v pritožbi zatrjevana dejstva prepozna in jih pritožbeno sodišče že kot takšna zavrača (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče pritožbama ni moglo priznati uspeha, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

17. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sta dolžni sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Takšno stališče je zavzeto v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Dor 475/2012 z dne 21. 2. 2013.