Jedro

NUSZ se v primeru zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od čiste tlorisne površine poslovnega prostora in prostorov, ki so funkcionalno povezani z njim, če občina tako določi pa tudi od površine zemljišč, ki so namenjena poslovni dejavnosti. Zakon torej ne daje podlage za kakršnokoli povezavo med celotno površino zemljišča - tudi pripadajočega zemljišča oziroma stavbišča - in odmero NUSZ, saj kot podlago za odmero nadomestila predpisuje izključno dejansko površino, ki je v uporabi za poslovno dejavnost. Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni (izrecno) navedel pravne podlage, po kateri je za zemljiške parcele, od katerih je v tej zadevi z izpodbijano odločbo odmerjen NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča, določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, kar, predstavlja eno izmed relevantnih okoliščin za odmero NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče po 1. točki petega odstavka 218.b člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-2148/2010-15 z dne z dne 18. 4. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku v ponovnem postopku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2010 za v izreku navedene parcele, in sicer za zazidano stavbno zemljišče – objekte (zaprte površine), zazidana stavbna zemljišča – odprte (zunanje/spremljevalne) površine ter za nezazidano stavbno zemljišče v skupnem znesku 47.593,24 EUR, pri čemer je ugotovil, da je tožnik po odločbi z dne 31. 5. 2010 poravnal nadomestilo v višini 28.428,96 EUR, zato mora plačati razliko v znesku 19.164,28 EUR v predpisanih rokih na navedeni račun. Gre za odločanje v ponovnem postopku, v katerem je organ sledil napotilom drugostopnega organa in sprejel odločitev na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84), Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lukovica (Uradni list št. 2/9, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Odlok o NUSZ) in Odloka o lokacijskem načrtu (LN) območja sanacije kamnoloma Lukovica (v nadaljevanju Odlok LN).

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma je opozoril na pravno podlago za odmero NUSZ. V tem primeru so sporne predvsem zunanje poslovne površine na zazidanem stavbnem zemljišču in obseg nezazidanega stavbnega zemljišča. Poleg 58. člena ZSZ/84 je opredelitev stavbnega zemljišča podana v 218., 281.a - 281.d členu ZGO-1, kjer zakon izhaja iz gradbene parcele. V tem primeru nobena uradna evidenca ne vsebuje podatkov o gradbenih parcelah, temveč obstajajo samo podatki o fundusu gradbeno inženirskih objektov. Zato na podlagi teh podatkov organ ni mogel določiti niti obsega funkcionalnega zemljišča k objektom, še manj pa površin, ki bi v smislu petega odstavka 60. člena ZSZ/84 predstavljale površine, ki so namenjene poslovni dejavnosti. Enako velja za nezazidano stavbno zemljišče. Ker teh podatkov uradna evidenca ne vsebuje, bi jih morala občina pred odmero NUSZ za vsako leto pridobiti na način iz 218. c in 218. č člena ZGO-1. Takega postopka Občina Lukovica ni nikoli izvedla, čeprav je tožnik opozarjal na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Površina je bila določena na podlagi Elaborata iz leta 2011, iz katerega izhaja, da je bil leta 2010 opravljen terenski ogled in narejena primerjava z ortofoto posnetkom iz leta 2006. Tako pridobljeni podatki niso zanesljivi. Nobena dokumentacija ne zadosti pogojem iz 218.c in 218. č člena ZGO-1. Površine morajo biti natančno izračunane in ne samo približno ter za vsako leto posebej. Ker občina ni hotela izvesti ugotavljanja dejanskega stanja površin, je tožnik dal sam izdelati študijo, ki jo je izdelala A. d.o.o., decembra 2017 (študija). Te študije organ ni uporabil zaradi njenega nastanka v letu 2017, kar pa ne vzdrži, ker študija opisuje stanje za vsako posamezno leto od leta 2006 do 2017. Tožnik zato nasprotuje v preglednicah navedenim površinam posameznih delov parcel. 4. Za odmero nezazidanega stavbnega zemljišča v obsegu, kot izhaja iz odločbe, tudi ni podlage v NUSZ po petem odstavku 218. b člena ZGO-1. Odlok o lokacijskem načrtu območja sanacije kamnoloma Lukovica je le prostorski akt, ki opredeljuje prihodnjo namensko rabo območja ob izpolnitvi pogoja sanacije prostora po končanem pridobivanju surovin, ki še vedno traja. Ne vsebuje pa elementov prostorskega izvedbenega akta, na podlagi katerega bi bilo mogoče izdati dovoljenja za gradnjo objektov za potrebe površinskega izkoriščanja mineralnih surovin. To pa pomeni, da za območje kamnoloma Lukovica ni ustreznega prostorskega izvedbenega akta iz petega odstavka 218. b člena ZGO-1. Poleg tega za odmero tudi ni podlage v 17. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, saj občina ni sprejela prostorskega akta, ki bi določal gradnjo stanovanjskih in poslovnih stavb. Ne gre za isto dejansko stanje kot v zadevi I U 1750/2017 z dne 29. 8. 2019, zoper katero je tožnik vložil tudi predlog za dopustitev revizije, o katerem pa še ni odločeno. Poleg tega je po tožnikovem prepričanju izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker odločitev o odmeri NUSZ temelji na petem odstavku 218.b člena ZGO-1, ki izniči ostale določbe tega zakona in je v nasprotju z Ustavo RS. Določa namreč diskriminacijo glede na druga nezazidana stavbna zemljišča, ki je ni možno utemeljiti z razumnimi razlogi in pomeni svojevrstno kaznovanje lastnikov oziroma uporabnikov zemljišč za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin.

5. Po povedanem tožnik sodišču predlaga, naj „uporabi svojo pravico _exceptio illegalis_ tako, da zaradi protiustavnosti odloči, da se ne uporabi peti odstavek 218.b člena ZGO-1 kot podlaga za odmero NUSZ za celotno območje OLN za stanovanjsko in poslovno cono na območju nekdanjega kamnoloma Lukovica“. Podrejeno sodišču predlaga, naj prekine odločanje o tem sporu in Ustavnemu sodišču RS predlaga, da oceni ustavnost te določbe ZGO-1. Kot primarno pa predlaga, da se tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe. V pripravljalni vlogi z dne 27. 7. 2021 je navedla še, da je ureditev območja kamnoloma Lukovica od uveljavitve OLN dalje povsem skladna z vsakokrat veljavno zakonodajo, saj obstaja prostorski akt, v katerem je določeno območje, način in pogoji za izkoriščanje mineralnih surovin. V nasprotnem primeru tožnik ne bi mogel pridobiti koncesije, pri čemer je že pravni prednik tožnika leta 2009 navedel pravno podlago za izkoriščanje mineralnih surovin (najprej gradbeno dovoljenje iz leta 1976, nato dve dovoljenji za izkoriščanje iz let 1980 in 1991, na podlagi katerih je bila pridobljena rudarska pravica, ter dve koncesijski pogodbi iz let 2001 in 2003). Sodišču je predlagala zavrnitev tožbe.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

Splošno

8. Med strankama je sporna odmera NUSZ za zazidano stavbno zemljišče – odprte (zunanje/spremljevalne) površine ter za nezazidano stavbno zemljišče za leto 2010. 9. Obveznost plačila NUSZ je določena v VI. poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji - ZSZ/84), ki se je v tem delu uporabljal v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - ZSZ). Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ.

10. Tako ZUreP-1 kot ZPNačrt (z izjemo 89. člena) sta prenehala veljati z uveljavitvijo novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2; 299. člen), ZGO-1 pa je prenehal veljati z uveljavitvijo Gradbenega zakona (GZ; prvi odstavek 125. člena). Oba zdaj veljavna zakona kot datum začetka uporabe in s tem razveljavitve prej veljavnih zakonov določata 1. 6. 2018, kar je pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe (18. 4. 2019). Pri tem ZUreP-2 v prehodnih določbah (členi 266 do 303) izrecno našteva postopke, pričete pred njegovo ureditvijo, ki naj se končajo po prej veljavni zakonodaji, med njimi pa ni postopkov za odmero NUSZ. GZ sicer v prvem odstavku 106. člena določa, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1, vendar postopek za odmero NUSZ - kot že rečeno - ni začet na podlagi ZGO-1, temveč ZSZ/84. Ob upoštevanju načela zakonitosti bi to torej pomenilo, da je treba kot pravilno materialnopravno podlago pri odmeri NUSZ (glede na prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZSZ) upoštevati izključno določbe VI. poglavja ZSZ/84 in seveda določbe zakonodaje, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, torej predvsem ZUreP-2, saj prehodne določbe zakonov, veljavnih v času izdaje izpodbijane odločbe ne dajejo podlage za uporabo določb ZUreP-1, ZPNačrt in ZGO-1 v tem postopku1. Vendar pa po oceni sodišča takšno stališče ne vzdrži sodne presoje.

11. Ustavno sodišče RS je namreč v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine z odločbo št. U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se Zakon o davku na nepremičnine razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) našteti prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Torej ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitve ZUreP-2 ter GZ), je (glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. 12. S tem stališčem sodišče tako odstopa od stališča, sprejetega v sodbah I U 986/2019 z dne 24. 9. 2020 in I U 971/2019 z dne 27. 1. 2021, po katerem se naj bi po uveljavitvi GZ (in s tem razveljavitvi ZGO-1) za opredelitev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč uporabljale določbe ZUreP-2 in določbe VI. poglavja ZSZ/84, iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve te sodbe.

Glede odmere NUSZ za zazidano stavbno zemljišče – odprte (zunanje/spremljevalne) površine

13. Kot je navedlo sodišče že v sodbah I U 208/2019, I U 200/2020 in I U 177/2020, ki se nanašajo na istovrstne oziroma podobne zadeve (odmera NUSZ istemu zavezancu za iste površine za različna leta), se po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Po četrtem odstavku istega člena je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom, po petem odstavku pa lahko občina določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča in delavnice na prostem.

14. Po drugem odstavku 218. člena in prvi alineji prvega odstavka ter drugem in tretjem odstavku 218.b člena ZGO-1 se kot zazidana stavbna zemljišča štejejo zemljiške parcele ali njihovi deli - gradbene parcele, na katerih je zgrajena oziroma se na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja gradi katerakoli vrsta stavbe ali gradbeni inženirski objekt, ki ni objekt gospodarske javne infrastrukture, če so takšne parcele oziroma njihovi deli v skladu z določbami tega zakona določene kot gradbene parcele. Če gradbena parcela še ni določena z odločbo, se kot zazidano stavbno zemljišče šteje površina, na kateri stoji stavba oziroma gradbeni inženirski objekt, in del preostale površine zemljišča, ki se določi tako, da se površina zemljišča, na katerem stoji stavba ali gradbeni inženirski objekt, pomnoži s faktorjem 1,5. Tako dobljena površina se šteje za zazidano stavbno zemljišče, preostanek pa za nezazidano stavbno zemljišče, če izpolnjuje tudi ostale pogoje iz 218. in 218. b člena ZGO-1. 15. V zvezi s svojo odločitvijo o zazidanih stavbnih zemljiščih - zunanjih poslovnih površinah prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navaja, da zunanje poslovne površine nedvomno predstavljajo površine, ki so funkcionalno povezane s poslovnim prostorom in se zato za njih plačuje NUSZ, v zvezi s čimer se sklicuje na 16. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lukovica (Odlok)2. V zvezi z odmero območja pridobivalnega prostora oziroma dejanske uporabe platoja za (zunanje) poslovne površine se sklicuje na v decembru 2010 opravljen terenski ogled (s strani Občine Lukovica) in na fotografije iz leta 2010, pri čemer poudarja, da so bili podatki, pridobljeni s terenskim ogledom, primerjani z uradnimi podatki Geodetske uprave RS iz leta 2006, zato po njegovem mnenju izkazujejo dejansko stanje prostorov v trenutku zajema podatkov3. Pojasnjuje, da se velika večina navedenih površin nahaja na platoju pod pridobivalnim prostorom in služijo drobilnici mineralnih surovin, skladiščenju mineralnih surovin ter skladiščenju odpadnega materiala, delovnih strojev, potrebnih za proizvodnjo mineralnih surovin in skladiščenju ostalih stvari, ki jih zavezanec na te površine odlaga4. Poudarja, da je bil tožnik v mnenju občine s 17. 11. 2011 seznanjen, kako so bile določene zunanje poslovne površine (ki se lahko dnevno spreminjajo) in da vse te površine predstavljajo zaprt prostor, ki ga uporablja izključno tožnik, zaradi česar je uporabnik teh površin5. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na mnenje družbe A. d.o.o. ugotavlja, da se nanaša na grafično stanje iz leta 2017, občina pa je podatke pripravila na podlagi stanja iz 2006 in 2010. Ker se ugotavlja dejansko stanje v letu 2010, je tako organ upošteval podatke občine6. 16. Po drugem odstavku 15. člena Odloka se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Skladno s 16. členom Odloka je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Kot poslovna površina se štejejo tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti ter nepokrita skladišča, interna parkirišča, delavnice na prostem, gostinski vrtovi, deli pridobivalnega prostora kamnolomov, peskokopov in glinokopov (pisarne, skladišča in drugo opravljanje poslovnih dejavnosti ter druge urejene površine), površine za obratovanje bencinskih servisov in druge površine, namenjene za opravljanje poslovne dejavnosti.

17. Kot izhaja iz prej povzetih določb 60. člena ZSZ/84 ter drugega odstavka 218. člena in prve alineje prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 218. b člena ZGO-1, se NUSZ v primeru zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od čiste tlorisne površine poslovnega prostora in prostorov, ki so funkcionalno povezani z njim, če občina tako določi pa tudi od površine zemljišč, ki so namenjena poslovni dejavnosti. Zakon torej ne daje podlage za kakršnokoli povezavo med celotno površino zemljišča - tudi pripadajočega zemljišča oziroma stavbišča - in odmero NUSZ, saj kot podlago za odmero nadomestila predpisuje _izključno dejansko površino, ki je v uporabi za poslovno dejavnost._

18. Po presoji sodišča dajejo citirane določbe VI. poglavja ZSZ/84 ter 218. in 218.b člena ZGO-1 odgovor na vprašanje, ali je mogoče za poslovne površine šteti tudi površine zemljišč, ki niso neposredno oziroma v najožjem pomenu namenjene opravljanju tožnikove poslovne dejavnosti. Namen zakonodajalca je namreč mogoče povzeti iz četrtega odstavka 60. člena ZSZ/84, ki poslovne površine ne opredeljuje le kot poslovni prostor, temveč tudi kot površino vseh prostorov, ki so z njim funkcionalno povezani. Predmetne površine po petem odstavku tega člena niso izenačene s poslovnim prostorom, temveč s poslovnimi površinami, za katere je kriterij funkcionalna povezanost s poslovnim prostorom. Povedano drugače: nepokrita skladišča, interna parkirišča, deli pridobivalnega prostora kamnoloma in druge površine, namenjene za opravljanje poslovne dejavnosti, s tožnikovim poslovanjem niso funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik ali sanitarije, saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov. Zato imajo relevantne določbe Odloka po presoji sodišča ustrezno podlago v citiranih določbah ZSZ/84 in ZGO-1. 19. Sodišče ugotavlja, da je organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe v preglednici št. 1 navedel parcelne številke k.o. ... in površine v m2, od katerih je tožniku odmeril NUSZ za zazidane zunanje površine7, ni pa določno navedel, konkretno kateri inženirski objekt se nahaja na katerem zemljišču, za katero je bil odmerjen NUSZ za zazidane zunanje površine. Zato tožnik po presoji sodišča svojega ugovora v tej smeri niti ni mogel (bolj) konkretizirati.

20. Da bi za tožnika sporni deli zemljišča ustrezali pojmu zazidanega stavbnega zemljišča iz prej citiranih določb 218. in 218.b člena ZGO-1, iz izpodbijane odločbe torej ne izhaja. Sodišče zato tožbenega ugovora odmere velikosti zazidanega stavbnega zemljišča za odprte zunanje poslovne površine ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Že iz tega razloga je izpodbijana odločba (v tem delu) nezakonita in jo je treba odpraviti.

Glede odmere NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča

21. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se organ v zvezi z odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča sklicuje na 1. točko petega odstavka 218.b člena ZGO-1. Poudarja, da je pogoj iz 1. točke petega odstavka 218. b člena ZGO-1 pri tožniku izpolnjen, saj parcele št.: 327/17 - s površino 491,65 m2, 327/8 - s površino 1.762,32 m2, 328/2 - s površino 6.081,97 m2, 328/22 - s površino 357,62 m2, 328/3 - s površino 14.106,87 m2, 328/4 - s površino 11.761,02 m2, 328/8 - s površino 1.695,62 m2, 349/1 - s površino 1.561,82 m2, 349/2 - s površino 226,25 m2, 349/3 - s površino 50,65 m2, vse k.o. ..., in parcele št.: 485/1 - s površino 701,95 m2, 485/2 - s površino 51,98 m2, 486/1 - s površino 3.737,81 m2, 486/2 - s površino 6.247,74 m2 in 486/3 - s površino 1.375,79 m2, vse k.o. ..., skladno z določbo Odloka o lokacijskem načrtu območja sanacije kamnoloma Lukovica (Uradni vestnik Občine Lukovica št. 1 s 14. 3. 2006, Odlok o lokacijskem načrtu) predstavljajo lokacijo na območju predvidene sanacije kamnoloma Lukovica ter je na podlagi 3. člena Odloka o lokacijskem načrtu območje namenjeno proizvodni, poslovno-storitveni, stanovanjski in rekreativni dejavnosti nižjega ravninskega dela ter intenzivni drevesni vegetaciji saniranega hribovskega dela, ki se po zaključku sanacije vrne površinam gozdne dejavnosti. Poudarja, da Odlok o lokacijskem načrtu za obravnavano območje predvideva stanovanjsko-poslovno pozidavo kot enega izmed kriterijev iz 1. točke petega odstavka 218.b člena ZGO-1. Organ je upošteval tudi dejstvo, da se odmera lahko izvede samo za tiste površine parcel, ki niso že zajete pri odmeri NUSZ za zunanje poslovne površine8. 22. Skladno s petim odstavkom 218.b člena ZGO-1 se ne glede na določbe druge alineje prvega odstavka tega člena štejejo za nezazidano stavbno zemljišče tudi zemljiške parcele, za katere je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, če je z lokacijskim načrtom določeno, da se po opustitvi izkoriščanja na njih izvede sanacija tako, da se namenijo za gradnjo (1. točka te določbe).

23. Navedena zakonska dikcija "se štejejo" pomeni izjemo od siceršnje opredelitve pogojev za stavbna zemljišča, saj izenačuje pravni status omenjenih zemljišč s tistimi, ki izpolnjujejo splošne pogoje za stavbna zemljišča. Med pogoje, ki jih ta določba izrecno izključuje ("ne glede na določbe druge alineje prvega odstavka") spada tudi zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto. Zgolj to, da na parcelah, ki so predmet obravnavane odločbe, ni zagotovljena komunalna oskrba v navedenem obsegu, torej ni razlog za nedopustnost odmere NUSZ9. 24. Po citirani določbi 1. točke petega odstavka 218.b člena ZGO-1, ki v obravnavani zadevi predstavlja pravno podlago za odmero NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče, sta za odločitev, ali se od obravnavanih parcel odmeri NUSZ, pravno pomembni izključno dve okoliščini: da gre za zemljiške parcele, za katere je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, in da je z lokacijskim načrtom določeno, da se po opustitvi izkoriščanja na njih izvede sanacija tako, da se namenijo za gradnjo.

25. Tožnik v zvezi s tem v tožbi ugovarja, da za takšno odmero ni pravne podlage, saj v nobenem postopku Občina Lukovica ni navedla prostorskega akta, s katerim je določeno območje, način in pogoji za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin. Upravna organa obeh stopenj in Občina Lukovica se sklicujejo zgolj na Odlok o lokacijskem načrtu, vendar ta akt po tožnikovem prepričanju predstavlja le prostorski akt, ki opredeljuje prihodnjo namensko rabo območja ob izpolnitvi pogoja sanacije prostora po končanem pridobivanju surovin, ki še vedno traja. Ne vsebuje pa tudi elementov prostorskega izvedbenega akta, na podlagi katerega bi bilo mogoče izdati dovoljenje za gradnjo objektov za potrebe površinskega izkoriščanja mineralnih surovin.

26. Sodišče se strinja s povzetim ugovorom tožnika. Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe namreč res ni (izrecno) navedel pravne podlage, po kateri je za zemljiške parcele, od katerih je v tej zadevi z izpodbijano odločbo odmerjen NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča, določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, kar, kot navedeno v točki 24 te sodbe, predstavlja eno izmed relevantnih okoliščin za odmero NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče po 1. točki petega odstavka 218.b člena ZGO-1. Navedbe toženke v pripravljalni vlogi pa ne morejo nadomestiti obrazložitve izpodbijanega akta. Odločitev je zato (v tem delu) nezakonita.

27. Očitka neustavnosti navedene zakonske določbe oziroma zatrjevane diskriminacije (in s tem kršitve 14. člena Ustave) po petem odstavku 218.b člena ZGO-1 glede na druga nezazidana stavbna zemljišča pa tožnik po presoji sodišča, ob upoštevanju posebne narave zemljišč, namenjenih izrecno za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, torej za izvajanje del (oziroma dejavnosti) z namenom pridobivanja, obogatitve in uskladiščenja mineralnih surovin, in s tem za odkopavanje, predelavo in hranjenje teh snovi, ki se nahajajo na površini zemljišč, ni konkretizirano pojasnil. Sodišče namreč meni, da je opisana narava teh zemljišč oziroma namen njihove uporabe tako specifičen, da predstavlja razumen in stvaren razlog za razlikovanje obravnave tovrstnih zemljišč glede na druga nezazidana stavbna zemljišča pri določitvi obveznosti za odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča. Enako je namreč treba obravnavati tiste pravne ter dejanske stanove, ki so si v bistvenem podobni, in obratno10. Sklepno

28. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je, glede na četrti odstavek te določbe, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

29. V ponovnem postopku bo tako organ pri odmeri NUSZ za leto 2010, ob uporabi materialnega prava, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, moral natančno opredeliti, kateri deli predmetnih zemljišč so se v navedenem obdobju šteli za zazidana in v kakšnem obsegu ter zakaj, na kateri podlagi in kateri deli za nezazidana. Hkrati bo moral dati tožniku v zvezi s svojimi ugotovitvami možnost izjave, nato pa v skladu z ugotovitvami po tako izvedenem postopku odmeriti NUSZ in svojo odločitev tudi argumentirano obrazložiti.

30. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

31. Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). To pomeni, da se mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, saj je tožnikova pooblaščenka zavezanka za ta davek, skupaj torej 347,70 EUR. Plačana sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Takšno stališče je to sodišče zavzelo v sodbah I U 986/2019 s 24. 9. 2020 in I U 971/2019 s 27. 1. 2021. 2 Glej: zadnji odstavek na 17. strani in prvi odstavek na 18. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 3 Glej: drugi odstavek na 18. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 4 Glej: četrti odstavek na 18. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 5 Glej: prvi odstavek na 20. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 6 Glej: drugi odstavek na 20. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 7 Glej: str. 18 in 19 izpodbijane odločbe. 8 Glej: drugi odstavek na 22. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 9 Tako tudi sodba tega sodišča I U 1162/2013 z 10. 7. 2015. 10 Primerjaj: M. Avbelj in K. Vatovec v Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. M. Avbelj, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, I. del, str. 116, tč. 21.