Jedro

Upravnega postopka, ki je bil pravnomočno ustavljen zaradi umika zahtevka stranke, ni mogoče nadaljevati in zato tudi ne prekiniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 37/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.1.2004, s katero je tožena stranka na pritožbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad), ki ga zastopa Državno pravobranilstvo RS (DPRS), Ljubljana, odpravila sklep Upravne enote Ljubljana z dne 20.11.2003. S tem sklepom je bil prekinjen postopek denacionalizacije določenih nepremičnin do odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s pritožbo tega tožnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim se je to izreklo za nepristojno za reševanje denacionalizacijskega zahtevka, ki se nanaša na vrnitev prej navedenih nepremičnin na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, navedenim v izpodbijani odločbi. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je pravočasno vložil 19.4.1993, v delu, ki se nanaša na določene nepremičnine, umaknil in je zato prvostopni upravni organ izdal sklepe o ustavitvi postopka, ki so postali pravnomočni, je odločitev tožene stranke, ki je odpravila sklep prvostopnega organa, pravilna in zakonika. Zaradi umika denacionalizacijskega zahtevka glede v prvostopnem sklepu navedenih nepremičnin, namreč ni več pogojev za nadaljevanje denacionalizacijskega postopka, pa tudi ne za prekinitev denacionalizacijskega postopka v zvezi s temi nepremičninami.

Zoper prvostopno sodbo se je tožnik pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči v skladu s 77. členom ZUS tako, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke. Strinjal se je, da je v določenem delu denacionalizacijski zahtevek umaknil, vendar je v svoji vlogi za denacionalizacijo z dne 14.4.1993, ki jo je vložil po odvetnici, zahteval vrnitev v last in posest parc. št. ... - gozd v izmeri 138 m2, vpisani v vl. št. ... k.o. ..., ter opredelil, da je zavezanec za vrnitev občina oziroma Sklad; ter izplačilo odškodnine v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada za parcele in porušene objekte na parc. št. ... - zgradba v izmeri 12 m2, parc. št. ... - tri zgradbe v izmeri 156 m2 in dvorišče v izmeri 126 m2, parc. št. ... - stavbišče z garažo, parc. št. ..., parc. št. ..., vse vpisane v vl. št. ... k.o. ... Tožnik je umaknil zahtevo za denacionalizacijo za parcele z identifikacijami po stanju ob odvzemu leta 1946 sam in v odsotnosti svoje pooblaščenke. Tudi, če bi vlogo umaknil zato, da bo sodišče hitreje odločalo, je prvostopni upravni organ kršil temeljno načelo upravnega postopka varstva pravice strank (6. člen ZUP). V konkretnem primeru je uradna oseba vlagatelju zahteve za denacionalizacijo le predlagala, da umakne zahtevo za vračilo v naravi oziroma plačilo odškodnine v obveznicah za parcele, ki pravzaprav niso več obstajale. V letu 1977 so namreč parcele v obsegu, kot so bile zaplenjene, prenehale obstojati oziroma se jim je spremenila izmera. S sklepom z dne 19.1.2000 in s sklepom z dne 23.10.2001, je prvostopni organ torej le ustavil postopek denacionalizacije za parcele, glede katerih tožnik ni zahteval vračilo v naravi oziroma plačilo odškodnine. Dejansko stanje v zvezi z ustavitvijo postopka je bilo prav zaradi zgoraj opisane pomanjkljivosti tako nejasno, da je prvostopni organ naknadno izdal sklep o prekinitvi postopka. Izpodbijana sodba pa je nepravilna tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do tožbenega ugovora, da Sklad ni aktivno legitimiran za izpodbijanje sklepa organa prve stopnje v celoti, saj ima lahko Sklad pravni interes v postopku le glede parcele št. ... v izmeri 138 m2, vpisane v vl. št. ... k.o. ..., saj je bila nanj prenesena le ta parcela, kot izhaja iz pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov in ureditvi drugih premoženjskih razmer, sklenjene dne 2.4.2003 in 3.3.2003 med Mestno občino Ljubljana in Skladom. Tožena stranka bi lahko torej pritožbi Sklada ugodila le v delu, ki se nanaša na to parcelo. Iz odločbe tožene stranke pa izhaja, da je odpravila sklep v zvezi z pritožbo Sklada in ne na kakšni drugi pravni podlagi. Zato je napačen zaključek sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je tožnik jasno in nedvoumno umaknil zahtevek za denacionalizacijo parcel vl. št. ... k.o. ..., saj je v navedenem zemljiškoknjižnem vložku vpisana le parcela ... - gozd v izmeri 138 m2 in nobena druga parcela, ki je sicer predmet zahtevka za vračilo v naravi oziroma za plačilo odškodnine.

Tožena stranka, prizadete stranke in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1; v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta; ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v tem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopna sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007, V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je odločitev tožene stranke, ki je odpravila sklep o prekinitvi postopka v zvezi z vračanjem določenih nepremičnin, pravilna in zakonita, pri čemer je sporno tudi, ali je vlagatelj denacionalizacijske zahteve za nepremičnine, ki so predmet sklepa o prekinitvi postopka, umaknil zahtevo za denacionalizacijo in je bilo o tem umiku pravnomočno odločeno s sklepi prvostopnega organa, tako da je postopek vračanja navedenih nepremičnin pravnomočno ustavljen.

Po presoji vrhovnega sodišča sta tožena stranka in prvostopno sodišče, pravilno ugotovili, da je tožnik vložil pravočasno zahtevo za vračilo obravnavanih zemljišč, pri čemer je v zahtevi navedel tako njihove parcelne številke ob podržavljenju kot tudi ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo; da je dne 19.1.2000 podal pisno izjavo, da umika svoj zahtevek za parc. št. ... in ... (to je številčenje po stanju ob podržavljenju), ter da je bil v zvezi s tem dne 19.1.2000 izdan sklep prvostopnega organa o ustavitvi denacionalizacijskega postopka za te nepremičnine, ki je postal pravnomočen; da je dne 22.10.2001 podal umik tudi za preostale prej zahtevane parcele in s tem za ustavitev upravnega postopka z obrazložitvijo, da za vračilo istega premoženja teče nepravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Tudi v zvezi s tem je bil izdan sklep o ustavitvi upravnega postopka, in sicer dne 23.10.2001, ki je postal pravnomočen 30.11.2001. Ker je bil torej upravni postopek denacionalizacije pravnomočno ustavljen glede vsega zahtevanega premoženja, ni podlage za njegovo nadaljevanje in prekinitev, zato je odločitev prvostopnega sodišča tudi po presoji vrhovnega sodišča pravilna in zakonita. Tožnik pa ne more uspeti z ugovori, da je bil umaknjen njegov zahtevek za vračilo zemljišč glede njihovih starih parcelnih številk, in da naj bi bil njegov zahtevek za vračilo zemljišč po sedanjih parcelnih številkah še odprt. V zahtevi za denacionalizacijo mora namreč vlagatelj natančno navesti podatke o podržavljenem premoženju (62. člen ZDen), katerega vračilo zahteva, torej je bistveno, da navede, katere nepremičnine po parcelnih št. v času podržavljenja zahteva. Zahtevi pa mora priložiti ustrezna dokazila, med drugim akt o podržavljenju in historične zemljiško-knjižne izpiske ter zemljiško-katastrske podatke, v katerih so tako identifikacije (zlasti parcelne številke) nepremičnin po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju. Zahteva se torej vračilo nepremičnin, le njihovi identifikacijski podatki so po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju lahko različni. Če nato umakne zahtevo za vračilo podržavljenih nepremičnin in za njihovo identifikacijo navede stare parc. št. iz časa ob podržavljenju, to ne pomeni, da ostane zahteva za vračilo istih nepremičnin po novi identifikaciji odprta.

Na drugačno odločitev v stvari tudi ne vpliva revizijski ugovor, da je tožena stranka odpravila sklep prvostopnega organa na podlagi pritožbe Sklada, ki da je zavezanec za vračilo le ene od parcel. Dejstvo je, da drugostopni organ v zvezi s pritožbo lahko odpravi prvostopni upravni akt tudi v delu, na katerega se pritožba ne nanaša (242., 243. in 244. člen ZUP (1986)). Prav to je storil v tem primeru, ko je v zvezi s pritožbo Sklada odpravil celoten sklep prvostopnega organa, ki je tudi po presoji vrhovnega sodišča nezakonit. Res je, da je tožena stranka v svoji odločbi pomanjkljivo navedla, da ga izdaja na pritožbo Sklada, ni pa navedla, da ga izdaja v zvezi s pritožbo Sklada, vendar to ni bistvena kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pravilna in zakonita.

V tem upravnem sporu se ne presoja pravilnost in zakonitost sklepov o ustavitvi postopka, saj sta oba pravnomočna. Zato revizijski ugovori, ki se nanašajo na sklepa o ustavitvi postopka v tem upravnem sporu, katerega predmet je sklep o prekinitvi postopka, niso upoštevni.

Glede na to je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. ZUS-1 je vrhovno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 107. člena ZUS-1. Tožnikovo pritožbo pa je obravnavalo kot revijo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1.