Jedro

Pričakovanje sodišča, da bi priča utegnila odkloniti pričanje, ni opravičilo za opustitev izvedbe tega dokaza. To velja tudi za razlog, ki zadeva zavlačevanje postopka.

S splošnimi trditvami, da bi bila izvedba predlaganega dokaza bistvena za pravilno oceno obsojenčevega ravnanja in za ugotavljanje motiva tega ravnanja, ni z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljeno, na katera pravno relevantna dejstva bi zaslišanje priče lahko bistveno vplivalo.

Prepoved reformatio in peius pomeni, da se sodba ne more spremeniti v materialnopravnem pogledu v škodo obtoženca, to je v pogledu pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Zato ta ne velja za odločbo o premoženjskopravnem zahtevku.

Državni tožilec, ki ni izpodbijal prvostopne sodbe s pritožbo, lahko po njeni razveljavitvi na podlagi pritožbe obtoženca spremeni opis dejanja. Sodišče ne sme sprejeti le takšne spremembe, iz katere bi izhajalo drugačno dejansko stanje, to je takšno, ki bi preseglo v razveljavljeni sodbi zastavljene okvire in bi lahko privedlo do neugodnejše pravne kvalifikacije oziroma do izreka neugodnejše kazenske sankcije.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.L.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 22.2.2001 je bil obs. J.L.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ ter obsojen na eno leto in osem mesecev zapora. Po 49. členu KZ mu je bil v to kazen vštet odvzem prostosti in pripor od 28.6.2000 od 9.15 ure dalje. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Po pooblastilu določbe 2. odstavka 105. člena ZKP je bilo obsojencu naloženo, da mora plačati družbi K. - C d.d. L. znesek 6.203.230,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.6.2001 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.S. iz L., je priporočeno po pošti dne 25.9.2001 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da napadeno pravnomočno odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti, podrejeno pa, da razveljavi odločbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. S tem, ko ni zaslišalo D.K. kot priče, kar je predlagala obramba, sodišče ni kršilo njenih pravic, saj ni vezano na dokazne predloge strank. Tudi ni nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. Premoženjsko korist je s kaznivim dejanjem pridobila I. d.o.o. K., kot je navedeno v izreku in razlogih sodbe. Res pa je, da vsebuje izrek sodbe, kakor tudi že izrek obtožbe nepotrebne podatke o tem, kako in zakaj je bilo blago dobavljeno Ž. d.o.o. K. Te navedbe so pravno nepomembne in ne pomenijo opisa znakov kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe. Kaznivo dejanje je bilo dokončano, ko je obdolženec z lažnivim prikazovanjem okoliščin spravil v zmoto B.R., da je ta avgusta 1996 v škodo svoje gospodarske družbe odredil dobavo papirne konfekcije I. d.o.o. K. Vendar pa nasprotij med izrekom in obrazložitvijo glede znakov kaznivega dejanja ni. Tudi ni bila kršena prepoved spremembe na slabše s tem, ko je sodišče sodilo po spremenjeni obtožbi. Tožilec je obtožbo spremenil le toliko, kolikor je narekoval razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča in sprememba ni v škodo obdolženca. Po nepotrebnem dolgovezen izrek je bil v novem postopku spremenjen v bistvo le glede znaka, da je bila premoženjska korist namesto obdolžencu pridobljena I. d.o.o. K. Ta sprememba pa ni v škodo obdolžencu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena obsojenčeva pravica obrambe in njegovega enakopravnega položaja kot stranke v postopku, vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Kršitev se po njegovem stališču kaže predvsem v odločitvi, s katero je sodišče zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem D.K. Izvedba tega dokaza bi bila bistvena za pravilno oceno obsojenčevega ravnanja in za ugotavljanje motiva tega ravnanja.

V 1. odstavku 18. člena ZKP je vsebovano načelo proste presoje dokazov, po katerem pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Glede na to načelo so se v ustavni in sodni praksi izoblikovala pravila, po katerih sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Zagovornik je na glavni obravnavi dne 6.9.2000 med ostalim predlagal tudi zaslišanje priče D.K. Temu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo in na glavni obravnavi dne 20.9.2000 povabilo tudi navedeno pričo, ki se je vabilu odzvala in bila zaslišana. Potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 29.9.2000 razveljavilo prvostopno sodbo, je sodišče v ponovljenem postopku na glavni obravnavi dne 7.2.2001 odločilo, da se na glavno obravnavo dne 21.2.2001 znova povabi tudi priča D.K. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7.2.2001 (l. št. 450) je prav tako razvidno, da se je J.S. zavezala, da bo svojega sina D.K., ki je bil na delu v Nemčiji, obvestila o glavni obravnavi dne 21.2.2001, katere se mora udeležiti kot povabljena priča. D.K. je z dopisom z dne 16.2.2001 obvestil sodišče, da se zaradi delovnih obveznosti v tujini ne more udeležiti glavne obravnave, da že podane izpovedbe ne spreminja in da k njej nima kaj dodati ter da bo v bodoče koristil pravico molka in da bo na razpolago predvidoma meseca aprila 2001. Na glavno obravnavo dne 21.2.2001 D.K. ni pristopil, obsojenčev zagovornik pa je vztrajal pri njegovem neposrednem zaslišanju, sklicujoč se na opis dejanja, kot je vsebovan v obtožbi. Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje navedene priče zavrnilo ter svojo odločitev utemeljilo med drugim tudi z oceno, da je glede odločilnih okoliščin oziroma elementov kaznivega dejanja mogoče odločiti na podlagi izvedenih dokazov, predvsem listinskih dokazov in izpovedbe K.Š. Zavrnitev tega dokaznega predloga je obrazložena tudi v sodbi sodišča prve stopnje. Na navedbe pritožbe, v katerih je zagovornik utemeljil, da bi zaslišanje D.K. pojasnilo, da so zmotni zaključki, za katere sodišče tudi sicer ni imelo nobene dokazne podlage, da je K. kar slepo sestavljal in podpisoval, kar mu je obsojenec naročil in da je razpolagal s sredstvi na računu po naročilu obtoženca, je odgovorilo v razlogih svoje sodbe sodišče druge stopnje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zaslišanje obsojenčevega pastorka D.K. (obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v drugem odstavku na 3. strani) in da izvedba tega dokaza ne bi v ničemer doprinesla k boljši razjasnitvi zadeve. Pri tem je odločilna vsebina ostalih izvedenih dokazov, ki po oceni pravnomočne sodbe daje zanesljivo podlago za zaključek, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedbe, s katerimi je obramba na glavni obravnavi in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje utemeljevala dokazni predlog, po vsebini ne dajejo podlage za sklepanje, da bi zaslišanje D.K. bistveno vplivalo na dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe. Zahteva za varstvo zakonitosti ima sicer prav, da pričakovanje sodišča, da bi navedena priča utegnila odkloniti pričanje, ni opravičilo za opustitev tega dokaza ter da to velja tudi za razlog, ki zadeva zavlačevanje postopka. Toda sodišče, kot je razvidno iz obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga na glavni obravnavi in tudi iz obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje, se pri tem ne opira zgolj na navedeni okoliščini, temveč na ostale razloge, ki jih je glede na njihovo vsebino pri presoji tega vprašanja šteti kot odločilne. Po drugi strani le s splošnimi trditvami, da bi izvedba predlaganega dokaza bila bistvena za pravilno oceno obsojenčevega ravnanja in za ugotavljanje motiva tega ravnanja, vložnik zahteve ni z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljil, na katera pravno relevantna dejstva bi zaslišanje priče lahko bistveno vplivalo.

Zahteva tudi trdi, da je podano nasprotje med izrekom sodbe in razlogi ter prav tako nasprotje v samih razlogih sodbe. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V izreku pravnomočne sodbe so opisani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. Iz tega opisa je med drugim razvidno, da je obsojenec z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto prokurista družbe K. - C d.d. B.R. in ga zapeljal, da je odobril izročitev blaga v vrednosti 6.203.230,00 SIT I. d.o.o. K. in da je s tem povzročil družbi K. - C d.d. v korist družbe I. d.o.o. K. premoženjsko škodo v navedenem znesku, ki predstavlja veliko premoženjsko škodo. Kaznivo dejanje goljufije je dokončano, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti. Z odobritvijo izročitve blaga I. d.o.o. K. je bilo kaznivo dejanje, ki je očitano obsojencu, dokončano. Sodišče je v razlogih sodbe (sodba sodišča prve stopnje, 11. stran in tretji odstavek na 13. strani) navedlo, da je bila premoženjska korist pridobljena družbi I. d.o.o., ker je obsojenec posloval preko te družbe in v njenem imenu. Glede na to izrek pravnomočne sodbe ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam in sklepom, ki so navedeni v njeni obrazložitvi. Dejstva, ki se nanašajo na obsojenčevo nadaljnje delovanje in ki so opisana v izreku sodbe, sodišče pa jih je v obširni obrazložitvi tudi ocenilo, pojasnjujejo ozadje kaznivega dejanja in niso odločilna za presojo vprašanja, da je v prvi vrsti bila pridobljena premoženjska korist I. d.o.o., škoda pa družbi K. - C d.d. L. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To velja tudi za trditev, da so si razlogi sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Sicer pa je takšno nasprotje podano le takrat, kadar se nanaša na odločilna dejstva.

Z navedbami, da ni bilo nobene potrebe, da bi obsojenec vodil posel preko družbe I. d.o.o., ker bi njegova družba S. d.o.o. pri K. - C d.d. nastopala kot kupec in bi po dobavi Ž.K. prišlo do pobotanja ter da je sodišče brez slehernega dokaza v škodo obsojenca navedlo, da je tudi kasneje dajal lažne obete za plačilo, saj naj bi ponujal v pobot celulozo, ki je ni bilo, zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija dejanske zaključke napadene sodbe z nakazovanjem, da so zmotni. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da je sodišče kršilo načelo prepovedi reformatio in peius, ker je bil obsojenec zaradi spremembe obtožbe v njegovo škodo z drugačnim opisom dejanja sojen za drugačno dejanje, ki je bilo drugačno že v samem abstraktnem opisu dejanja.

V 385. členu ZKP je določeno, da se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je pritožba podana samo v njegovo korist. Po 4. odstavku 397. člena ZKP je sodišče prve stopnje pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu ZKP. Prepoved reformatio in peius pomeni, da se sodba ne more spremeniti v materialnopravnem pogledu v škodo obtoženca, to je v pogledu pravne presoje dejanja in kazenske sankcije.

S sodbo z dne 29.9.2000, ki jo je sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi zagovornika razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je obsojenec bil spoznan za krivega istega kaznivega dejanja kot z izpodbijano pravnomočno sodbo ter mu je bila izrečena kazen dve leti zapora. V novem sojenju je državni tožilec spremenil obtožbo. Bistvo te spremembe je v navedbi, da je obsojenec ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi družbi I. d.o.o. in ne sebi, kot mu je bilo očitano v prvotni obtožbi. Glede ostalih bistvenih znakov obravnavanega kaznivega dejanja je njegov opis ostal v okvirih istega historičnega dogodka, z enakim načinom ravnanja v škodo istega oškodovanca ter z enako višino povzročene premoženjske škode. Pravna kvalifikacija dejanja je ostala ista, obsojencu pa je v vnovičnem sojenju bila izrečena nižja kazen. V takšnem položaju ni mogoče zaključiti, da je v ponovljenem postopku prišlo v zvezi z obsojenčevim dejanjem do sojenja po strožjem kazenskem zakonu tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu in tudi ne do izreka kazenske sankcije, ki bi bila v škodo obsojenca. Pri tem ni sprejemljivo naziranje zahteve, da državni tožilec, ki ni izpodbijal prvostopne sodbe s pritožbo, po njeni razveljavitvi na podlagi pritožbe obtoženca ne more spremeniti opisa dejanja. Ob pogojih določbe 1. odstavka 344. člena ZKP lahko državni tožilec spremeni obtožbo.

Sodišče ne bi smelo sprejeti le takšne spremembe, iz katere bi izhajalo drugačno dejansko stanje, to je takšno, ki bi preseglo v razveljavljeni sodbi zastavljene okvire in bi lahko privedlo do neugodnejše pravne kvalifikacije oziroma do izreka neugodnejše kazenske sankcije. Zato sodišče s pravnomočno sodbo ni bistveno kršilo določbe 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Prepoved reformatio in peius ne velja za odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. To je razvidno že iz same vsebine določbe 385. člena ZKP. Poleg tega je postopek o premoženjskopravnem zahtevku pridružen kazenskemu postopku in zadrži vse značilnosti vsakega drugega premoženjskega zahtevka, postavljenega izven kazenskega postopka, o katerem ni mogoče odločiti, če ga oškodovanec ni priglasil. Zato tudi niso upoštevni razlogi, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti utemeljuje, zakaj naj bi sodišče z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v obsojenčevo škodo, do katerih je tudi sicer pravilno stališče zavzelo že sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi zoper prvostopno sodbo.

Zahteva tudi navaja, da sta kot elementa kaznivega dejanja goljufije v kazenskem zakonu navedena protipravna premoženjska korist in naklep storilca, da sebi ali komu drugemu pridobi tako korist ter zatrjuje, da oba zakonska znaka nista podana in da zato sodišče ni pravilno uporabilo kazenskega zakona. V skladu z opisom dejanja v izreku pravnomočne sodbe je sodišče po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je obsojenec ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi družbi I. d.o.o. ter da je dejanje storil z direktnim naklepom. Pravnomočna sodba ima obširne razloge, ki vsebujejo oceno dejstev in okoliščin, na katere opira navedeno presojo. Glede na to nima prav zahteva, ko sodišču očita nepravilno uporabo kazenskega zakona. Kolikor zahteva meni, da premoženjska korist, ki je nastala navedeni družbi, ni izkazana in tudi ne naklep obsojenca, da ji pridobi korist, napada v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.L.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).