Jedro

Tožnik v tožbi priznava, da se na kmetijskem zemljišču nahajajo predmeti, ki pa po njegovem v ničemer ne motijo opravljanja kmetijske dejavnosti. Da tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje čebelarske dejavnosti, med strankama ni sporno. Vendar pa sodišče v zvezi z navedenim pojasnjuje, da za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe ni relevantno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izvajanje kmetijske (konkretno čebelarske) dejavnosti. Bistveno je, da postavljeni predmeti pomenijo negospodarno ravnanje s kmetijskim zemljiščem oziroma degradirajo oziroma drugače negativno posegajo v rodovitno zemljo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnik, lastnik kmetijskega zemljišča s parc. št. 3059/2, k.o. ..., zaradi rabe kmetijskega zemljišča za namene kmetijske proizvodnje in vzpostavitve prejšnjega stanja, odstraniti modularni montažni objekt na površini 18 m² s podestom površine 12 m², leseno mizo s klopema, vse travne plošče (gradniki podesta, utrditev terena vzhodno od montažnega objekta, ostanki, odloženi zahodno od montažnega objekta), kamnite plošče med montažnim in zidanim objektom, večji leseni gugalnik, PVC zbiralnik deževnice, odprto kurišče in kamenje okrog kurišča, samokolnico in gramoz z vzhodnega dela parcele, ter tla na degradiranem delu obravnavanega kmetijskega zemljišča nasuti z rodovitno zemljo in zagotoviti uporabo obravnavanega kmetijskega zemljišča po celotni površini v kmetijske namene (1. točka izreka). Rok za izvršitev odločbe je 180 dni od dneva prejema odločbe (2. točka izreka), o možnih stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (3. točka izreka), pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je kmetijski inšpektor 5. 9. 2019 opravil nadzor namenske rabe kmetijskega zemljišča. Ugotovil je, da se je kmetijsko zemljišče uporabljalo deloma kot trajni travnik, deloma kot ekstenzivni sadovnjak in deloma kot stojišče za čebele. Na zahodnem delu parcele je bil postavljen stacionarni čebelnjak s 6 čebeljimi družinami, na stojišču za čebele vzhodno od objekta je bilo v prevozni enoti brez oznak nameščenih 10 čebeljih družin. Na skrajnem vzhodnem delu obravnavanega kmetijskega objekta je bil teren utrjen z gramozom, v osrednjem delu parcele pa je bil postavljen modularni montažni objekt na površini 3 x 6 m, s podestom na severni strani površine 2 x 6 m, ki je bil izdelan iz travnih plošč kot podpora iz lesenih desk. Na podestu je bila postavljena lesena miza s klopema, južno od montažnega objekta pa je bil postavljen zidan objekt na površini 5 x 2 m. Vzhodno od zidanega objekta je bila vgrajena betonska miza, med montažnim in zidanim objektom pa so bila tla utrjena z vgrajenimi kamnitimi ploščami. Tla vzhodno od montažnega objekta so bila utrjena s travnimi ploščami, na travnati površini pa je stal večji lesen gugalnik in PVC zbiralnik deževnice, urejeno pa je bilo tudi odprto kurišče, ograjeno s kamenjem, odložene kanele, samokolnica in ostanki travnih plošč. Glede na opisano dejansko stanje je bilo ugotovljeno, da gre za uporabo kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, saj postavitev bivalnih in zidnih objektov na kmetijskem zemljišču ni dovoljena, na mestu postavitve objektov, tlakovanja in utrjevanja terena z gramozom pa tudi zavira rast rastlin. Ker tožnik pri inšpekcijskem pregledu na terenu ni bil prisoten, je bil pozvan, da poda izjavo glede navedenih ugotovitev. Tožnik je pojasnil, da je parcelo kupil v zaraščenem stanju, jo pa v celoti obdeluje. Od leta 2014 ima na lokaciji čebele, objekt se primarno uporablja za ta namen. Ker se je teren za montažnim objektom posipal, je tožnik zgradil podporni zid, ob zidu pa objekt, ki ga uporablja za hrambo orodja za obdelovanje parcele in opreme za čebelarjenje. Gugalnik je dobil kot darilo prijatelja in je namenjen igri vnuka. V zvezi z montažnim objektom je tožnik pojasnil, da je objekt pregrajen čez polovico. V osrednje delu je sedežna garnitura, omara in umivalnik, v vzhodnem delu je prostor namenjen za namestitev čebel. V prizidku je kopalnica s sanitarijami, odvodnjavanje odpadnih voda ima urejeno preko ponikalnice v tla pod objektom. Naknadno je tožnik predložil tudi lokacijsko informacijo Mestne občine Koper za gradnjo novega objekta - čebelnjak/vrtna lopa, iz katere pa ne izhaja, da bi prostorski akti Mestne občine Koper dovoljevali postavitev kakršnihkoli kmetijskih enostavnih ali nezahtevnih objektov na kmetijskem zemljišču. Prvostopenjski organ je zaključil, da je sporni objekt namenjen preživljanju prostega časa, kar izhaja tudi iz izjave tožnika, da orodje in opremo, potrebno za obdelovanje kmetijskega zemljišča in čebelarjenje, hrani v zidanem objektu, postavljenem južno od montažnega objekta. Objekt je opremljen z okni, ob objektu je postavljena miza s klopema, na vzhodnem delu kmetijskega zemljišča je teren utrjen z gramozom, kar nakazuje na uporabo kot parkirišče. Obravnavano kmetijsko zemljišče v delu postavitve montažnega objekta se ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Postavitev modularnega montažnega objekta s podestom, vgraditev in hramba travnih plošč, hramba večjega lesenega gugalnika, PVC zbiralnika deževnice in hramba samokolnice ter kurjenje na odprtih kuriščih niso dovoljeni posegi oz. ne predstavljajo uporabe kmetijskega zemljišča izključno v kmetijske namene. S posegi je ponekod onemogočena rast rastlin, zaradi neustreznega načina rabe pa ni bila zagotovljena niti ohranitev oziroma izboljšanje rodovitnosti tal. Ob sklicevanju na 4. in 7. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) prvostopenjski organ utemelji pravno podlago svoje odločitve.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih pritrdil prvostopenjskemu organu, češ da gre za uporabo kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom in za njegovo degradacijo. 107. člen ZKZ kmetijskemu inšpektorju daje pooblastilo pregledovati kmetijska zemljišča, ugotoviti njihovo nenamensko rabo, jo prepovedati in tudi odrediti, da se vzpostavi prejšnje stanje. Za odločitev v postopku je pomembno le, da je zaradi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča zmanjšana površina predmetnega zemljišča, ki se uporablja za kmetijsko proizvodnjo, kar je bilo v postopku ugotovljeno, tožnik pa ni uspel dokazati drugače, čeprav mu je ta možnost v postopku bila dana.

4. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb upravnega postopka in ker je odločbo mogoče izreči za nično. Že v pritožbi je izpostavil napačno ugotovljeno dejansko stanje in opozoril, da se zemljišče ne uporablja za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo. Postavljeni predmeti na zemljišču v ničemer ne motijo opravljanja kmetijske dejavnosti, pač pa so z njo povezani. Inšpekcijski organ je sam ugotovil, da je na zemljišču postavljen čebelnjak, prav tako v postopku ni bilo sporno, da tožnik ne bi izpolnjeval pogojev za izvajanje čebelarske dejavnosti. Inšpekcijsko nadzorstvo, ki se nanaša na gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, opravljajo državni gradbeni inšpektorji, medtem ko inšpekcijski nadzor nad gradnjo, za katero ni predpisano gradbeno dovoljenje, opravljajo občinski inšpektorji. Toženka je torej prekoračila svoja pooblastila s tem, ko je zahtevala odstranitev montažnega objekta in ostale opreme. Odločitev je arbitrarna in ni obrazložena. Opozarja, da v postopku, ki se vsebinsko nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanje, le-to sploh ni bilo ugotovljeno. Takšna odločba pa je nična, saj je ni moč izvršiti. Na kmetijskem zemljišču je dopustno postavljati objekte, njihova postavitev pa je dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti. Toženka ni presojala, ali je postavitev spornega objekta morebiti v nasprotju s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi, saj za to niti ni pristojna, vendar pa to pomeni, da odloča izven spektra svoje pristojnosti. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da dejstva glede postavitve objekta in izpolnjevanja pogojev po določbah gradbene zakonodaje niso bistvena za predmetni postopek ugotovitve nenamenske rabe kmetijskega zemljišča. Zaradi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča je zmanjšana površina predmetnega zemljišča, ki se uporablja za kmetijsko proizvodnjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je pravna podlaga izpodbijane odločbe 4. člen ZKZ. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, kot za človeka nujno potrebne in omejene dobrine, je namreč že v Ustavi Republike Slovenije in na njeni podlagi sprejetih zakonih urejeno njihovo posebno varstvo, predvsem varstvo najboljših kmetijskih zemljišč.

8. Prav zaradi varstva namenske rabe kmetijskih zemljišč in preprečevanja njihove degradacije ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, tudi pooblastilo pregledovati zemljišča in primerjati dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah, ki se nanašajo na kmetijska zemljišča (1. alineja točke A 107. člena ZKZ), ter pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (1. alineja točke B 107. člena ZKZ). Ukrepanje v primeru negospodarnega ravnanja s kmetijskim zemljiščem inšpektorju nalaga tudi tretji odstavek 7. člena ZKZ1. 9. Kot pravilno opozarja tožnik, je na kmetijskem zemljišču dopustno postavljati objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ in je njihova postavitev dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti. Vendar pa upravni organ svoje odločitve ni sprejel na podlagi presoje, da tožnikov poseg v parc. št. 3059/2, k.o. ... pomeni gradnjo objekta, ki je neskladen s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi in ga mora tožnik zato odstraniti in tudi tožnik te skladnosti v postopku ni niti zatrjeval, ampak je svojo odločitev sprejel na podlagi ugotovitve, da je objekt namenjen preživljanju prostega časa in ne v kmetijske namene, zato pomeni nedovoljeno uporabo kmetijskega zemljišča. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je torej bistvenega pomena, ali se je kmetijsko zemljišče parc. št. 3059/2, k.o. ..., uporabljalo za kmetijske namene. Ob takem dejanskem stanju je na podlagi prve alinee točke B 107. člena ZKZ kmetijski inšpektor lahko odredil vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, izrek odločbe pa je, po presoji sodišča, določen in s tem skladen z 213. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ga je mogoče izvršiti, zato odločba ni nična.

10. Kmetijski inšpektor res ni pristojen za gradbene zadeve, vendar pa mu 107. člen ZKZ daje pooblastilo pregledovati kmetijska zemljišča, ugotoviti njihovo nenamensko rabo, jo prepovedati in tudi odrediti, da se vzpostavi prejšnje stanje - torej vzpostavitev stanja zemljišča za ponovno namensko rabo kmetijskih zemljišč. Glede na navedeno vsebino pooblastil in pristojnosti kmetijske inšpekcije se je toženka pri presoji, ali so podani pogoji za odreditev ustreznih ukrepov zaradi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča, lahko ukvarjala s vprašanjem, ali modularni montažni objekt, lesena miza s klopema, travne plošče, kamnite plošče med montažnim in zidanim objektom, večji leseni gugalnik, PVC zbiralnik deževnice, odprto kurišče in kamenje okrog kurišča, samokolnica in gramoz na vzhodnem delu parcele ter tla na degradiranem delu obravnavanega kmetijskega zemljišča, pomenijo negospodarno ravnanje s kmetijskim zemljiščem oziroma ali degradira oziroma drugače negativno posega v rodovitno zemljo.

11. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in tožnik tem ugotovitvam ne nasprotuje, je na parceli št. 3059/2, k.o. ..., postavljen objekt, ki je opremljen z okni, ob objektu je postavljena miza s klopema, na vzhodnem delu zemljišča je teren utrjen z gramozom, kar nakazuje na uporabo kot parkirišče. V osrednjem delu montažnega objekta je sedežna garnitura, omara in umivalnik, v vzhodnem delu je prostor namenjen za namestitev čebel. V prizidku je kopalnica s sanitarijami, odvodnjavanje odpadnih voda je urejeno preko ponikalnice v tla pod objektom. Glede na opisano dejansko stanje na kmetijskem zemljišču tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti, da gre za objekt namenjen spravilu orodja in opreme, potrebne za obdelovanje kmetijskega zemljišča in čebelarjenje, kot to želi prikazati tožnik. Navedeno izhaja tudi iz same izjave tožnika, da za hrambo orodja in opreme uporablja zidani objekt postavljen južno od montažnega objekta. V obravnavanem primeru ne gre le za sam izgled objekta postavljenega na kmetijskem zemljišču, ampak tudi za večje število predmetov, ki se nahajajo na zemljišču (miza, klopi, kamnite plošče, leseni gugalnik, samokolnica, kurišče, PVC zbiralnik deževnice), torej celoten videz zemljišča oziroma objektov, ki daje podlago za zaključek, da se v tem delu kmetijsko zemljišče ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Tožnik v tožbi sam priznava, da se na kmetijskem zemljišču nahajajo predmeti, ki pa po njegovem v ničemer ne motijo opravljanja kmetijske dejavnosti. Da tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje čebelarske dejavnosti, med strankama ni sporno. Vendar pa sodišče v zvezi z navedenim pojasnjuje, da za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe ni relevantno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izvajanje kmetijske (konkretno čebelarske) dejavnosti. Bistveno je, da postavljeni predmeti pomenijo negospodarno ravnanje s kmetijskim zemljiščem oziroma degradirajo oziroma drugače negativno posegajo v rodovitno zemljo. Zato se sodišče strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da se objekt ne uporablja v skladu z namenom kmetijskega zemljišča, kar daje podlago za zaključek o nenamenski rabi kmetijskega zemljišča, to je rabi kmetijskega zemljišča, ki je v nasprotju z zakonsko predpisano rabo kmetijskih zemljišč (v skladu z njihovim namenom), ter podlago za izrek ukrepa prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo (prva alineja točke B, 107. člena ZKZ).

12. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, pravilen je bil tudi postopek njene izdaje, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ob tem je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje (v smislu objektov, ki stojijo na zemljišču) med strankama ni sporno in teh ugotovitev tožnik v tožbi tudi ni izpodbijal in ni predlagal dokazov, s katerimi bi zatrjeval drugačno dejansko stanje (v smislu stanja v naravi), kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani odločbi. Dokazno presojo, da objekti predstavljajo nenamensko uporabo kmetijskega zemljišča, pa tožnik izpodbija s povsem pavšalnim zatrjevanjem nasprotnega, s takšnim splošnim in z ničemer konkretiziranim ugovorom pa tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu niti v toliko, da bi bilo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva dolžno razčiščevati trditev o zmotni presoji nenamenskosti objekta za kmetijsko rabo. Zato je sodišče ugotovilo, da so med strankama sporna zgolj pravna vprašanja in na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

14. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 1026/2020 z dne 22. 6. 2023. 1 Ki določa, da če kmetijska inšpekcija ugotovi, da lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča ne ravna v skladu z drugo alineo prvega odstavka tega člena, z odločbo naloži izvedbo primernih ukrepov. Lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča mora te ukrepe izvesti v skladu z roki, določenimi v odločbi inšpektorja, ki pa ne smejo biti daljši od enega leta, sicer se izvedejo potrebni ukrepi na stroške lastnika, zakupnika ali drugega uporabnika kmetijskega zemljišča v izvršilnem postopku.