Jedro

Glede na naravo odložitve izvršitve in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po zakonu o voznikih ter samim prenehanjem veljavnosti, ki velja le za domače voznike, uporaba določb o odložitvi prenehanja, za imetnike tujega vozniškega dovoljenja (glede katerih ima izrekanje kazenskih točk in posledično prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le učinek prepovedi vožnje) ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu L. S. izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje dne 19.10. 2013, za dobo enega leta ter mu naložilo plačilo sodne takse v višini 30 EUR.

Zoper takšen sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev oz. da izpodbijani sklep odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje storilcu po uradni dolžnosti, v skladu z določbo prvega odstavka 202.a člena in v zvezi s tretjim in osmim odstavkom 22.člena Zakona o prekrških (ZP-1), izdalo sklep o prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju RS za dobo enega leta, na podlagi obvestil organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk Ministrstva za pravosodje, Direktorata za pravosodje, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, Oddelka za kazensko evidenco in evidenco vzgojnih ukrepov z 6.11.2013 in 27.11.2013 (list.št. 1 in 13 spisa). Na podlagi le-teh je pravilno ugotovilo, da je bilo storilcu, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja izdanega 27.4.2012 v M., s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 1361/2013 z dne 19.11.2013, kot je navedena v tč. 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa izrečeno 18 32 kazenskih točk, kot vozniku motornega vozila B kategorije. Ker pa je prekršek, s katerim je dosegel število 18 kazenskih točk storil 19.10.2013, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta in sicer za vse kategorije, ki jih je imel vpisane v vozniško dovoljenje na ta dan.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na to, da se za izrek sankcije prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja smiselno uporabljajo določbe o odločanju o prenehanju vozniškega dovoljenja imetnikom vozniškega dovoljenja izdanega v Republiki Sloveniji, kar po mnenju zagovornikov pomeni, da se smiselno in analogno uporabljajo določbe 202. d člena Zakona o prekrških (ZP-1) tj. o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in bi tako moral biti storilec v sklepu poučen o možnosti vložitve predloga za odložitev izvršitve in o roku za odložitev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene. Pri tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na navedbe zakonodajalca v predlogu novele ZP-1G, ki je uvedla institut pogojne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, (Poročevalec - EVA: 2010-2011-0002, št. 00720-7/2010/8 z dne 23.09.2010), ki je izrecno zapisal : „ Glede na naravo odložitve izvršitve in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po zakonu o voznikih ter samim prenehanjem veljavnosti, ki velja le za domače voznike, uporaba določb o odložitvi prenehanja, za imetnike tujega vozniškega dovoljenja (glede katerih ima izrekanje kazenskih točk in posledično prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja le učinek prepovedi vožnje) ne pride v poštev .“.

Glede na navedeno se izkažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče izpodbijani sklep ne bi smelo izdati na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 1361/2013, s katero je bilo storilcu izrečenih 18 kazenskih točk, ker da v tej sodbi storilec ni bil poučen o pravicah iz 202.d člena ZP-1. Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je podlaga za izrek sklepa o prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju RS, obvestilo organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk, kazenske točke pa so vanjo vpisane na podlagi pravnomočne sodbe, s katero so bile storilcu izrečene kazenske točke, kar pomeni, da v takšno sodbo več ni mogoče poseči razen z izrednim pravnim sredstvom. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa najprej samo (domnevno) navedeno nepravilnost odpraviti ter šele nato izdati sklep o prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja.

Postopek izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni postopek o prekršku, kar je razvidno tudi iz umestitve 202.č člena ZP-1 v 15. poglavje ZP-1, ki nosi naslov IZVRŠITEV IN EVIDENCE ODLOČBE, prav tako je nedvomno da gre pri odločanju o izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za poseben postopek, v katerem sodišče le ugotavlja ali so izpolnjeni pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. kot v obravnavanem primeru za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju RS, ker gre za imetnika tujega vozniškega dovoljenja, kot posledice doseženega ali preseženega predpisanega števila 18 kazenskih točk in ne gre za postopek o prekršku. Pravila odločanja so tako določena v 202.č členu ZP-1 in v njih določbe o postopanju kot v rednem sodnem postopku, zato so zgrešene pritožbene navedbe, da je v primeru, da postopki odložitve izvršitve za imetnike tujega vozniškega dovoljenja ne veljajo, je obdolžencu bila kršena pravica do izjave, ker je potrebno uporabljati splošni postopek o prekršku in bi sodišče moralo storilca pozvati na zaslišanje. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je treba razlikovati odločanje in izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja od odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki sta tudi v ZP-1 urejena v različnih členih, pri čemer je še posebej potrebno poudariti, da je v osmem odstavku 22. člena ZP-1 izrecno določeno, da vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, sodišče namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta ter da se za izrek prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije smiselno uporabljajo določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka tega člena in ne tudi devetega odstavka 22. člena ZP-1, v katerem je določeno, da se izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko odloži pod pogoji in po postopku, določenimi s tem zakonom in zakonom, ki ureja pogoje opravljanja zdravstvenih pregledov ter dodatnih usposabljanj voznikov (v nadaljnjem besedilu: zakon o voznikih).

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki opredeljuje sodno takso za zavrženje ali zavrnitev drugih pritožb ali ugovorov, ki niso posebej taksirani in niso takse prosti, v višini 20,00 EUR.