Jedro

V SKPGg je določen minimum pravic, ki morajo biti zagotovljene delavcu. KP dejavnosti, podjetniška KP ali individualna PZ lahko določijo tudi drugačne pravice, ki pa ne smejo biti manjše, kot jih določa SKPGd. KP za dejavnost trgovine v 29. členu določa, da ima delavec pravico do pogodbene kazni v primeru, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov. Ta pravica je drugačna od pravice do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 28. členu SKPGd. Kombinacija obeh pravic tako pomeni, da delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripada pogodbena kazen v višini treh povprečnih plač po 28. členu SKPGd, v primeru, da je do nezakonitosti v postopku odpovedi PZ prišlo zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov, pa delavcu pripada celo pet povprečnih plač po

29. členu KP za dejavnost trgovine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača 357.648,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2005 do plačila, ter mu povrne stroške postopka v znesku 131.490,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2006 do plačila.

Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Navaja, da tožnik ni upravičen do plačila pogodbene kazni po Splošni kolektivni pogodbi in ne po panožni, saj bi bila tožena stranka zavezana k plačilu pogodbene kazni le, če bi bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga opustitve zakonsko določenih postopkov. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti poizvedbe pri komisiji za razlago kolektivne pogodbe, ki je edina pristojna za pojasnjevanje posameznih pojmov iz kolektivne pogodbe. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka, saj ni vestno raziskalo in presodilo vseh dejstev. Predlaga razveljavitev zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni vestno in skrbno presodilo vseh dejstev, kar naj bi po njenem predstavljalo bistveno kršitev določb postopka. Pritožba ima verjetno v mislih vestno in skrbno presojo vseh dokazov (8. člen ZPP), s čimer v bistvu očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje; zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa se zamudna sodba ne sme izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP). Očita mu tudi napačno uporabo materialnega prava, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne obrnilo na Komisijo za razlago KP dejavnosti, ki naj bi bila edino pristojna za pojasnitev pojmov iz KP dejavnosti. Prvenstveno je treba poudariti, da je uporaba materialnega prava stvar sodišča, ki v nobenem primeru ni dolžno opravljati poizvedb pri Komisiji. Sodišče samo razlaga pravo.

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo na podlagi 1. odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004), ker tožena stranka, čeprav pravilno vabljena, ni pristopila na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo.

Tožnik je zahteval plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer na podlagi 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97), po katerem pripada delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pogodbena kazen v višini njegovih treh povprečnih plač v zadnjih treh mesecih. S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 32/2003 (potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 215/2004) je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, kar pomeni, da je pogoj za izplačilo pogodbene kazni po citirani določbi SKPGd izpolnjen. Pritožba zato nima prav, da tožnik do pogodbene kazni po SKPGd ni upravičen. V SKPGd je namreč določen minimum pravic, ki morajo biti vsakemu delavcu zagotovljene. Kolektivne pogodbe dejavnosti, podjetniške kolektivne pogodbe ali individualne pogodbe o zaposlitvi pa lahko določijo tudi drugačne pravice, s tem, da te ne morejo biti manjše od tistih, ki jih določa SKPGd. V konkretnem primeru Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 19/98) v 29. členu določa pravico do pogodbene kazni delavcu, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov. To je drugačna pravica od tiste, ki je določena v SKPGd. Kombinacija obeh pravic - iz SKPGd in KP dejavnosti pa pomeni, da delavcu v vsakem primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripada pogodbena kazen v višini treh povprečnih plač po 28. členu SKPGd, v primeru, da je nezakonitost posledica opustitve zakonsko predpisanih postopkov, pa mu pripada celo pet povprečnih plač po 29. členu KP dejavnosti.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani zamudni sodbi pravilno oprlo na določbo 28. člena SKPGd in tudi obrazložilo, da tožnik ne vtožuje pogodbene kazni po 29. členu KP dejavnosti. Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi zamudno sodbo sodišča prve stopnje.