Jedro

Zaskrbljenost (strah) za drugega ni pravno priznana škoda.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine tožnici in naložilo toženi stranki v plačilo 1,486.558,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je dosojeno odškodnino znižalo na 585.558,00 SIT. Ugotovilo je, da je višji tožbeni zahtevek neutemeljen. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev v novo sojenje. V reviziji trdi, da sodišče druge stopnje ni preizkusilo vseh pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na odmero odškodnine za strah in skaženost. Sodišče druge stopnje je samo ugotavljalo dejstva, ne da bi videlo tožnico ter tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je sama povedala, da se ni nikdar ličila s pudrom, sedaj ga uporablja zgolj z namenom, vsaj nekoliko prekriti posledice na nosu. Pritožbeno sodišče je brez obravnave odločilo, da pri tožnici skoraj ni več zaznati spremembe na nosu, kar je nedopustno. Zmotno je bilo uporabljeno pravo v zvezi z valorizacijo. Člen 394 ZOR vsebuje pravilo denarnega nominalizma. Ker je šlo v konkretnem primeru za akontacijo odškodnine za delno izpolnitev denarne obveznosti, bi moralo sodišče vštevati v končno odmerjeno odškodnino plačano odškodnino v nominalnem znesku. Z odmerjeno odškodnino se ne strinja in je ta nerazumno znižana, kar kaže na veliko odstopanje pri odmeri zneskov odškodnin.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdi je tožeča stranka zahtevala plačilo dodatne odškodnine za posledice, ki jih je utrpela v prometni nezgodi dne 2.6.1993. Tožnica je utrpela udarnino in raztrganino nosu in zgornje ustnice, prelom nosnih kosti, obtolčenino prsnega koša, zlom prsnice, zlom 2. in 6. rebra ter zlom 5. stopalnice desne noge. Za poplačilo negmotne škode je pred izdajo sodbe prejela od tožene stranke znesek 1,175.000,00 SIT, od tega 150.000,00 SIT za strah in 250.000,00 SIT zaradi skaženosti. Pri odmeri celotne denarne odškodnine je sodišče prve stopnje prejete zneske revaloriziralo na čas odmere celotne odškodnine. Polno odškodnino je namreč odmerilo po merilih na dan odmere (izdaje sodbe). Zato je moralo upoštevati realno vrednost že plačane akontacije, kar pa je lahko storilo le tako, da je opravilo revalorizacijo. Tako ravnanje sodišča je v skladu s sodno prakso (načelno pravno mnenje, sprejeto na skupni seji SZD in rednih sodišč 30.3.1989, objavljeno v Poročilu VSS št. 2/89, str. 6). Denarna odškodnina za negmotno škodo namreč ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode. Pravilna uporaba materialnega prava je torej terjala revalorizacijo akontacije odškodnine, revizijska graja tega pa je neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnico moti brazgotina pod nosom zaradi šivov, kakor tudi rdečica in da tožnica zaradi tega trpi duševne bolečine (l.št. sodbe 5). Sodišče druge stopnje je te ugotovitve sprejelo (l.št. sodbe 4), znižalo pa je odmerjeno odškodnino iz tega naslova na 400.000,00 SIT zaradi pravilne uporabe materialnega prava. Opisane ugotovitve predstavljajo pravni temelj za odmero denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jih je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo. Pri odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožnica mlada ženska, ki jo neustrezen zunanji videz moti. Zapis, da skoraj ni več zaznati spremembe na nosu zaradi opravljene plastične operacije, je potrebno razumeti s stališča, da tožnica nima več sedlastega nosu. Tako sklepanje dopušča prejšnja ugotovitev, da tožnica ima brazgotine in rdečico. Ker sta citirani ugotovitvi temelj za odmero odškodnine, ta pa je odmerjena, je edino tako razumevanje zapisa v sodbi sodišča druge stopnje logično (in posledica sprejetja ugotovitev v postopku pred sodiščem prve stopnje). Sodišče druge stopnje namreč nikjer ni zapisalo, da ne bi sprejelo vseh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, le odmera odškodnine po stališču pritožbenega sodišča ni v skladu z ugotovitvami. Ob takem (pravilnem) razumevanju obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje pa seveda ni mogoča ocena, da je pritožbeno sodišče samo ugotavljajo dejstva. To pa pomeni, da ni mogoče trditi, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Pri odmeri denarne odškodnine za strah v višini 300.000,00 SIT je sodišče druge stopnje upoštevalo, da je bila tožnica zaskrbljena za izid zdravljenja in je odmerilo temu ustrezno denarno nadomestilo. Opozorilo je, da zaskrbljenost (strah) za drugega ni pravno priznana škoda. Revizija ne ponuja nobenega razloga, zakaj ta odmera ni primerna, kakor tudi ne, zakaj ni primerna odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bil pri odmeri odškodnine upoštevan subjektivni kriterij: vse težave in posledice, ki jih je tožnice prestala in ki jih bo morala še celo življenje. Prav tako je upoštevan objektivni kriterij: primerljivost odmerjene odškodnine s podobnimi iz sodne prakse. Res je, da je odmera odškodnine na prvi stopnji bistveno višja kot na drugi, vendar je ob tem potrebno ugotoviti, da je odmera odškodnine na pritožbeni stopnji tista, ki upošteva ustrezne kriterije (200. in 203. člen ZOR). S pravilno uporabo materialnega prava je torej sodišče druge stopnje odmerilo primerno odškodnino. Ob takih ugotovitvah pa se pokaže, da revizijska graja ni utemeljena, zato je moralo neutemeljeno revizijo sodišče zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o revizijskih stroških ni bil potreben, ker jih vlagateljica revizije ni priglasila.