Jedro

Pravice in obveznosti pogodbenih strank so nastale s sklenitvijo dogovora o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z izločitve enega subjekta iz drugega in ne z delitveno bilanco, zato mora tožena stranka izpolniti z dogovorom prevzete obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (1. točka, 1. odst. 2. točka in 4. točka izreka) sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 567.750,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 158,369.243,53 SIT s pripadajočimi obrestmi (1. točka izreka) in znesek 29,967.008,07 SIT s pripadajočimi obrestmi (1. odst. 2. točke izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odst. 2. točke in 3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 1,712.033,00 SIT pravdnih stroškov (4. točka izreka). Tožeča stranka pritožbe zoper zavrnilni del sodbe ni vložila, tožena stranka pa je vložila pritožbo. V njej ni navedla, kateri del sodbe izpodbija, zato pritožbeno sodišče skladno z določilom 1. odst. 350. čl. ZPP ugotavlja, da jo izpodbija v 1. točki, 1. odst. 2. točke in 4. točki izreka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka pritožbeno sicer uveljavljenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila, saj ni navedla konkretno, katere določbe ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno, oz. jo je uporabilo nepravilno, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo le glede istih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Teh kršitev ni bilo. Kolikor pa trdi, da sodba v 2. točki izreka ni obrazložena, je ta njena trditev neutemeljena, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve. Nista pa utemeljena tudi druga dva pritožbeno uveljavljena razloga. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da vtoževani znesek 158,369.243,53 SIT predstavlja razliko med zneskom 1,224.419.221,00 SIT, kolikor je tožena stranka v času od 1.1.1998 do 30.6.1998 prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) za financiranje programa dejavnosti v letu 1998, katerega je od 1.1.1998 dalje tožeča stranka opravljala samostojno, ter med zneskom 1,066.049.986,48 SIT, kolikor je tožena stranka od prejetih sredstev prenakazala tožeči stranki. S tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za sredstva, ki jih je sicer prejela tožena stranka, namenjena pa so bila tožeči stranki za opravljanje njene redne dejavnosti. Te ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje s pravno pravilno razlago določil pogodbe (Dogovora o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z izločitvijo SPS Psihiatrična klinika iz javnega zavoda Klinični center, v nadaljevanju Dogovor) zaključilo, da tožena stranka ni imela nobene osnove za zadržanje dela prejetih sredstev oziroma ni imela podlage za kakršenkoli pobot. S tem je zaključilo, da na podlagi določil Dogovora tožeča stranka nima takih obveznosti do tožene stranke, kot jih je le-ta prikazala v prikazu medsebojnih terjatev in obveznosti (priloga B4). Pri tem je povsem pravilno zaključilo, da iz te listine izhaja, da gre pri vseh prikazanih obveznostih, ki jih je tožena stranka v listini opredelila kot obveznosti tožeče stranke, dejansko za obveznosti tožene stranke same Dogovor, s katerim sta stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v zvezi z izločitvijo ne daje podlage za prevalitev teh obveznosti na tožečo stranko. Sodišče prve stopnje se je povsem utemeljeno in pravilno oprlo na določila zgoraj citiranega Dogovora, ki sta ga pravdni stranki sklenili, saj so bile pravice in obveznosti ustanovljene z njim. Na nastanek pravic in obveznosti otvoritvena bilanca, ki je po sklepu vlade res sestavni del tega dogovora, nima nobenega vpliva, zato tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da predložena bilanca ne izkazuje pravic in obveznosti skladno s sklenjenim Dogovorom, na utemeljenost denarnega tožbenega zahtevka nima nobenega vpliva. Zaključki sodišča glede utemeljenosti denarnega zahtevka na delitveni bilanci tudi ne temeljijo in se zato tudi zaključki sodišča o tem, da ne razpolaga s strokovnim znanjem za ustrezen popravek delitvene bilance, ne nanašajo na denarni zahtevek, pač pa na zavrnilni del oblikovalnega zahtevka, to je zahtevka na popravek delitvene bilance. Neutemeljeno pritožnica tudi očita sodišču prve stopnje, da odločitve pod 2. točko izreka ni obrazložilo. Sodišče ima tudi glede tega zahtevka razloge v izpodbijani sodbi. Sodba tudi v tem delu temelji na Dogovoru pravdnih strank in sicer glede sredstev od prodanih stanovanj na 1. odst. II. točke Dogovora in glede sredstev za raziskovalno dejavnost na 2. odst. II. točke Dogovora; oboje pa tudi na knjigovodskih evidencah tožene stranke. Pritožbene trditve, da sta ta dva zneska vsebovana v zahtevku pod 1. točko izreka sodbe, so nove trditve, saj tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila. Poleg tega pa so te trditve tudi neutemeljene, saj znesek, ki ga je sodišče prisodilo tožeči stranki s 1. točko izreka izpodbijane sodbe, vsebuje le sredstva, ki jih je tožena stranka sprejela od ZZZS in so bila namenjena za opravljanje redne dejavnosti tožeče stranke v letu 1998. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da so pritožbene trditve neutemeljene. Neutemeljena pa je tudi pritožba v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje. Ta odločitev je sicer nekoliko nenavadno zastavljena, vendar pa je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevalo uspeh pravdnih strank v pravdi. Neuspeh z nedenarnim zahtevkom na odmero pravdnih stroškov ni vplival, saj zaradi njega niso nastali nobeni posebni pravdni stroški (3. odst. 154. čl. ZPP). Ta del zahtevka namreč ni bil posebej ovrednoten. Zaradi njega pa tudi sicer niso nastali nobeni posebni stroški. Ne drži pa tudi trditev, da je vrednost nedenarnega zahtevka 3-krat večja od vrednosti denarnega zahtevka. Nedenarni zahtevek je oblikovalni zahtevek, pri katerem posameznih postavk iz bilance ni mogoče šteti kot vrednost spornega predmeta. Delni uspeh tožene stranke v zvezi z denarnim zahtevkom pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, in sicer tako, da je tožeči stranki zmanjšalo nagrado za dve pripravljalni vlogi (priznalo je le nagrado za eno pripravljalno vlogo, čeprav je vložila tri pripravljalne vloge). Na ta način je toženi stranki priznalo stroške v višini 3000 točk, kar pa je glede na delni uspeh tožene stranke bilo primerno. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nositi svoje pritožbene stroške in povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Stroški odgovora na pritožbo predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 2.500 točk po Odvetniški tarifi z DDV in sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 20.000 točk po taksni tarifi.