Jedro

Ni dokazano, da bi bila pravna sredstva v postopku izdaje gradbenega dovoljenja vložena z izključnim ali očitnim namenom škodovanja tožniku, niti da bi šlo za vlaganje očitno neutemeljenih pravnih sredstev.

Niti okoliščine, ugotovljene v sodbi, niti okoliščine, na katere opozarja pritožba, ne dajejo podlage za zaključek, da toženca z vložitvijo pravnih sredstev nista zasledovala cilja varovati lasten pravni položaj. To pomeni, da tožnik ni dokazal nedopustnosti ravnanja tožencev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe za 14.500 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 64.060,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožencev.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Storjena je bila bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodba ni opredelila do tožbene trditve, da gre za zlorabo, ker sta toženca postopek uporabila za dosego ciljev, ki niso predmet sodelovanja v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja. Njun cilj je bila ukinitev obstoječe služnosti na parc. št. 111/1 in hkrati pridobitev služnosti na tožnikovi parc. št. 111/4. Ni upoštevano, da sta toženca predlog posredovala tožniku pred iztekom pritožbenega roka in z izrecnimi grožnjami, da bosta v primeru nepodpisa pogodbe, ki je bila v škodo tožniku, vložila pritožbo. S podpisom pogodbe bi pristal na ukinitev služnosti na 111/1, ki nima zavoja in bi mu bil s tem preprečen dostop do njegove nepremičnine. Sodba se ni opredelila do tega, da toženca na ustni obravnavi nista nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja, kar prav tako dokazuje, da vložitev pritožbe ni bila povezana z zaščito njunih interesov. Zanemarila je tudi dejstvo, da z vloženo pritožbo ne bosta mogla urediti lastninskega stanja. Kršena so bila pravila o dokazni oceni, zaradi česar je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Do dopisov A. d.o.o., iz katerih jasno izhaja izsiljevanje soglasja z namenom pridobitve premoženjske koristi, se je sodba opredelila povsem enostransko s pavšalno navedbo, da iz dopisa (pri tem ni navedeno, iz katerega) izhaja ravno tisto, kar sta toženca ves čas zatrjevala, tj. da služnost ne poteka več po parc. št. 111/1, ampak le po parc. št. 111/5. Ker sta toženca uporabila pravno sredstvo za namen, ki mu to pravno sredstvo ni namenjeno, je zmoten zaključek sodbe, da je bilo njuno ravnanje legitimno. Toženca sta že od leta 2004 vedela, da sta tudi nepremičnini parc. št. 2222/4 in 222/5 kategorizirani kot občinska cesta, čeprav nista v občinski lasti, pa ju ne prej niti pozneje ni motilo. Od tega sta imeli le koristi. Tega v medsebojni komunikaciji tudi nista nikoli problematizirali. Tudi prvotoženka je v zaslišanju povedala, da se v primeru podpisa služnostne pogodbe ne bi pritožila. Toženca sta svoje pravice že skušala zavarovati v pravdnem postopku. Upoštevaje opis služnostne poti v pogodbi iz leta 1999 je jasno, da služnost obstoji tudi na delu parc. št. 111/1. Služnost prehoda tako že od začetka vključuje tudi krivino na ovinku dovozne ceste proti parc. št. 111/4, ki je bila celo tožnikov pogoj za nakup nepremičnine in jo je njegov prednik izposloval pri tožencih. Zavoj omogoča dostop do njegove nepremičnine z motornimi in intervencijskimi vozili. Navedeno potrjujeta tudi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 560/2012 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2352/2013 z dne 8. 1. 2014. V sodbi ni upoštevana niti sodba Upravnega sodišča I U 622/2015 z dne 6. 12. 2012, ki v obrazložitvi pritrjuje, da ima tožnik zagotovljeno pot tudi prek parc. št. 111/1. Da sta se toženca zavedala, da je bila s služnostno pogodbo ustanovljena služnost dostopa do parc. št. 111/4 tudi prek nepremičnin parc. št. 2222/4 in 2222/5, potrjuje njun dopis iz konca leta 2011, v katerem sta navedla, da "tukaj ni nobenega problema, ker itak vsi vozijo po obstoječi služnostni poti (3 m) – saj niso ptice, da bi leteli čez ti dve parceli". Sodba se ni opredelila do trditve, da sta toženca, zastopana s strani pooblaščencev, morala zapis občinska cesta razumeti kot navedbo kategorizacije (o tem sta bila obveščena s strani župana) in ne kot poseg v njuno lastninsko pravico. Strnjeno povedano: 1.) Ker toženca v pritožbi zoper gradbeno dovoljenje nista uveljavljala razlogov, vezanih na gradnjo oziroma negativne vplive gradnje na njun pravni položaj, 2.) ker na ustni obravnavi nista nasprotovala izdaji dovoljenja, 3.) ker sta vedela, da jima pritožbeni postopek ne koristi in da gradbeno dovoljenje ne posega v njune pravice, 4.) ker sta vedela, da služnost poteka tudi po parc. št. 111/1, 5.) ker sta toženca v dopisu jasno izrazila, da obstoječa služnost ni bila sporna, v postopku gradbenega dovoljenja pa sta želela doseči dodatno korist s premaknitvijo poti na travnati del zemljišča parc. št. 111/5 in razbremenitvijo parc. št. 111/1, 6.) ker sta toženca v primeru nepodpisa nove pogodbe grozila z vložitvijo pritožbe, 7.) ker je prvotoženka izrecno potrdila, da se v primeru sklenitve pogodbe kljub dikciji gradbenega dovoljenja, ki omenja občinsko cesto, ne bi pritožila, 8.) ker je drugotoženec pokazal dobro poznavanje urbanističnih predpisov in postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja in se je dobro zavedal svojih ravnanj, obenem pa ni želel odgovarjati na vprašanja, ki bi ga obremenila, bi morala biti ugotovljena protipravnost ravnanja tožencev. Toženca se ne moreta sklicevati na to, da kakšne svoje pravice v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista razumela. Zmoten je zaključek, da toženca nista vnaprej nasprotovala gradnji, ampak le v gradbenem dovoljenju napačno ugotovljeni prometni ureditvi. Ker ni zatrjeval, da je bil namen tožencev vnaprejšnje nasprotovanje gradnji, je bilo s tako ugotovitvijo kršeno razpravno načelo, za posledico pa ima tudi nejasnost in nelogičnost obrazložitve ter nasprotje med odločilnimi dejstvi in razlogi sodbe. Napačen je zaključek sodbe, da toženca nista ravnala protipravno, če sta uveljavljala pravno sredstvo zoper odločbo, ki je bila po njunem utemeljenem razmisleku nepravilna in nezakonita. Toženca nista vložila pritožbe iz takega razloga, marveč iz zasebnega interesa povečati svoje koristi in pravice iz obstoječe služnostne ureditve, četudi je bila obstoječa služnost nesporna in je izpolnjevala pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja. Dejansko ju zapis v gradbenem dovoljenju ni motil. Soglasje bi dala tudi k takemu dovoljenju, če bi za to dobila izsiljeno korist v obliki bolj ugodnega služnostnega aranžmaja.

3. Toženca nista odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je uveljavljal odškodnino za škodo, ker zaradi nepravnomočnosti gradbenega dovoljenja, do katerega je prišlo zaradi vložitve pravnih sredstev s strani tožencev, do roka, določenega v predpogodbi, ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe.

6. Po uveljavljenem stališču sodne prakse je odškodninska odgovornost stranke zaradi vložitve pravnega sredstva podana, kadar škoda izvira iz neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Tedaj je podana nedopustnost toženčevega ravnanja kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti (131. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).(1)

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je pristojni organ 19. 10. 2011 izdal gradbeno dovoljenje, s katerim je bila tožniku dovoljena gradnja enostanovanjskega objekta z garažo na parc. št. 111/4 k. o. X, - da sta bili pritožba tožencev zoper navedeno odločbo in njuna tožba zoper pravnomočno upravno odločbo zavrnjeni, revizija pa s sklepom z dne 19. 9. 2013 zavržena, - da sta imela toženca kot zainteresirana udeleženca pravico vložiti pritožbo zoper gradbeno dovoljenje, - da je v gradbenem dovoljenju navedeno, da bo priključek do novogradnje na parc. št. 111/4 potekal prek dovozne poti širine 3 m na parc. št. 111/8 na občinsko cesto parc. št. 2222/5, 2222/4, 111/5, 111/7, 111/8 in 111/1 vse k. o. X, - da sta toženca solastnika nepremičnin parc. št. 2222/5, 2222/4, 111/5 in 111/1 - da iz pritožbe izhaja, da sta jo vložila zaradi navedbe v gradbenem dovoljenju, da je lastnik parc. št. 2222/4, 2222/5, 111/1 in 111/5 občina in ne onadva, - da sta toženca s pogodbo o medsebojni služnosti, sklenjeno 21. 12. 1999, dovolila tedanjemu in vsakokratnemu lastniku parc. št. 111/3 in 111/4 neoviran prehod čez parc. št. 111/1 z motornimi vozili in peš po asfaltirani poti v širini 3 m na severni strani parcele, ki se končuje s priključkom na cesto X, - da je bila parc. št. 111/1 kasneje razdeljena na parc. št. 111/1 (dvorišče in stanovanjska stavba), 2222/5 (pot) in 111/6 (njiva), - da toženca menita, da se je služnost prenesla na vse parc. št. in da je v gradbenem dovoljenju ugotovljena prometna in zunanja ureditev nepravilna in do njiju nepravična, ker šteje, da pot poteka tudi po 111/1, - da sta v gradbenem dovoljenju kot del občinske ceste navedeni parc. št. 2222/4 (8 m2) in 2222/5 (4 m2), dejansko pa sta v lasti tožencev, - da sta toženca ponudila tožniku v podpis služnostno pogodbo, po kateri služnostna pot teče po parc. št. 111/5 in v širini 3,5 m, a je tožnik podpis odklonil. 8. Na podlagi ugotovitev o napakah v gradbenem dovoljenju sodba zaključuje, da tožnik ni dokazal, da bi toženca z vložitvijo pravnih sredstev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zlorabila pravico do pravnega sredstva.

9. Ne držijo pritožbeni očitki, da se sodba ni opredelila do več tožbenih trditev in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik z navedenim uveljavlja, da bi v pritožbi izpostavljene okoliščine vplivale na drugačen zaključek o (ne)dopustnosti spornega ravnanja tožencev, kar po svoji vsebini predstavlja očitek zmotne uporabe materialnega prava. Pravica do izjave ni kršena, če je iz sodbe razvidno, da se je opredelila do vseh relevantnih navedb in argumentov pravdnih strank. Pri tem ni nujno, da je odgovor na prav vsako navedbo izrecen; lahko je vključen v odgovor na druge navedbe. Pritožbene navedbe ne dajejo podlage za sklep, da je v sodbi kateri od pomembnih tožnikovih trditev, dokazov ali argumentov spregledan.

10. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti zaključka, da ni dokazano, da bi bila pravna sredstva v postopku izdaje gradbenega dovoljenja vložena z izključnim ali očitnim namenom škodovanja tožniku, niti da bi šlo za vlaganje očitno neutemeljenih pravnih sredstev. Po ugotovitvah upravne odločbe je dostop do nepremičnine, na kateri je tožnik načrtoval gradnjo, potekal po javni cesti, ta ugotovitev pa je bila najmanj zavajajoča, če ne neresnična. Ni namreč sporno, da je bil del teh nepremičnin v solasti tožencev in da razmerja med občino in tožencema niso bila urejena. Razlog, ki sta ga uveljavljala v pritožbi, tako ni bil brez vsake podlage. Sklicevanje pritožbe na kasnejša stališča o neutemeljenosti teh razlogov v pritožbeni odločbi in odločbi, izdani v upravnem sporu, ne zadostuje za zaključek o šikanoznem ravnanju tožencev. Iz instančnih odločb je razvidno, da sta toženca utemeljeno opozorila na napačnost ugotovitev v gradbenem dovoljenju, zavzeto pa je bilo stališče, da za izdajo gradbenega dovoljenja vknjižena služnostna pravica zadostuje. Ne drži torej niti stališče pritožbe, da toženca v postopku s pravnimi sredstvi nista uveljavljala razlogov, vezanih na gradnjo oziroma na negativne vplive gradnje na njun pravni položaj. Razlogi so se nanašali na dostop do tožnikove nepremičnine, ta pa je bil ena od predpostavk za izdajo gradbenega dovoljenja. Tudi njunega prizadevanja za (po tožnikovem mnenju) drugačno določitev trase služnostne poti od prvotno dogovorjene ni mogoče označiti kot šikanoznega, četudi sta se ob sprejemu take ponudbe s strani tožnika zavezala umakniti pritožbo zoper gradbeno dovoljenje. Ponujeni predlog je predstavljal ureditev spornih razmerij v zvezi z dostopom do tožnikove nepremičnine prek nepremičnin tožencev. Ni šlo za pogojevanje umika pritožbe s pridobitvijo koristi, ki ne bi bila neposredno povezana z za toženca sporno ureditvijo dostopa do nameravane gradbe na tožnikovi nepremičnini. Tožnikova pritožbena trditev, da toženca na ustni obravnavi nista nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja, je njegova interpretacija dogajanja. Iz zapisnika namreč izhaja, da je toženka povedala, da je cesta v njeni lasti, da so jo utrdili in asfaltirali z lastnimi sredstvi in da ima ob parceli drevje, ki se sedaj uničuje. Povsem nedvoumno torej nenasprotovanje ni bilo izraženo. Tudi zaključek pritožbe, da je bilo tožencema jasno, da služnostna pot poteka tudi po parc. št.111/1, temelji le na razlagi enega dopisa, ne vključuje pa ocene drugih dokazov, izvedenih v postopku. V sodbi je med drugim ugotovljeno, da je bila prvotna nepremičnina parc. št. 111/1 po sklenitvi služnostne pogodbe razdeljena na tri parcele, med drugim na parc. št. 111/5, označeno kot pot. Njuno stališče, izraženo v pravnih sredstvih in v zaslišanju v tem postopku, da bi morala služnost teči le po parc. št. 111/5, tako ni povsem brez podlage. Pritožbeno sklicevanje na nepomembnost okoliščine, ali sta toženca poznala meje svojega pravnega položaja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, prav tako ne more privesti do drugačnega zaključka o nedopustnosti ravnanja tožencev. Njuno ravnanje namreč sploh ni bilo ocenjeno z vidika, v kakšni meri poznata pravne postopke. Argument sodbe, da toženca nista vnaprej nasprotovala gradnji, ne pomeni kršitve razpravnega načela. Gre za enega od argumentov, s katerim je v sodbi natančneje opredeljeno ravnanje, ki bi v danih okoliščinah lahko pomenilo nedopustno izvrševanje pravic, in ne za širitev odločilnih dejstev preko zatrjevanih.

11. Niti okoliščine, ugotovljene v sodbi, niti okoliščine, na katere opozarja pritožba, ne dajejo podlage za zaključek, da toženca z vložitvijo pravnih sredstev nista zasledovala cilja varovati lasten pravni položaj. Iz navedenih razlogov je stališče izpodbijane sodbe, da tožnik ni dokazal nedopustnosti ravnanja tožencev, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno.

12. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbe VS RS II Ips 231/2013 z dne 24. 10. 2013, II Ips 221/2009 z dne 13. 12. 2009, II Ips 865/2008 z dne 16. 2. 2012 in II Ips 591/2006 z dne 22. 1. 2009.