Jedro

Kršitev po 5. točki 156. člena ZP-1 ne bo podana, ko sodišče ne bo pravilno ovrednotilo pravnorelevantnih dejstev posameznega primera in bo zmotno presodilo primernost izrečene prekrškovne sankcije (158. člen ZP-1). Tudi takšna presoja pa bo lahko izjemoma prerasla v kršitev materialnih določb zakona, in sicer v primerih, ko bo odločitev sodišča tako očitno napačna in brez stvarno razumnih razlogov, da bo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno (arbitrarno).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo prekršilo določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 420. člena ZKP.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 11. 2018 obdolženca Z. M. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju: ZVoz-1) in mu izreklo globo 500,00 EUR. Hkrati mu je na podlagi 25. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) izreklo stransko sankcijo odvzema osebnega avtomobila znamke Mercedes Benz, reg. št. ..., ki je last B. M., in odločilo, da se vozilo po pravnomočnosti sodbe proda. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi lastnika odvzetega vozila ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stranski sankciji in o stroških postopka spremenilo tako, da se obdolžencu stranska sankcija odvzema osebnega vozila ne izreče in da se mu sodna taksa v višini 50,00 EUR ne odmeri.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer zaradi kršitve določbe drugega v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). V bistvenem zatrjuje, da je višje sodišče pri odločanju o stranski sankciji odvzema predmeta tretji osebi s presojo, da so pri oceni obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti upoštevne samo okoliščine, ki so nastale po tem, ko se je prenehanje veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja izvršilo, prekršilo drugi odstavek 25. člena ZP-1 ter uporabilo kriterij, za katerega ni zakonske podlage in ne vzdrži logičnega preizkusa.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Materialnopravno relevantna dejstva, ki izhajajo iz izpodbijane pravnomočne sodbe, so naslednja: - obdolženec je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, ker je dne 19. 10. 2018 vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, - že pred tem je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 9. 2016, ki je postala pravnomočna dne 11. 10. 2016, spoznan za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP), za kar mu je bila izrečena globa 1.200,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk, - obdolžencu je bila dne 26. 10. 2016 izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odložena, kar je bilo nato preklicano s sklepom z dne 2. 11. 2017, ki je postal pravnomočen dne 1. 12. 2017, ko je bilo odločeno, da se sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši. 5. Sodišče prve stopnje je stransko sankcijo odvzema predmetov tretji osebi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZP-1 v izpodbijani sodbi utemeljilo z razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi. Ocenilo je, da gre pri obdolžencu za nevarnega voznika, pri katerem obstoji nevarnost, da bi lahko z osebnim avtomobilom, ki je last njegovega očeta, tudi v bodoče ponavljal prekrške zoper varnost cestnega prometa. Pri presoji se je oprlo na ugotovitev, da je obdolženec storil hud prekršek (vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja), kot tudi, da je v zadnjih treh letih pred storitvijo predmetnega prekrška storil še en hud prekršek zoper varnost cestnega prometa po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, za katerega mu je bila v letu 2016 izrečena globa 1.200,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk. Čeprav je bilo prenehanje vozniškega dovoljenja sprva odloženo, je bil obdolženec seznanjen, da mu je v letu 2017 zaradi navedenega prekrška vozniško dovoljenje prenehalo veljati. Kljub temu je nato kritičnega dne v letu 2018 (kot tudi že večkrat pred tem) brez veljavnega vozniškega dovoljenja vozil očetov osebni avtomobil, na podlagi česar je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila nujen, da se obdolžencu prepreči nadaljnje ponavljanje cestnoprometnih prekrškov.

6. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko odločitev o stranski sankciji ocenilo kot napačno, saj je presodilo, da glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve pri obdolžencu ponovitvena nevarnost ni podana. Obrazložilo je, da sodišče prve stopnje pri presoji ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati obdolženčeve predkaznovanosti, saj se lahko pri presoji pogojev za odvzem vozila kot obremenilne upoštevajo le okoliščine, ki so nastale in so izkazane po tem, ko se je prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvršilo. Ker obdolženec od izvršitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni storil nobenega drugega prekrška kot obravnavanega, ga na tej podlagi po oceni višjega sodišča ni mogoče šteti kot storilca, pri katerem bi obstajala nevarnost ponovitve tovrstnega prekrška, zaradi česar je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da se stranska sankcija odvzema vozila ne izreče. 7. Vložnik sodišču druge stopnje očita, da je s sprejeto odločitvijo prekršilo drugi odstavek 25. člena ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1. Meni, da bi bilo treba v obravnavani zadevi najprej razjasniti, kakšna je pravna narava sankcije odvzema predmetov tretji osebi (varnostni ukrep ali sankcija, ki ima naravo kazni), saj naj bi bilo od odgovora na navedeno vprašanje odvisno, ali je treba pri sankciji odvzema predmetov upoštevati le merila iz 25. člena ZP-1 ali tudi pravila za odmero sankcije iz 26. člena ZP-1. Vložnik je prepričan, da gre za varnostni ukrep in da se posledično splošna pravila za odmero sankcije iz drugega odstavka 26. člena ZP-1 ne uporabljajo, pri čemer navaja, da v obravnavani zadevi ni videti, da bi višje sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo drugačno stališče, kot ga uveljavlja zahteva.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvo pravno vprašanje, ki ga zastavlja zahteva, za odločitev v konkretni zadevi ni pravno relevantno, saj je že iz povzetih vložnikovih izvajanj razvidno, da vložnik ne zatrjuje, da bi bilo stališče višjega sodišča iz izpodbijane sodbe v nasprotju s stališčem, kot ga uveljavlja zahteva. Navedeno pomeni, da izpostavljena dilema za odločitev v obravnavani zadevi ni ključna.

9. Za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe je bistven drugi del zahteve, kjer vložnik zatrjuje kršitev določbe drugega odstavka 25. člena ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1 in utemeljuje, da za sprejeto stališče višjega sodišča, da se pri presoji ponovitvene nevarnosti lahko kot obremenilne upoštevajo samo okoliščine, ki so nastale in so izkazane po tem, ko se je prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvršilo, ni nobene zakonske podlage. Po navedbah vložnika je mogoče pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, drugostopenjska presoja pa v obravnavani zadevi ne vzdrži logičnega preizkusa, saj ni nobenih prepričljivih razlogov, da se pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati obdolženčevega predhodno storjenega še težjega prekrška, zaradi katerega je sploh prišlo do prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

10. Temeljni pogoji za odvzem predmetov tretji osebi so urejeni v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZP-1. Z navedeno zakonsko določbo je predpisano, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek oziroma so nastali s prekrškom, vzeti tudi, če niso storilčeva last ali če z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to (med ostalim) narekuje varovanje življenja in zdravja ljudi. Gre za fakultativno stransko sankcijo, katere izrek ni obvezen, saj zakon sodišču dopušča določeno stopnjo diskrecije pri odločanju in mu s tem prepušča presojo primernosti njenega izreka.

11. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je dovoljeno sankcijo za prekršek, ki po terminologiji ZP-1 vključuje tudi odvzem predmetov (drugi odstavek 4. člena ZP-1), izpodbijati zaradi kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek (171. člen ZP-1 v povezavi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). Navedena kršitev je med drugim podana, če sodišče z odločitvijo o sankciji prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 156. člena ZP-1), kar pomeni, da sodišče odloči zunaj ali mimo pooblastil, ki mu jih daje zakon pri odločanju o sankciji.1 Ta kršitev ne bo podana, ko sodišče ne bo pravilno ovrednotilo pravnorelevantnih dejstev posameznega primera in bo zmotno presodilo primernost izrečene prekrškovne sankcije (158. člen ZP-1). Tudi takšna presoja pa bo lahko izjemoma prerasla v kršitev materialnih določb zakona, in sicer v primerih, ko bo odločitev sodišča tako očitno napačna in brez stvarno razumnih razlogov, da bo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno (arbitrarno).2

12. Vložnik v konkretni zadevi po vsebini uveljavlja prav slednje, ko utemeljuje, da presoja višjega sodišča pri odločanju o (ne)izreku fakultativne sankcije odvzema predmetov po drugem odstavku 25. člena ZP-1 nima stvarno razumne, niti izrecne zakonske podlage. Te očitki so glede na razloge drugostopenjske sodbe, s katerimi je višje sodišče obrazložilo presojo, da na strani obdolženca ne obstaja realna nevarnost ponovne storitve hujšega cestnoprometnega prekrška in s tem nevarnost za življenje in zdravje ljudi, ki bi narekovala fakultativni odvzem predmetov po drugem odstavku 25. člena ZP-1, po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeni.

13. Glede na materialnopravna relevantna dejstva obravnavane zadeve, kot so uvodoma povzeta v 4. točki te sodbe, vložnik utemeljeno navaja, da ni prav nobene razumne podlage v stališču sodišča druge stopnje, da se pri presoji pogojev za fakultativni odvzem predmetov oziroma pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti obdolženca, ki je prekrškovno obravnavan zaradi vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ne bi smelo upoštevati njegovega predhodno storjenega še težjega prekrška, zaradi katerega je sploh prišlo do prenehanja veljavnosti obdolženčevega vozniškega dovoljenja. Prav predhodno storjeni hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa namreč utrjuje sklepanje o realni nevarnosti, da bo obdolženec tudi v prihodnje ponavljal prekrške zoper varnost cestnega prometa, s tem pa ogrožal življenje in zdravje drugih ljudi. Izpodbijana obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje je glede na navedeno že na prvi pogled tako očitno napačna, da je ni mogoče šteti le za zmotno presojo primernosti izrečene sankcije za prekršek, temveč jo je treba označiti za arbitrarno.

14. Navedeno pomeni, da je sodišče druge stopnje s sprejetim stališčem, da se stranska sankcija odvzema predmetov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZP-1 ne izreče, zagrešilo kršitev iz 5. točke 156. člena ZP-1 v zvezi z 22. členom Ustave RS, kar z zahtevo utemeljeno uveljavlja vložnik.

C.

15. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 le ugotovilo, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba drugega v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 420. člena ZKP, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo.

1 Z. Fišer: komentar k 158. členu ZP-1, v: Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem (ur. P. Čas, H. Jenull, N. Orel), Lexpera, GV založba, Ljubljana 2018, str. 850. 2 Primerljivo stališče izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS na področju kazenskega prava (tako sodba I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006) in je z vidika ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS uveljavljeno tudi v ustavnosodni praksi. Glej odločbe Ustavnega sodišča RS Up-609/05, Up-732/06 z dne 7. 6. 2007 (točka 10. obrazložitve), Up-654/13-44 z dne 3. 3. 2016 (točka 16. obrazložitve) oziroma Up-320/15-22 z dne 19. 1. 2017 (točka 8. obrazložitve).