Jedro

Nesporno je bila tožniku z odločbo Bpp 289/2017 z dne 17. 8. 2017 že dodeljena BPP v isti zadevi, torej je pridobil pravice, ki jih je sedaj s prošnjo, ki jo je organ za BPP z izpodbijanim sklepom zavrgel, želel ponovno uveljavljati. Prav tako je nesporno, da je bila v nadaljevanju prvotnega postopka izdan sklep Bpp 286/2017 z dne 24. 5. 2019, s katerim je tožniku prenehala pravica do redne BPP po (med drugim) odločbah Bpp 289/2017, 286/2017 in 288/2017 z dne 17. 8. 2017, in se je v skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP štelo, da mu BPP ni bila dodeljena. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča bilo v isti zadevi že pravnomočno odločeno, pri čemer se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, česar ne zatrjuje niti tožnik, in je zato toženka tožnikovo prošnjo za BPP lahko zavrgla na podlagi 4. alineje prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se postopki odločanja o prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) tožnika, vloženih v zadevah Bpp 120/2023 (za kazensko zadevo II K 15345/2020), Bpp 121/2023 (za kazensko zadevo II K 56124/2012), Bpp 122/2023 (za kazensko zadevo I K 23291/2016) in Bpp 123/2023 (za kazensko zadevo II K 4545/2015) združijo v enotno obravnavanje, tako da vodilni spis postane spis št. Bpp 120/2023 (I. točka izreka), in da se prošnje za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje zavržejo (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tožniku z odločbami z dne 17. 8. 2017 dodelila redno BPP za pravno svetovanje in zastopanje za kazenske postopke: I Kpr 4545/2015 (Bpp 289/2017) pred Okrožnim sodišče v Novem mestu, I K 23291/2016 (Bpp 286/2017) pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu in II K 56124/2012 (Bpp 288/2017) pred Okrožnim sodišče v Novem mestu. Določila je odvetnika C. C. V vseh zadevah je toženka odvetnika na njegov predlog razrešila in določila za izvajanje odvetnika D. D. iz Črnomlja. Ob postavitvi novega odvetnika je toženka tožniku naložila, da je dolžan z novim odvetnikom sodelovati, ter ga hkrati opozorila, da se bo v primeru nesodelovanja po enajstem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) štelo, da tožniku BPP ni bila odobrena in se bodo uporabile določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP. Toženka je s sklepom z dne 19. 3. 2019 razrešila tudi novo postavljenega odvetnika na njegov predlog, ki mu tožnik ni nasprotoval. Ob upoštevanju enajstega odstavka 30. člena ZBPP ter sodne prakse je toženka s sklepom Bpp 289/2017 z dne 24. 5. 2019 sklenila, da tožniku preneha pravica do redne BPP po zgoraj citiranih odločbah. Ker je bila tožniku BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenih kazenskih postopkih že pravnomočno dodeljena, to pravico pa je tožnik izgubil po svoji krivdi, je toženka glede na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP obravnavano prošnjo tožnika zavrgla. Toženka je naknadno o prosilčevih prošnjah za identične kazenske postopke odločala še večkrat. Tako je glede kazenske zadeve II K 4545/2015 prošnjo s sklepom Bpp 41/2023 z dne 16. 1. 2023 pravnomočno zavrgla, enako s sklepom Bpp 244/202 (zadnja številka manjka, op. sodišča) glede kazenske zadeve I K 23291/2016 in enako s sklepom Bpp 601/2022 glede kazenske zadeve II K 56124/2012. Prošnjo glede kazenske zadeve II Kpr 15345/2020 je toženka pravnomočno zavrnila s sklepom Bpp 424/2022 z dne 19. 8. 2022. Dejansko stanje ali pravna podlaga se v vmesnem obdobju nista spremenila.

_Tožbene navedbe_

3. V tožbi tožnik navaja, da ni predlagal razrešitve svojih prejšnjih pooblaščencev, pač pa so to predlagali sami. Krivda je na njihovi strani, zaradi česar mu ne sme biti odvzeta pravica do BPP. Sodišče bi moralo njegovo prošnjo vsebinsko obravnavati. V kazenskih postopkih II K 15345/2020, II K 56124/2012, II K 23291/2016 in II K 4545/2015 Okrožnega sodišča v Novem mestu je tožnik obtožen težjih kaznivih dejanj, zato je obramba po odvetniku potrebna. Pravico ima, da si svobodno izbere odvetnika in da ga ta zastopa preko BPP, saj sam ne more kriti stroškov zastopanja. Prejšnji dodeljeni odvetnik ni verjel v njegovo nedolžnost, zaradi česar je odvetnik sam predlagal svojo razrešitev. Tožnik uveljavlja kršitev pravic iz 2., 14. in 21. člena Ustave ter 5. in 6. člena EKČP. Tožnik ugovarja višini cenzusa in zatrjuje diskriminacijo v primerjavi s prosilci, ki jim je BPP odobrena in se jim v dohodek ne štejejo dodatki in kmetijske subvencije ter niso brezposelni peki. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in njegovi prošnji za BPP ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

_Navedbe toženke_

4. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izdani odločitvi in opozarja, da je treba tožbo v delu, ki se nanaša na kazenski postopek II K 4545/2015 zavreči, ker je glede tega že vložena tožba pri Upravnem sodišču (I U 251/2023). Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča I U 700/2022 in I U 699/2022 obe z dne 21. 6. 2022, saj gre za identično situacijo in je treba tudi v tem primeru enako odločiti. Finančnega pogoja toženka ni ugotavljala, zato so tožbene navedbe glede tega nerelevantne. Glede kazenskega postopka II K 4545/2015 je glede na višino predpisane kazni obvezno zastopanje po odvetniku, kar pomeni, da bo tožniku sodišče dodelilo zagovornika po uradni dolžnosti (70. člen Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Glede zadeve II Kpr 15345/2020 je situacija drugačna kot glede zadev II K 56124/2012, I K 23291/2016 in II K 4545/2015, tožnik pa ne poda nobene navedbe, zakaj naj bi bila odločitev toženke nepravilna. Toženka upravnemu sodišču še predlaga, da tožnika denarno kaznuje zaradi zlorabe procesnih pravic, ker nenehno vlaga vloge in tožbe ter obremenjuje delo Upravnega sodišča. 5. Toženka je nato vložila še dve pripravljalni vlogi in dodatno navedla, da je tožnik zaprosil tudi za dodelitev BPP za pravno svetovanje pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Novem II K 56124/2012. Tožnik bi moral tožbo glede te kazenske zadeve umakniti oziroma v nasprotnem primeru jo mora sodišče zavreči. V tej zadevi je namreč sodišče dne 28. 2. 2023 izdalo sklep, s katerim je kazenski postopek zoper tožnika ustavilo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 357. člena ZKP. To je tožniku nedvomno v korist, kar pomeni, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep, zaradi česar BPP za postopek pred sodiščem druge stopnje ni mogoče dobiti. Tožnik namreč ne izpolnjuje vsebinskega pogoja iz 24. člen ZBPP, saj bi bila vložitev pritožbe očitno nerazumna. Posledično tožnik nima niti pravnega interesa za tožbo, saj lahko odvetnik morebitne stroške priglasi v kazenski zadevi II K 56124/2012, kjer bodo izplačani po polni tarifi. Iz izreka sklepa o ustavitvi namreč izhaja, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremeni proračun. Če bi bila tožniku dodeljena BPP, pa bi odvetnik prejel plačilo zgolj v višini 50%.

**K I. točki izreka**

6. Sodišče je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, ker tožnik relevantnih dejstev, ki so bili podlaga za odločitev, v tožbi ni prerekal (prvi odstavek 59. člen ZUS-1).1

7. Tožba ni utemeljena.

8. Odločitev o zavrženju tožnikove prošnje za BPP je po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi in jih delno dopolnjuje (3. al. drugega odstavka 63. člena ZUS-1).

9. Glede ugovora toženke o tem, da je treba tožbo v delu, ki se nanaša na kazenski postopek II K 4545/2015, zavreči, ker je glede tega že vložena tožba pri Upravnem sodišču (I U 251/2023), sodišče pojasnjuje, da je toženka z izpodbijano odločbo v v izreku odločila glede prošnje za BPP, ki jo je za omenjeno kazensko zadevo tožnik vložil dne 14. 2. 2023. Sklep, ki se izpodbija v upravnem sporu I U 251/2023 pa je Bpp 41/2023 z dne 16. 1. 2023. Ker torej očitno ne gre za isti prošnji niti za isti izpodbijani odločbi, sodišče nima podlage za zavrženje tožbe, čeprav sta bili prošnji morebiti vloženi za isto vrsto oziroma obseg BPP za isto kazensko zadevo.

10. Toženka je prerekala tudi pravni interes tožnika za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep v delu, ki se tiče kazenske zadeve II K 56124/2012, češ da je bil v tej zadevi dne 28. 2. 2023 ustavljen postopek zoper tožnika iz razloga po 4. točki prvega odstavka 357. člena ZKP.2 Tožnik na tovrstne navedbe toženke sicer ni odgovoril, vendar sodišče presoja, da kljub temu ni dovolj očitno,3 da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Pa tudi sicer tožnik glede kazenskega postopka II K 56124/2012 ne uveljavlja nobenih drugih ugovorov, ki jih sodišče ne bi bilo dolžno vsebinsko presoditi v zvezi z izpodbijanim sklepom glede preostalih kazenskih postopkov.

11. Toženka je tožnikove prošnje za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v štirih navedenih kazenskih zadevah zavrgla s sklicevanjem na četrto alinejo prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.4 Po četrti alineji prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

12. Glede treh kazenskih zadev, tj. II K 56124/2012, I K 23291/2016 in II K 4545/2015, je toženka tak zaključek sprejela po ugotovitvi, da je bila tožniku za pravno svetovanje in zastopanje v navedenih kazenskih zadevah že dodeljena BPP z odločbami Bpp 289/2017, Bpp 286/2017 in Bpp 288/2017 z dne 17. 8. 2017, da mu je bil za izvajanje te BPP dodeljen odvetnik C. C., ki je bil na svoj predlog, ker zaradi razlogov na strani tožnika ni mogel v redu opravljati svojega dela (deseti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoč, v nadaljevanju ZBPP),5 razrešen z odločbami z dne 23. 4. 2018. Določen je bil nov odvetnik D. D. v Črnomlju. Toženka je tožniku naložila, da je dolžan z novo postavljenim odvetnikom sodelovati, in ga opozorila, da se bo v nasprotnem primeru v skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP6 štelo, da mu BPP ni bila odobrena, in se bodo uporabile določbe o neupravičeno prejeti BPP. Tudi odvetnik D. D. je predlagal svojo razrešitev iz razloga po desetem odstavku 30. člena ZBPP, čemur je toženka sledila in ga razrešila s sklepi z dne 19. 3. 2019. Toženka je nato na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP dne 24. 5. 2019 odločila, da tožniku prenehala pravica do redne BPP po (med drugim) odločbah Bpp 289/2017, 286/2017 in 288/2017 z dne 17. 8. 2017. 13. Navedena dejstva med strankama niso sporna. Tožnik sicer zatrjuje, da razrešena odvetnika nista verjela v njegovo nedolžnost in da ima pravico, da ga v kazenskem postopku zastopa odvetnik, ki to verjame, ter, da sam ni predlagal njune razrešitve, pač pa sta to predlagala sama, zato naj bi bila krivda na njuni strani, vendar s tem pravzaprav potrjuje nesporno dejstvo, da sta bila oba postavljena odvetnika razrešena, ker sta to predlagala na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, torej ker sta menila, da ne moreta v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Ali so bili ti razlogi upravičeni ali ne, pa ne more biti stvar presoje predmetnega upravnega spora, pač pa le upravnega spora zoper akt, s katerim sta bila odvetnika razrešena. Zato tovrstne tožnikove navedbe, ki merijo na to, da sta bila odvetnika razrešena po svoji krivdi (že samo zaradi tega, ker sta sama predlagala razrešitev oziroma ker nista verjela v njegovo nedolžnost) ne morejo biti upoštevne in so zato v tem upravnem sporu pravno nerelevantne.

14. Na tej podlagi je torej toženka tožnikovo prošnjo za BPP za navedene tri kazenske zadeve zavrgla. Sodišče se s takim zaključkom toženke strinja. Nesporno je bila tožniku z odločbo Bpp 289/2017 z dne 17. 8. 2017 že dodeljena BPP v isti zadevi, torej je pridobil pravice, ki jih je sedaj s prošnjo, ki jo je organ za BPP z izpodbijanim sklepom zavrgel, želel ponovno uveljavljati. Prav tako je nesporno, da je bila v nadaljevanju prvotnega postopka izdan sklep Bpp 286/2017 z dne 24. 5. 2019, s katerim je tožniku prenehala pravica do redne BPP po (med drugim) odločbah Bpp 289/2017, 286/2017 in 288/2017 z dne 17. 8. 2017, in se je v skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP štelo, da mu BPP ni bila dodeljena. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča bilo v isti zadevi že pravnomočno odločeno, pri čemer se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, česar ne zatrjuje niti tožnik, in je zato toženka tožnikovo prošnjo za BPP lahko zavrgla na podlagi 4. alineje prvega odstavka 129. člena ZUP.7

15. Prošnjo tožnika za dodelitev BPP v zvezi s četrto kazensko zadevo, tj. II Kpr 15345/2020, je toženka zavrgla na podlagi dejstva, da je prošnjo za BPP za ta kazenski postopek že vsebinsko obravnavala in pravnomočno zavrnila z odločbo Bpp 424/2022 z dne 19. 8. 2022 ter da se dejansko stanje ali pravna podlaga v vmesnem obdobju (od 19. 8. 2022 do dneva izdaje izpodbijanega sklepa) nista spremenila. Navedenega dejanskega stanja niti odločitve tožnik v tožbi argumentirano ne prereka.

16. Tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na finančni kriterij za upravičenost do BPP (vključno z nejasnimi navedbami tožnika o diskriminaciji v primerjavi s tistimi upravičenci do BPP, katerim se v dohodek ne štejejo otroški dodatki in kmetijske subvencije, in upravičenci, ki niso brezposelni peki), niso relevantne, saj izpodbijani sklep ni temeljil na presoji tega kriterija. Neutemeljeni so tudi ugovori tožnika, da bo v kazenskih postopkih, kjer je obramba po zagovorniku obvezna, ostal brez zagovornika, ker je med strankama nesporno, da tožniku pripada zagovornik po uradni dolžnosti (70. člen ZKP8), in pavšalni ugovori, da so tožniku kršene pravica do sodnega varstva, pravice iz 2., 14. in 21. člena Ustave ter 5. in 6. člena EKČP. 17. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani akt zakonit, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče ni sledilo predlogu toženke, da tožnika denarno kaznuje zaradi zlorabe procesnih pravic, saj je predlog preveč splošen, da bi ga lahko sodišče obravnavalo, pa tudi sicer sodišče ne ugotavlja, da bi tožnik z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljal pravice, ki jih ima po ZPP oziroma po ZUS-1 (drugi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka toženke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

20. Sodišče še pripominja, da se v skladu s šestim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa v zadevah dodelitve BPP ne plača. 1 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 158/2023 z dne 14. 6. 2023 (13. točka obrazložitve) in sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 (16. točka obrazložitve). 2 Ta določa: Sodbo, s katero zavrne obtožbo, izreče sodišče: /.../ (4) če je bil obtožencu odpuščen pregon z amnestijo ali pomilostitvijo ali če kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. 3 Gl. Kmecl, A., v: Kerševan, E. (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 245. 4 Ta določa, da če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. 5 Ta določa: Postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. 6 Ta določa: Če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. 7 Tako tudi Upravno sodišče v zadevah I U 699/2022 z dne 21. 6. 2022 in I U 700/2022 z dne 21. 6. 2022. 8 Ta določa: (3) Obdolženec mora imeti zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen in v drugih primerih, določenih v tem zakonu. (4) Če si obdolženec v primerih obvezne obrambe iz prejšnjih odstavkov ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe; če pa mu je bila izrečena kazen zapora tridesetih let ali dosmrtnega zapora ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani – tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Če se obdolžencu po uradni dolžnosti postavi zagovornik po vložitvi obtožnice, se mu to sporoči takrat, ko se mu vroči obtožnica. Če ostane obdolženec v primeru obvezne obrambe v postopku brez zagovornika, sam pa si ne vzame drugega zagovornika, mu ga predsednik sodišča, pred katerim teče postopek, postavi po uradni dolžnosti. (5) Za zagovornika se lahko postavi samo odvetnik.