Jedro

Zoper zahtevek imetnika vrednostnega papirja je dovoljen ugovor pobota.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača tolarsko protivrednost zneska 26.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije z dne 9.4.1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.1.1992 dalje. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 266.996,00 SIT s pripadki. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da je tožeča stranka kot pravna naslednica X. stranke zakoniti imetnik vrednostnega papirja, ker je bilo hranilno pismo nanjo pravilno prenešeno (239. čl. ZOR). Zato bi morala tožena stranka tožeči stranki kot zakonitemu imetniku poravnati obveznost, ki izhaja iz hranilnega pisma. V zvezi z ugotovitvijo prvega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da zanjo po kreditni pogodbi K/92 z dne 30.12.1992 (pravilno 30.11.1992) zavezujoče posledice niso nastale, navaja, da sploh ni dokazovala, da kreditna pogodba z dne 30.11.1992 ni nastala. Ni pa mogoče pritrditi napadeni sodbi, da so za tožečo stranko nastale kakršnekoli posledice. Določilo pogodbe, ki jo je sklenila tožena stranka z B. R., ki ni bil zakoniti predstavnik X. stranke, tožeče stranke ne zavezujejo. Iz povsem zgrešene podmene, da naj bi bil zakoniti imetnik hranilnega pisma stranka X., ne pa tožeča stranka, izhaja nadaljnja zmotna trditev sodišča prve stopnje, da sme izdajalec vrednostnega papirja uveljavljati določene ugovore, med drugim tudi tiste, ki jih ima proti samemu imetniku papirja, kot so na primer kompenzacija. Vse takšne navedbe pa ne morejo spremeniti dejstva, da z neko pogodbo ni mogoče obligirati ali omejiti pravice imetnika vrednostnega papirja, ki je takšen papir pridobil na zakonit način in na katerega je bil vrednostni papir pravilno prenešen. Kompenzacijo kot ugovor v smislu 256. čl. ZOR bi lahko tožena stranka uveljavljala zoper samega imetnika papirja, to pa je tožeča stranka, vendar le med pravdnima strankama samima. Elementov za pobot med njima pa preprosto ni. Bistvo te zadeve leži v tem, da je tožeča stranka pridobila vrednostni papir na zakonit način in da je z dnem izročitve tega papirja postala njegov imetnik. Določila posojilne pogodbe, ki jo je s toženo stranko sklenila oseba, ki se je nepooblaščeno predstavljala za predstavnika X. stranke, tožnici nikakor ne morejo odvzeti zakonite pravice zahtevati poplačilo terjatve iz takšnega papirja. Izpodbijana odločba, ki pravico do poplačila iz hranilnega pisma podreja določilom posojilne pogodbe, tako jemlje vrednostnemu papirju ravno njegovo bistveno lastnost, namreč, da pravica izhaja iz papirja samega. Izpodbijana sodna odločba tako v bistvu posega v spor med dvema "frakcijama" X. stranke, kar ne more biti predmet te pravdne zadeve. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Iz ugotovitev prvega sodišča, ki so pravno pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, da ji tožena stranka kot zakonitemu imetniku vrednostnega papirja izplača vtoževani znesek, izhaja, - da je tožeča stranka (od 19.4.1993 dalje) pravna naslednica X. stranke (v nadaljevanju X.), tožena stranka pa Y. banke d.d. - da je dne 8.1.1992 pravna prednica tožene stranke izdala pravni prednici tožeče stranke hranilno pismo, s katerim se je zavezala na dan zapadlosti dne 9.4.1992 izplačati znesek 26.000,00 DEM v tolarski protivrednosti zakonitemu imetniku oziroma pooblaščeni osebi hranilnega pisma na osnovi predložitve hranilnega pisma; - da je tožeča stranka kot pravni naslednik X. zakoniti imetnik hranilnega pisma; - da je bila dne 30.12.1992 med pravdnim prednikom tožeče stranke, zastopanem po predsedniku B. R., in toženo stranko sklenjena pogodba K/92 o kratkoročnem kreditu, s katero je bilo dogovorjeno (4. čl.) in nato dejansko izvršeno pobotanje obveznosti pravne prednice tožeče stranke iz kreditne pogodbe in tožene stranke iz hranilnega pisma HP102006; - da je pogodbo K/92 kot predsednik in tedaj kot pooblaščenec za pravno prednico tožeče stranke podpisal B. R., - da zato pogodba, ki je bila tudi realizirana, tožečo stranko zavezuje oziroma je veljavno nastala. Tožeča stranka dejanskim ugotovitvam prvega sodišča ne oporeka, meni pa, da določila posojilne pogodbe (K/92), ki jo je s toženo stranko sklenila oseba, ki se je nepooblaščeno predstavljala za predstavnika X., tožeči stranki ne more odvzeti zakonite pravice zahtevati poplačilo terjatve iz vrednostnega papirja. V zvezi s to pritožbeno trditvijo, ki jo kot središčno opredeljuje tudi pritožba sama, se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na popolne, skrbne in prepričljive razloge prvega sodišča na šesti in sedmi strani izpodbijane sodbe o tem, da je B. R. opravičeno zastopal pravno prednico tožeče stranke pri sklepanju kreditne pogodbe. Pravilnemu pravnemu naziranju prvega sodišča o dokaznem bremenu tožeče stranke je glede na njene pritožbene navedbe potrebno dodati le, da tožeča stranka, ki trdi nasprotno, tudi v pritožbi ne navaja dejstev in ne ponuja dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačnega materialnopravnega sklepa prvega sodišča o veljavnosti kreditne pogodbe. Na podlagi veljavne kreditne pogodbe in v njej (4. tč.) dogovorjenega in dejansko izvršenega pobotanja in izplačil razlik, ki jih je nesporno tožena stranka izplačala tožeči stranki (ta pa jih je tudi sprejela), je pravilna odločitev sodišča, ki je zaradi utemeljenega ugovora kompenzacije (prim. 1. odst. 256. čl. ZOR) tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Prvo sodišče v izpodbijani sodbi in postopku pred njo ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP/77. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe, tožena stranka pa mora svoje stroške odgovora, ki v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato pa niso bili potrebni, trpeti sama (1. odst. 154. čl., 1. odst. 155. čl., 1. odst. 166. čl. ZPP/77).