Jedro

Odmera odškodnine za negmotno škodo zaradi poklicne bolezni plevropulmonalna azbestoza.

Tožnik se je predčasno upokojil pod ugodnejšimi pogoji ZPPPAI. Do upokojitve je prišlo na podlagi njegove pravice do izbire, upokojitev po splošnih pravilih pa ni bila mogoča, je tožnikova lastna odločitev povzročila razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi še delal, in med pokojnino. Vzročne zveze med nevarno dejavnostjo proizvodnje azbesta in tožnikovim manjšim dohodkom torej ni bilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost prve tožene stranke za tožnikovo poklicno bolezen plevropulmonalno azbestozo. Razsodilo je, da morata prva tožena stranka primarno, druga tožena stranka pa subsidiarno plačati tožniku odškodnino v višini 5.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dne 5.12.2000 dalje. Za telesne bolečine je prisodilo odškodnino v znesku 1.700.000 SIT, za strah v znesku 2.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.800.000 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo in sicer 5.500.000 SIT za nepremoženjsko škodo in 7.920.000 SIT za izgubljeni dohodek kot premoženjsko škodo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi toženih strank, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo za 700.000 SIT na skupaj 6.200.000 SIT. Za telesne bolečine je tako prisojena odškodnina v znesku 2.200.000 SIT, za strah v znesku 2.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.000.000 SIT. V ostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo in izpodbija zavrnjeni del zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode, za povrnitev gmotne škode in obrestnega zahtevka ter predlaga drugačno odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V reviziji zatrjuje, da je odškodnina v znesku 6.200.000 SIT prenizka tako glede na sodno prakso kot tudi glede na subjektivne okoliščine primera. Sodišči nista v zadostni meri upoštevali neozdravljivosti bolezni in neugodne prognoze. Tožnik je zelo mlad človek (rojen 1954), česar sodišči nista v zadostni meri upoštevali. Obsojen je na življenje v strahu in na opravljanje lažjih pisarniških del. Vse aktivnosti, ki jih je tožnik redno izvajal, so odpadle.

Sodišči sta zanemarili psihološki vidik azbestoze, saj različne težave subjektivno obstojijo in so moteče zaradi psihološkega efekta obolelosti za tako hudo boleznijo, čeprav fiziološko oziroma medicinsko praviloma ne bi smelo biti nekih posebnih posledic.

Vedenje o posledicah ter življenje v okolju, kjer dnevno prijatelji in znanci umirajo zaradi azbestoze, privede do negotovosti in do stanja v nenehnem strahu. Odškodnina za negmotno škodo je tedaj že v osnovi prenizka. Tovrstni primeri so izziv sodiščem, da postavijo dodatna in nova merila za odškodnine v primerih izgube zdravja, za katere so odgovorni proizvajalci nevarnih snovi. Napačna je tudi odločitev glede zavrnitve zahtevka za povračilo gmotne škode - izgubljenega dobička. Odločitvi sta neživljenjski in nepravični.

Tožnik se je predčasno upokojil pri 42 letih, res da pod ugodnejšimi pogoji, vendar ni bil nič obogaten. Še vedno ostaja razlika med plačo in pokojnino, ki je nastala v posledici nevarne dejavnosti kot protipravnega ravnanja toženih strank, v posledici katere je sploh nastala potreba po predčasni upokojitvi tožnika. Ta je bila medicinsko indicirana in nujna, da se prepreči nastanek še dodatne škode. Neutemeljeno je zavrnjen obrestni zahtevek od 9.7.1997 dalje do dneva izdaje sodne odločbe. Tožnik je specificirani odškodninski zahtevek posredoval prvi toženi stranki 8.7.1997, vendar nanj sploh ni odgovorila. Zahtevek ima učinek po 324. členu ZOR. Ne glede na to je potrebno poudariti, da je prva tožena stranka tožniku med postopkom ponudila odškodnino v znesku 3.420.000 SIT. Tožnik je to stranko pozval, da ponujeni znesek izplača kot nesporni del, vendar je pooblaščenka prve tožene stranke z dopisom z dne 24.5.1999 odgovorila, da tega ne namerava storiti. Tožena stranka je prišla v zamudo najkasneje z vložitvijo tožbe, podrejeno pa, s 24.5.1999, ko je odklonila izplačilo z njene strani ponujene odškodnine. Vsled vseh teh navedb je napačen tudi izrek o stroških, saj bi morala biti odločitev po višini v zvezi z zahtevkom za nepremoženjsko škodo bistveno bolj ugoden za tožnika, obenem pa bi moralo biti tudi ugodeno vsaj delno zahtevku iz naslova gmotne škode ter tudi obrestnemu zahtevku, kar vse bi privedlo do drugačne odločitve glede uspeha v postopku in posledično dolžnosti povrnitve stroškov postopka.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS. št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

V uvodu revizije navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni konkretno navedena in vsebinsko obrazložena, zato revizijsko sodišče tega revizijskega razloga ni moglo upoštevati.

Revizijsko sodišče nadalje ocenjuje, da je neutemeljen tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je materialnopravno pravilna, isto pa velja tudi za odločitev o zavrnitvi zahtevka za premoženjsko škodo ter glede teka zamudnih obresti.

Tožeča stranka v reviziji v pretežnem delu ponavlja svoje pritožbene trditve, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka ter da gre v primeru azbestoze za specifična obolenja, ki zaradi neozdravljivosti in neugodne prognoze terjajo posebno obravnavo, nova merila in višje odškodnine. Tožeča stranka opozarja na psihološki vidik azbestoze, na tožnikovo mladost ter na obsojenost življenja v strahu brez prejšnjih rednih aktivnosti.

Vse navedene okoliščine sta pravilno upoštevali nižji sodišči pri odmeri višine odškodnine. Tožnik je zahteval odškodnino za telesne bolečine v znesku 2.500.000 SIT. Ugotovljena je plevropulmonalna azbestoza (plaki parietalne plevre ter zadebelitve plevre). V postopku je ugotovljeno, da pri tožniku ne gre za telesne bolečine hude intenzitete, pač pa za stalen kašelj, bolečine pod rebri, ob lopaticah in v hrbtu. Pri tožniku se ugotavlja utrujenost in potenje. Stanje se bo poslabševalo, telesne bolečine v hujši obliki bodo nastopile z napredovanjem bolezni. Ugotovljene so nevšečnosti zaradi številnih pregledov in preiskav. Predvidena je stalna kontrola stanja bolezni in nadaljnje nevšečnosti zaradi preiskav. Pri odmeri odškodnine sta sodišči upoštevali predvsem bodoče telesne bolečine, ki bodo v hujši obliki nastopile ob napredovanju bolezni ter bodoče nevšečnosti, ki so gotove glede na prognozo, ki predvideva napredovanje osnovne bolezni. Možen je, a ne zanesljiv nastop hujših bolezni, kot so pljučni rak ali mezotelion, vendar to ni gotovo bodoče dejstvo, ki bi ga sodišči lahko upoštevali pri odmeri odškodnine za to obliko škode. Iz naslova pravične denarne odškodnine za telesne bolečine sta sodišči prisodili 2.200.000 SIT, kar je po presoji revizijskega sodišča v skladu z določbami 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji). Primerno so upoštevane okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na tožnika individualizirajo, po drugi strani pa je primerno upoštevana tudi objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse. Okoliščine, ki jih navaja revizija, torej ne narekujejo priznanja višje odškodnine od prisojene.

Za strah sta nižji sodišči od zahtevanih 5.000.000 SIT prisodili odškodnino v višini 2.000.000 SIT. Upoštevali sta tožnikovo šokiranost, ko je bil seznanjen z boleznijo ter njegovo porušeno duševno ravnovesje od tedaj dalje, ko tožnik ni več pomirjen, ker ve, da bolezen napreduje. V okolici vidi podobne bolnike, ve da gre za neozdravljivo bolezen, živi v strahu pred napredovanjem bolezni, pri čemer pozna ljudi, ki zaradi tega umirajo. Tožeča stranka v reviziji opozarja prav na navedene okoliščine in terja višjo odškodnino, kar pa je neutemeljeno, saj so vse opisane okoliščine pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevane. Glede na merila iz 200. in 203. člena ZOR, upoštevaje tožnikovo starost in druge primerljive primere, revizijskemu predlogu za zvišanje odškodnine za strah ni mogoče ugoditi.

Materialnopravno pravilna je odločitev o odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 2.000.000 SIT. Ni utemeljena zahteva za zvišanje odškodnine glede na ugotovitev, da pri tožniku ni pomembnejšega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Stalen kašelj sicer moteče vpliva na tožnikove življenjske sposobnosti in nenehno zavedanje bolezni ter skrb za zdravje res zmanjšujeta kvaliteto njegovega življenja. Ob napredovanju bolezni (večjih zadebelitvah plevre in večji fibrozi) bo prišlo do težav z dihanjem, kar se bo poznalo najprej pri naporih in nato že v mirovanju, kar je upoštevano glede na neugodno prognozo v okviru bodoče škode, nakar sicer pravilno opozarja revizija. Ustrezno je upoštevana tudi tožnikova starost 46 let ob izdaji prvostopenjske sodbe, tako da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.000.000 SIT v celoti ustreza subjektivnim in objektivnim okoliščinam primera.

Revizijsko sodišče torej ocenjuje odškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku 6.200.000 SIT kot pravično, in ki omogoča zaključek o pravilni uporabi materialnega prava pri odločitvi o odškodnini za to vrsto škode.

Materialnopravno je pravilna odločitev obeh sodišč glede teka zamudnih obresti. Pravilno je odločeno, da te tečejo šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, ko je bila odškodnina odmerjena. Tako je odločeno glede na ustaljeno sodno prakso, saj je odškodnina za nepremoženjsko škodo prisojena glede na dejansko stanje, kakršno je bilo ob sojenju oziroma ob izdaji prvostopenjske sodbe. Trditve o zamudi odgovorne osebe od trenutka nastanka škode bi bile po sodni praksi upoštevne tako, da se pri odmeri odškodnine za posamezne nepremoženjske škode upošteva tudi čas, ko je tožnik čakal na iztek sodnega postopka in s tem na denarno odškodnino. V obravnavanem primeru pa je bila tožba vložena dne 16.7.1998, sodba prva stopnje pa izdana dne 5.12.2000, kar pomeni, da je ob upoštevanju okoliščine, da je bilo potrebno tudi izvedensko mnenje, pravdni postopek tekel brez zastojev, ki bi narekovali, da se čakanje na sodno odločbo posebej upošteva pri določitvi višine odškodnine. Iz navedenih razlogov je prisoja zamudnih obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje materialnopravno pravilna, revizijska trditev o zamudni tožene stranke zaradi odklonitve izplačila že ponujene odškodnine pa so tudi neutemeljene, ker gre za v pritožbi na novo zatrjevane in v pritožbi prepozno predložene dokaze (337. člen ZPP), da bi jih pritožbeno sodišče sploh lahko obravnavalo.

Revizijsko sodišče pri tem še pripominja, da zatrjevanje izvensodnih pogajanj ne vpliva na pričetek teka zamudnih obresti, tožnik pa se sklicuje tudi na listino z dne 24.5.1999 (A 33), ki se nanaša na dva druga oškodovanca in ne na tožnika. Revizija je v delu, v kolikor se nanaša na tek zamudnih obresti, torej neutemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč glede zavrnitve zahtevka za povrnitev premoženjske škode. Zahtevani znesek 7.920.000 SIT predstavlja potrditvah v tožbi mesečno razliko 40.000 SIT med plačo in pokojnino za 16,5 let. Pravilno je stališče, da pri nastanku te razlike ni nedopustnega ravnanja toženih strank in vzročne zveze med škodo in takim ravnanjem. Tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bila zavrnjena. Tožnik torej ni izpolnjeval pogojev za invalidsko upokojitev in bi na zadnjem delovnem mestu (vodja osebnih dohodkov pri prvi toženi stranki) lahko delal naprej. Upokojil pa se je predčasno dne 16.2.1997 pod ugodnejšimi pogoji po Zakonu o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI, Ur. l. RS, št. 50/96). Tožnik je sam izkoristil, torej izbral možnost ugodne upokojitve, ta ni bila nujna. Zato ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da ni imel druge možnosti. Iz 7. člena ZPPPAI izhaja, da upravičenci lahko uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji tega zakona, imajo torej pravico izbire, ne gre pa za obvezno upokojitev. Ker je prišlo do tožnikove predčasne upokojitve na podlagi njegove pravice do izbire in njegove lastne odločitve, upokojitev po splošnih pravilih pa ni bila mogoča, je tožnikova lastna odločitev povzročila razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi še delal in med pokojnino. Vzročna zveza med nevarno dejavnostjo proizvodnje azbesta in tožnikovim manjšim dohodkom torej ni bilo, zaradi česar sta nižji sodišči ta zahtevek materialnopravno pravilno zavrnili. Tudi v tem delu so zato revizijske trditve tožeče stranke neutemeljene.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, zato ni bilo podlage za spremembo izpodbijane sodbe ter prisojo kakršnekoli višje odškodnine, zaradi česar ni bilo podlage za drugačno odločitev glede stroškov postopka, kot je sicer predlagala tožeča stranka.

Revizijsko sodišče je ob upoštevanju vsega navedenega zaključilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).