Jedro

V konkretnem primeru ne gre za odmerno odločbo, zato ni mogoče zahtevati, da ima njen izrek obvezne podatke iz 80. člena ZDavP-2. Podana ni nedopustna retroaktivna uporaba 126.a člena ZDavP-2, kot se zatrjuje v tožbi. Določba, ki jo vsebuje Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B) velja od objave v Uradnem listu 29. 12. 2009 in s tem za naprej. Z ozirom na datum objave predpisa in zapadlost tožnikovih obveznosti od leta 2000 do 2003 pa je tudi očitno, da pred začetkom uporabe 126.a člena ZDavP-2 absolutni 10-letni zastaralni rok za obveznosti iz odločbe še ni potekel. To pa po ustaljeni sodni praksi pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče uspešno uveljavljati uporabe določb ZDavP in s tem zakona, ki je veljal v času, ko so nastale obveznosti iz odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni davčni organ ugotovil, da je pravica do izterjave davčnega dolga iz naslova zamudnih obresti, obračunanih od akontacije dohodnine v skupnem znesku 10.093,30 EUR in podrobno razvidnem iz izreka izpodbijanega odločbe absolutno zastarala, da se navedeni davčni dolg šteje za neizterljivega in se odpiše. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da po podatkih, ki izhajajo iz uradnih evidenc Generalnega davčnega urada, davčni zavezanec ni poravnal zapadlih davčnih obveznosti, navedenih v 1. točki izreka odločbe. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 125. in 126. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ugotavlja, da je za v izreku navedene obveznosti poteklo 10 let od trenutka, ko je zastaranje prvič pričelo teči, zato je pravica do izterjave zastarala. V skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 107. člena ZDavP-2 se navedeni davčni dolg zaradi zastaranja pravice do izterjave odpiše, razen v primeru iz prvega odstavka 26.a člena ZDavP-2. Ker je pravica do izterjave navedenega davčnega dolga zastarala, je davčni organ davčni dolg odpisal v obsegu, kot sledi iz izreka izpodbijane odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo s svojo odločbo št. DT-499-31-163/2013-4 z dne 5. 6. 2013 kot neutemeljeno zavrnil. Pritožniku pojasnjuje, da njegovi pritožbi ni mogoče ugoditi. Razlaga vsebino prvega odstavka 126.a člena ZDavP, po katerem, ne glede na določbo petega odstavka 126. člena glede zastaranja, davčna obveznost (razen zamudnih obresti) ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Poudarja, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da sta oba zakonska pogoja, to je zavarovanje dolga s hipoteko in vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, v konkretni zadevi izpolnjena. Zato na podlagi določbe prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2 davčnega dolga iz naslova glavnice zaradi zastaranja ni mogoče odpisati.

Tožnik takšni odločitvi davčnih organov nasprotuje. Sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da ugotovi, da je pravica do izterjave celotnega davčnega dolga tožnika iz naslova akontacije dohodnine, prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo absolutno zastarala, da se navedeni davčni dolg šteje za neizterljivega in se odpiše, tožniku pa prisodijo stroški upravnega spora. Meni, da izdanih davčnih odločb ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Kršeno je določilo o obveznih podatkih izreka odmerne določbe po prvem odstavku 80. člena ZDavP-2, saj ni jasno zakaj gre, zlasti ne glede podatkov in stolpcev tabele, kjer se ne da preizkusiti datumov zapadlosti, datumov zastaranja, zneskov glavnice EUR in zneskov zamudnih obresti od datuma zastaranja EUR. Podana je kršitev 213. in 214. člena ZUP ter določilo drugega odstavka 76. člena ZDavP-2 glede dokaznega bremena. Ugotovitev organa druge stopnje, da naj bi iz podatkov spisa izhajal obstoj zavarovanja s hipoteko, ni resnična. Iz podatkov elektronske zemljiške knjige glede nepremičnine ID znak: 1727-587-913 z vknjiženo tožnikovo lastninsko pravico v deležu do ½, razviden pod ID: 13616116, je vknjižen izbris hipoteke v znesku 18.662.901,00 SIT (77.878,91 EUR s pp), vpisane v korist upnika Ministrstvo za finance, Davčni urad Ljubljana, z začetkom učinkovanja vpisa 9. 1. 2008. K tožbi tožnik prilaga zemljiškoknjižni izpisek z dne 21. 8. 2013 glede nepremičnine ter navaja, da na podlagi prvega odstavka 154. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) hipoteka preneha z izbrisom iz zemljiške knjige v katero je vpisana. Izbris hipoteke torej onemogoča obstoj in uporabo 146.a člena ZDavP-2, ki je podlaga za izpodbijano odločitev. To pa pomeni, da bi morala davčna organa glede na datume dospelosti davčnega dolga med 17. 1. 2000 in 15. 3. 2003, to je po preteku 10 let ugotoviti absolutno zastaranje celotnega davčnega dolga, to je glavnice, zamudnih obresti in stroškov.

Tožnik meni, da je uporaba 146.a člena ZDavP-2 nepravilna tudi zato, ker gre za davčni dolg, ki je nastal v času, ko je veljal Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP). Zato bi bilo potrebno v skladu s prehodnimi določbami 406. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1) upoštevati peti odstavek 97. člena ZDavP-2 po katerem nastopi zastaranje v vsakem primeru, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Uporaba 146.a člena, ki je bila uveljavljena celo po uveljavitvi ZDavP-2 z novelo ZDavP-2 v letu 2009, tako pomeni nedopusten retroaktiven poseg v pravico tožnika do absolutnega 10 letnega zastaranja roka iz 97. člena ZDavP.

Tožnik še navaja, da je iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska na strani 2 pod ID: 13321271 razvidna na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 10. 2005, opr. št. In 2005/01032 tudi zaznamba izvršbe v korist upnika Ministrstva za finance DURS, DU Ljubljana za glavnico 18.662.901,00 SIT s pripadki in izvršilnimi stroški z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Iz odredbe o prodaji Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 4. 2011 je razvidno, da je navedeno izvršilno sodišče že odredilo prodajo stanovanja na naslovu Poljanska cesta 54, Ljubljana, last tožnika do ½ na prvi javni dražbi dne 9. 6. 2011. Iz obvestila Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 6. 2011 pa je razvidno, da je bila dražba takrat preklicana. To pomeni, da bi odprava izpodbijanega upravnega akta in nov postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo, ker bi se med tem lahko opravila v izvršilnem postopku navedena prodaja tožnikove nepremičnine na javni dražbi. Zato je izpolnjen pogoj, da sodišče izpodbijani akt odpravi in samo odloči o stvari. Tožnik tudi predlaga, da se glede na isti predmet trije postopki, ki jih tožnik vodi pri naslovnem sodišču in v katerih se odloča o njegovih tožbah zoper davčne odločbe, združijo v skupno obravnavanje in izda ena odločba.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Pri tem izpostavlja, da je bilo pri dodatnem preverjanju neobstoja hipoteke na nepremičnini ugotovljeno, da se umik hipoteke, ki je v ZK izpisku razviden kot zaznamba spremembe pri hipoteki, nanaša na polovico nepremičnine, ki pripada tožnikovi ženi in ne na tisti del nepremičnine, ki pripada tožniku in je predmet izvršbe.

Tožnik navedbe v odgovoru na tožbo z nadaljnjo pripravljalno vlogo prereka ter prilaga kopijo pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10. 11. 2010, v katerem se pod točko 2 dovoli vknjižba izbrisa hipoteke v znesku 18.662.901,00 SIT s pripadki, vpisane v korist tožene stranke kot upnika. Iz navedenega je razvidno, da je hipoteka izbrisana v celoti. Zoper sklep se tožena stranka ni pritožila in je zato dne 4. 1. 2011 postal pravnomočen. Iz zgodovinskega ZK izpiska, ki je priložen k tožbi, izhaja pod Dn vpisa 280/2008 vknjižba izbrisa hipoteke v zgoraj navedenem znesku, začetek učinkovanja vpisa je 9. 1. 2008, izvedba vpisa pa 30. 4. 2011, s tem, da po 1. maju 2011 glede nepremičnine ni bil začet noben ZK postopek. Z izbrisom iz zemljiške knjige je hipoteka v korist tožene stranke na podlagi 154/1 SPZ prenehala. Davek naj se zato v celoti odpiše zaradi zastaranja pravice do izterjave.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in listin, ki so v spisu sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja ter se na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V konkretnem primeru ne gre za odmerno odločbo, zato ni mogoče zahtevati, da ima njen izrek obvezne podatke iz 80. člena ZDavP-2. Iz istega razloga tudi ni podlage za to, da se v odločbi posebej izkaže in utemelji nastanek davčne obveznosti, kot to zahteva tožnik v tožbi. S tem, ko so v izreku odločbe navedene posamezne obveznosti ter njihovi izvršilni naslovi in datumi zapadlosti, pa je mogoč tudi njen preizkus, in sicer z vpogledom v uradne evidence, na katere se sklicuje davčni organ v obrazložitvi odločbe. Zato kršitve določb postopka, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi niso podane.

Prav tako ne drži tožbeni ugovor, da je hipoteka izbrisana. Iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska namreč jasno sledi, da je pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine z znakom ID: 1727-578-913 pri tožnikovem deležu do ½ vknjižena hipoteka. Do neke mere nejasni so le podrobni podatki o vsebini pravice oziroma zaznambi spremembe pri hipoteke in iz katerih ni jasno razviden delež pri katerem se vknjiži izbris hipoteke. Zato pa iz zemljiškoknjižnega sklepa, ki je podlaga za vpis omenjenih podrobnih podatkov dovolj jasno sledi, da so se izbris zaznambe izvršbe ter vknjižba izbrisa hipoteke dovolila le pri vknjižbi ½ v lasti Martina Hebarja in to v situaciji, ko je bil tožnik še ZK lastnik celotne nepremičnine.

Podana tudi ni nedopustna retroaktivna uporaba 126.a člena ZDavP-2, kot se zatrjuje v tožbi. Določba, ki jo vsebuje Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B) velja od objave v Uradnem listu 29. 12. 2009 in s tem za naprej. Z ozirom na datum objave predpisa in zapadlost tožnikovih obveznosti od leta 2000 do 2003 pa je tudi očitno, da pred začetkom uporabe 126.a člena ZDavP-2 absolutni 10-letni zastaralni rok za obveznosti iz odločbe še ni potekel. To pa po ustaljeni sodni praksi pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče uspešno uveljavljati uporabe določb ZDavP in s tem zakona, ki je veljal v času, ko so nastale obveznosti iz odločbe. Potrebe po združitvi treh odprtih postopkov tožnika v skupno obravnavanjev smislu 42. člena ZUS-1, pa sodišče ne vidi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker dejanske okoliščine glede tistega kar je bistveno za odločitev niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo o zadevi brez glavne obravnave.