25. 9. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 13. septembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 3630/01 z dne 19. 2. 2002 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Maribor št. P-1084/01 z dne 19. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki b) četrtega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Z drugostopenjsko odločbo je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Pritožnik je navedel, da je bil prekršek storjen 14. 1. 2001, drugostopenjski organ pa je odločil dne 19. 2. 2002. Senat za prekrške naj bi bil spregledal, da je nastopilo zastaranje pregona. Izpodbijani odločbi naj bi bili zaradi tega v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani odločbi nadomesti z odločitvijo, da postopek o prekršku ni bil dopusten.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno. V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev zakona se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice.

S trditvijo, da bi bil moral drugostopenjski organ ugotoviti, da je nastopilo zastaranje pregona prekrška, pritožnik izpodbija pravilno uporabo materialnega prava. Zatrjevana kršitev 22. člena Ustave (ki je glede na trditve v obravnavanem primeru specialna določba v razmerju do drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bila podana, če bi bilo izpodbijano stališče očitno napačno ali brez razumne pravne obrazložitve. Sporno stališče ni tako.

Po 55. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - ZP) postopek o prekršku ni dopusten, če preteče eno leto od dneva, ko je bil prekršek storjen. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, postopek o prekršku pa ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil prekršek storjen dne 14. 1. 2001. Prvostopenjska odločba je bila izdana dne 19. 3. 2001, drugostopenjska pa 19. 2. 2002. Že iz teh podatkov izhaja, da niti od storitve prekrška do izdaje prvostopenjske odločbe niti od izdaje prvostopenjske do izdaje drugostopenjske odločbe ni potekel enoletni zastaralni rok. Prav tako je očitno, da od storitve prekrška do izdaje drugostopenjske odločbe ni potekel absolutni dvoletni zastaralni rok. Za zatrjevani kršitvi ustavnih pravic torej očitno ne gre.

Po navedenem Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer