Jedro

Četudi so bile stopnice mokre oziroma mastne in je v trenutku pred padcem ugasnila luč na hodniku, te okoliščine ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi lahko govorili o nevarni stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval pri padcu na, kot trdi, mastnih in mokrih stopnicah, pri čemer je v tistem trenutku ugasnila luč v bloku zaradi pregorele žarnice. Od zavarovalnice upravnika bloka terja odškodnino za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Pritožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka ni pravilna. Stališče sodišča, da zavrne dokazni predlog z angažiranjem izvedenca iz varstva pri delu, je napačno, saj gre za enega ključnih dokazov v predmetnem postopku, brez izvedbe katerega sodišče ne bi smelo zaključiti obravnavanja. Izvedenec je bil predlagan v zvezi z ugotavljanjem okoliščin samega škodnega dogodka, glede stopnic (vrste in materiala stopnic) ter kako bi moral zavarovanec tožene glede na material stopnic poskrbeti za ustrezno varnost in preprečitev drsnosti, pa tudi na kakšen način bi bilo potrebno organizirati čiščenje ali odstranjevanje kakšne snovi, da stopnice ne bi bile zdrsne. Nadalje bi izvedenec podal mnenje glede potrebnosti organiziranja zamenjave oziroma kontrole gorenja luči v primeru, da pride do prenehanja delovanja luči in ali bi moral zavarovanec tožene stranke v primeru nedelovanja luči poskrbeti za nadomestitev nedelujočih luči. V konkretnem primeru so bila tla mokra na mestu, kjer se to ni videlo ali pričakovalo, ob tem je bila ugasnjena tudi luč zaradi pregorele žarnice, zato takšne stopnice predstavljajo nevarno stvar. V tej zvezi pritožniku nikakor ni mogoče očitati, da je bil premalo skrben in bi se tveganju lahko izognil. Nadalje navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča, da ni uspel dokazati opustitve na strani zavarovanca tožene stranke. On je tisti, ki je bil dolžan poskrbeti, da bi bili skupni deli stavbe osvetljeni na primeren način, varno in v zadostni meri, ter periodično preverjati žarnice v bloku. Z ustnim dogovorom se takšni odgovornosti ni mogoče ogniti. Prav tako ni pravilno stališče sodišča, da pritožnik ni uspel dokazati neizvajanja obveznosti čiščenja bloka s strani zavarovanca tožene stranke. Dokazano je, da se je v bloku čistilo enkrat na teden, kar je absolutno nedopustno in bistveno premalo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago obravnavanega primera predstavljajo določbe OZ o odškodninski odgovornosti, krivdni in objektivni (prvi in drugi odstavek 131. člena OZ).

6. Presoja sodišča prve stopnje o neobstoju objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke je pravilna. Dejanske ugotovitve sodišča, ki jih pritožnik ne izpodbija, so, da se je škodni dogodek pripetil na betonskih stopnicah bloka: ko je tožnik odhajal iz prvega nadstropja v klet, je na sredini stopnic med pritličjem in kletjo padel in si poškodoval koleno; ob tem je bila stopnica mokra oziroma mastna, v trenutku pred padcem je ugasnila tudi luč, ker je pregorela žarnica. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da mokre oziroma mastne betonske stopnice v konkretnem primeru niso nevarna stvar, pa čeprav je kot dodatna okoliščina nastopila še nenadna zatemnitev. Glede na pritožbene navedbe višje sodišče pojasnjuje še, da je objektivna odgovornost pridržana le za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in iz katerih navadno izvira obsežna škoda. V sodni praksi(1) je sprejeto stališče, da mokre/spolzke stopnice same po sebi niso nevarna stvar, lahko pa bi izjemoma v posamičnem primeru postale nevarne zaradi specifičnih konkretnih okoliščin, vendar dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, takega zaključka v tej pravdi ne omogočajo. Četudi so bile stopnice mokre oziroma mastne in je v trenutku pred padcem ugasnila luč na hodniku, te okoliščine ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi lahko govorili o nevarni stvari (tožnik ni trdil, da bi redno prihajalo do padcev v tem ali v sosednjem (sicer identičnem) bloku, kjer stanuje). Ker ni šlo za nevarno stvar, je odveč razpravljati o tem, kdo je/bi bil njen imetnik, ki bi zanjo odgovarjal. 7. Če lahko povečano drsnost stopnic pripišemo ravnanju ali opustitvi določenih oseb in če obstaja možnost očitka neustreznega izpolnjevanja dolžnosti, je treba takšen primer presojati v okviru krivdne odškodninske odgovornosti(2). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke izpolnjeval svoje dolžnosti pregledovanja in menjave pregorelih žarnic (dokazni postopek je potrdil dogovor med upravnikom in poverjenikom stanovalcev, da jim je vnaprej priskrbel večjo količino žarnic, da so jo lahko zamenjali nemudoma, ko se je pojavila potreba) kot tudi rednega čiščenja stopnic (najmanj enkrat tedensko dve čistilki), zato v njegovem ravnanju tudi pritožbeno sodišče ne zazna nobene protipravnosti. Pritožbeno sodišče se sicer v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, se nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo.

8. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca s področja varstva pri delu, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja na 212. člen ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, kar vključuje tudi ustrezno substanciranje dokaznega predloga. Tožnik v pritožbi sicer izvedbo dokaza z izvedencem substancira v določenem delu širše, kot je to storil pred sodiščem prve stopnje in pravočasno, a v nobenem primeru ne gre za pravno odločilen dokaz, kot zmotno meni. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca iz varstva pri delu, saj bi to bil informativni dokaz(3), ki je prepovedan(4). Dolžnost namestitve protizdrsne zaščite na stopnicah ni dolžnost upravnika – zavarovanca tožene stranke. Za kaj takega v določbah SZ-1 (primerjaj 50. člen SZ-1) niti drugje ni najti (pravne) podlage. Upravnikova dolžnost bi nastopila (hipotetično) šele, če bi se ugotovilo, da stopnice niso primerne za uporabo, za katero so namenjene, nakar bi njihovo izvedbo vključili v načrt vzdrževanja, upravnik pa bi to opustil (26. člen in 50. člen SZ-1). Nedvomno pa pri opremi stopnic s protidrsno zaščito ne gre za redna vzdrževalna dela manjše vrednosti (51. člen SZ-1). Tudi v tem kontekstu je dokazni predlog za postavitev izvedenca torej neodločilen. Končno izvedenca ni bilo treba postaviti za ugotavljanje dejstva, da imajo žarnice omejen rok trajanja in kako pogosto bi jih moral zavarovanec tožene stranke menjati. Slednji je storil vse, kar je v njegovi moči (stanovalce je vnaprej in z njihovim izrecnim soglasjem opremil z večjim številom rezervnih žarnic, da so jih ti zamenjali takoj, ko se je pojavila potreba), zato tudi v tem delu ni zaznati opustitve upravnika (kateri predpis naj bi upravnik kršil, tožnik ni pojasnil), ki bi vodila k obstoju protipravnosti kot enemu izmed sine qua non elementov odškodninske odgovornosti.

9. Pritožba je neutemeljena, pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 70/2006 z dne 17. 4. 2008 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne I Cp 1336/2014 z dne 3. 9. 2014. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/2011 z dne 30. 5. 2013 Op. št. (3): Pri tem je treba opozoriti, da dokazi ne morejo nadomeščati trditev, zato okoliščin spornega dogodka z izvedbo dokaza z izvedencem ni mogoče ugotavljati.

Op. št. (4): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 130/2009 z dne 25. 9. 2012 in VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2014.