Jedro

Sklenjen in izpolnjen sporazum po 161. a členu ZKP ima procesne učinke ne bis in idem, saj po zakonu pomeni okoliščino, ki izključuje kazenski pregon obdolženca. Državni tožilec mora po prejemu obvestila o izponjenem sporazumu kazensko ovadbo zavreči.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega R. Z. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e o b t o ž b a, da je

I. neupravičeno vstopil v tuje stanovanje s tem, da je dne 18. 7. 2014 okoli 11.05 ure, na naslovu ..., pristopil do zaklenjenih vhodnih vrat počitniške hiše F. L., ter jih s silo telesa odprl, nato pa je vstopil v predprostor navedene počitniške hiše, kljub temu, da mu je lastnik počitniške hiše F. L. skušal vstop preprečiti, s tem, da je s silo svojega telesa skušal obdržati vhodna vrata zaprta.

II. zato, da bi drugega ustrahoval in vznemiril, z grdim ravnanjem, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo s tem, da je v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, kot so navedene pod točko I., po tem, ko mu je s silo uspelo odpreti zaklenjena vrata počitniške hiše, F. L., ki je vrata še vedno držal z rokami, z roko udarjal po obeh rokah ter nato stopil v notranjost počitniške hiše, v predprostor pa je F. L. uspelo pred njim zbežati v naslednji bivalni prostor, kamor se je prestrašen zaklenil in je zato, da obdolženec, ki je tolkel po vratih bivalnega prostora, ne bi prišel za njim, v notranjost tega prostora, pred vrata postavil še dva hladilnika tako, da obdolžencu ni uspelo priti do njega, pri tem pa je obdolžencu F. L. ves čas grozil, da ga bo ubil in da ne bo prišel živ iz hiše, zaradi česar je bil F. L., ki je utrpel rdečino po obeh rokah, močno prestrašen in vznemirjen in se je počutil ogroženega, s čimer naj bi pod točko I. storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), pod točko II. pa kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Trbovljah je obdolženega R. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj po določbah prvega odstavka 141. člena KZ-1 in drugega odstavka 135. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora ter mu na podlagi 3. in 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške oškodovanca, nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca ter sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obdolženčev zagovornik iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ter drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenil kot neutemeljeno. Pridružuje se stališču obeh sodišč, ki sta ugotovili, da postopek poravnavanja ni bil uspešen, zato pogoji za ustavitev postopka niso bili izpolnjeni. Kot neutemeljene ocenjuje tudi očitke, da je sodba obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodišče ne bi povzelo pomembnih navedb izvedenca, ki imajo vpliv na razsojo o dejanskem stanju. Zagovornik v zahtevi obširno analizira izvid in mnenje sodnega izvedenca ter ponuja drugačno oceno o tem, kako je prišlo do poškodb na vratih. Z navedbami skuša prikazati, da poškodbe niso nastale ob inkriminiranem dogodku, pač pa že prej, ko je bilo vlomljeno v oškodovančev vikend. Zagovornik z navedbami graja dokazne zaključke izpodbijane sodbe o vzroku in mehanizmu nastanka poškodb, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kot neutemeljeno ocenjuje zagovornikovo stališče, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca sodišče kršilo pravice obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP. Strinja se z oceno sodišč, da je izvedenec mnenje in dopolnitev mnenja podal jasno, argumentirano in prepričljivo ter svoje ugotovitve pojasnil ob neposrednem zaslišanju, zaradi česar postavitev novega izvedenca ni bila potrebna.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil ter vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Zagovornik navaja, da sta obdolženec in oškodovanec pred poravnalcem sklenila sporazum, na podlagi katerega se je oškodovanec zavezal vložiti tožbo glede sporne poti, obdolženec pa, da mu bo uporabo poti dovolil. Sporazum je bil realiziran. Ker je sodišče kljub sporazumu postopek nadaljevalo, je po zagovornikovem stališču podana kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. V predmetni zadevi je državna tožilka kazensko ovadbo odstopila v postopek poravnavanja, ki ga ureja 161.a člen ZKP. Sodišče je o postopku poravnavanja pridobilo korespondenco med državno tožilko in poravnalcem. Iz pridobljenih dopisov izhaja, da je poravnava temeljila na poskusu ureditve spora med strankama, ki se tiče uporabe poti in ki je bil povod za očitani kaznivi dejanji. Obdolženec in oškodovanec sta dne 9. 9. 2015 sklenila sporazum, ki je vseboval dogovor o sodni ureditvi sporne poti. Na podlagi sporazuma je oškodovanec pri Okrajnem sodišču v Litiji dne 9. 10. 2015 vložil tožbo zaradi ugotovitve stvarne služnosti in prenehanja/prepovedi vznemirjanja stvarne služnosti zoper obdolženca (priloga C3, tč. 25 in 26 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sporazum je obsegal tudi dogovor, da obdolženec oškodovancu dovoli nemoteno uporabo poti vse do pravnomočne odločitve civilnega sodišča glede obstoja služnosti. Okrožna državna tožilka je v decembru 2015 na poravnalca naslovila dopis, v katerem je navedla, da lahko v skladu s petim odstavkom 161.a člena ZKP kazensko ovadbo zavrže šele, ko prejme obvestilo o izpolnitvi sporazuma. Rok, v katerem mora biti sporazum izpolnjen, ne sme biti daljši od treh mesecev.1 Tožilka se je v dopisu postavila na stališče, da v trimesečnem roku sporazum zagotovo ni bil izpolnjen, ker je vezan na pravnomočnost pravdnega postopka. Poravnalca je zato pozvala, da skuša med strankama skleniti nov sporazum, ki ga bo mogoče izpolniti v zakonskem roku treh mesecev. V odgovoru ji je poravnalec pojasnil, da je obdolženec vztrajal pri prvotnem sporazumu, novega pa stranki nista sklenili. Glede na povzet potek dogajanja sta se nižji sodišči postavili na stališče, da je bil postopek poravnavanja neuspešen in zato niso bili podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka.

8. Določba 161.a člena ZKP državnemu tožilcu omogoča, da ne ravna po legalitetnem, pač pa po oportunitetnem načelu in odstopi zadevo v postopek poravnavanja, če oceni, da je to bolj smotrno kot kazenski pregon obdolženca. Poravnavanje pomeni alternativni način zunajsodnega reševanja kazenskih zadev. Njegov namen ni samo, da se sodišča razbremenijo vodenja kazenskih postopkov za manj nevarna kazniva dejanja, temveč tudi razrešitev konflikta med oškodovancem in obdolžencem na način, ki je najbolj zadovoljiv za oba, brez uporabe kazenskih sankcij.2 Poravnavanje vodi poravnalec (tretji odstavek 161.a člena ZKP). Natančneje je postopek poravnavanja urejen v Splošnem navodilu o pogojih in okoliščinah za odstopanje zadev v postopek poravnavanja (Uradni list RS, št. 24/2011, v nadaljevanju Navodilo) ter v Pravilniku o poravnavanju v kazenskih zadevah (Uradni list RS, št. 114/2004, v nadaljevanju Pravilnik).

9. Zaradi narave postopka poravnavanja, ki je usmerjen v izvensodno reševanje spora, mora tožilec ob prejemu obvestila o izpolnjenem sporazumu kazensko ovadbo zavreči. Sklenjen in izpolnjen sporazum ima procesne učinke _ne bis in idem_, saj po zakonu pomeni okoliščino, ki izključuje kazenski pregon obdolženca. Tožilec ne sme, če je sporazum izpolnjen, zadeve vračati poravnalcu ali o nadaljnjem postopku odločiti drugače, kot da zavrže kazensko ovadbo. Če se državni tožilec s sporazumom ne strinja, lahko zadevo vrne poravnalcu ali zahteva uvedbo kazenskega postopka le, če obdolženec sporazuma ne izpolni.3

10. Stališče nižjih sodišč, da v predmetni zadevi sporazum ni bil izpolnjen, ni pravilno. Državna tožilka je izhajala iz stališča, da naj sporazum ne bi bil izpolnjen v roku treh mesecev, ker sta se stranki dogovorili, da bo obdolženec oškodovancu vse do pravnomočnosti pravdnega postopka dopustil uporabo poti, pravnomočnost pa ob poteku trimesečnega roka še ni nastopila. Za presojo, ali je sporazum izpolnjen, je bistveno, da je oškodovanec tožbo vložil, kot je bilo dogovorjeno. Nobena od strank ni navajala, da bi obdolženec v trimesečnem obdobju oškodovanca kakorkoli oviral pri uporabi poti. Zaključek, da je sporazum neizpolnjen le zato, ker sta se stranki dogovorili za daljši rok spoštovanja takega dogovora, kot ga predvideva zakon, je napačen in posega v avtonomijo strank, da na najprimernejši način rešita medsebojni spor. Predvsem pa posega v obdolženčevo pričakovanje, da bo ovadba zavržena, če bo sporazum, kot je bil dogovorjen, izpolnjen. Za naknadno zahtevo, naj skuša poravnalec skleniti nov sporazum in vložitev obtožnega predloga po tem, ko do novega sporazuma ni prišlo, državna tožilka po zakonu ni imela pooblastila.

11. Državna tožilka bi iz navedenih razlogov morala kazensko ovadbo zavreči. Pri presoji, kako naj Vrhovno sodišče ob ugoditvi zahtevi za varstvo zakonitosti postopa, je izhajalo iz učinka, ki ga ima zavrženje kazenske ovadbe. Zavrženje ovadbe načeloma nima učinka _res iudicata_, saj lahko tožilec, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začne kazenski pregon. Zavrženje ovadbe je le izjemoma, ko zakon tako določa, procesna ovira za ponovni pregon. Za takšno izjemo gre, ko državni tožilec zavrže ovadbo, ker je osumljenec izpolnil sporazum iz sklenjene poravnave (161.a člen ZKP).4 Po šestem odstavku 161.a člena ZKP niti oškodovancu ne gredo pravice iz četrtega odstavka 60. člena ZKP in torej ne more nadaljevati postopka v vlogi oškodovanca kot tožilca.

12. Od odgovora na vprašanje, ali gre za okoliščino, ki začasno preprečuje ali trajno izključuje pregon, je odvisno, ali mora sodišče obtožnico zavreči (352. člen) ali izdati zavrnilno sodbo (357. člen ZKP). Slednjo sodišče izda, ko so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Taka je tudi predmetna zadeva, saj bi morala državna tožilka že po prejemu obvestila kazensko ovadbo zavreči, zavrženje pa bi imelo učinek _ne bis in idem_.5 Glede na učinek zavrženja ovadbe po sklenjenem sporazumu in dejstvu, da oškodovanec pregona ni imel pravice prevzeti, se izkaže, da so ovire za vodenje kazenskega pregona trajne narave. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo spremenilo in obtožbo zavrnilo.

C.

13. Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP, ne da bi se opredeljevalo do ostalih navedb vložnika, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo in zoper obdolženega R. Z. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo. Izdaja zavrnilne sodbe je imela za posledico spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika naložilo v breme proračuna.

1 Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N, Uradni list RS 22/2019 z dne 5. 4. 2019) je bil rok sicer podaljšan na šest mesecev, vendar je v času predmetnega postopka še veljal trimesečni rok, v katerem mora biti sporazum izpolnjen, da pride do zavrženja ovadbe. 2 mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 365. 3 mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 368. Mag. Horvat piše tudi o problematični ureditvi iz 11. člena prejšnjega Splošnega navodila o pogojih in okoliščinah za odstopanje ovadb v postopek poravnavanja (Uradni list RS, št. 49/99, 33/00 in 54/03), po katerem je lahko državni tožilec tudi po izpolnjenem sporazumu zadevo vrnil poravnalcu ali odločil o nadaljnjem postopku, če je menil, da je ta v nasprotju z določbo 161.a člena ZKP. Mag. Horvat tako ureditev, ki sicer ne velja več, ocenjuje za neskladno s petim odstavkom 161.a člena ZKP. Trenutno veljavna Navodila dajejo v 26. členu poravnalcu možnost, da pred dokončno sklenitvijo sporazuma za mnenje zaprosi tožilca. Poravnalec na mnenje ni vezan. Skladno s 14. členom Pravilnika lahko državni tožilec, ki je predhodno dal mnenje po 26. členu Navodil, izpolnjen sporazum vrne poravnalcu, če meni, da je za v nasprotju s petim odstavkom 161.a člena ZKP. Če stranki pri sporazumu vztrajata, mora po izpolnitvi sporazuma tožilec ovadbo zavreči. Ne Navodila ne Pravilnik pa ne dopuščata več možnosti, da bi tožilec pregon nadaljeval po prejemu obvestila o izpolnitvi sporazuma. 4 mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 363-364, 368. 5 mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 728; Sodba VSRS I Ips 133/2003 z dne 8. 5. 2003.