Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnikova skrčitev tožbenega zahtevka ne pomeni nič drugega kot umik tožbe v tem delu, kar narekuje odločanje o stroških od tega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki vse pravdne stroške.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) dolžna plačati toženi stranki (v nadaljevanju toženka) znesek 1.242,15 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka) ter v presežku zavrnilo zahtevka obeh pravdnih strank za povrnitev pravdnih stroškov (točka II izreka).
2. Zoper sklep sodišča prve stopnje o pravdnih stroških se pritožuje tožnik ter sklep izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava. Strinja se, da je sodišče upoštevalo okoliščine primera, ker zahtevek tožeče stranke ni glasil na denarni znesek, a meni, da stroškov ni pravilno porazdelilo med pravdni stranki, saj je tožnik v svoji biti tožbenega zahtevka praktično uspel v celoti. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik uspel s svojim zahtevkom na vseh služečih nepremičninah, s tem da je sodišče le nekoliko vsebinsko spremenilo stvarno služnost, enako velja za vtoževano vozno pot. Meni, da je upoštevaje navedeno tožnik v celoti uspel v bistvu postavljenega zahtevka, z izjemo kozmetičnih popravkov sodišča glede vozil, s katerimi sme tožnik ugotovljeno stvarno služnost izvajati, kar pa po mnenju pritožbe predstavlja neznaten neuspeh tožnika. Ob tem neznatnem neuspehu tožeče stranke in ob povzemanju navedb sodišča, da se tožbena zahtevka za izstavitev z.k. dovolila za vpis služnostnih pravic v zemljiško knjigo nista posebej obravnavala in zato niso nastali posebni pravdni stroški, kot tudi ne glede gospodujočih nepremičnin, glede katerih je tožnik utesnil svoj tožbeni zahtevek, je tožnik prepričan, da tako ugotovljeno dejansko stanje terja drugačno porazdelitev pravdnih stroškov med stranki postopka.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je o stroških pravdnih strank materialnopravno pravilno odločilo, saj je izhajalo iz temeljnega merila, to je kriterija uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (določba 154. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ter kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov upoštevalo okoliščine konkretnega primera, ki ne omogočajo natančnega matematičnega izračuna uspeha pravdnih strank (drugi odstavek 154. člena ZPP).
5. Ker je med postopkom prišlo do skrčitve (delnega umika) tožbenega zahtevka, je sodišče svojo odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pravilno oprlo tudi na določbo 158. člena ZPP. Vendar tudi z uporabo te določbe ni bilo mogoče opraviti natančnega matematičnega izračuna stroškov, temveč je moralo sodišče ustrezno ovrednotiti ugotovljene dejavnike obravnavanega spora, kar je storilo v točki 5 obrazložitve, in ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema. Sodišče je povsem pravilno upoštevalo in ovrednotilo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje preko nepremičnin v lasti toženke uspel le v korist dveh njegovih nepremičnin, in sicer za parc. št. 201/3 in 204/2 k.o. G. Ob vložitvi tožbe pa je uveljavljal ugotovitev obstoja služnostne pravice še v korist nadaljnjih dvanajstih nepremičnin, glede katerih pa je tekom postopka tožbeni zahtevek umaknil. Tožnikova skrčitev tožbenega zahtevka namreč ne pomeni nič drugega kot umik tožbe v tem delu, kar narekuje odločanje o stroških od tega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki vse pravdne stroške.
6. Nadalje je sodišče pravilno upoštevalo in pojasnilo, da tožnik tudi glede vsebine vtoževanih služnosti ni uspel v celoti. Glede sporne služnosti po gozdni poti je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen v delu, da gre za utrjeno pot in za pot širše od 2 m ter glede voženj z vsemi drugimi motornimi vozili in kmetijskimi stroji, ki niso traktor s prikolico in z vozom. Prav tako je bil njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev služnostnih upravičenj po poljski poti zavrnjen v delu, da gre za utrjeno pot ter glede voženj z vsemi drugimi motornimi vozili in kmetijskimi stroji, ki niso kombajn, traktor, prikolica in voz ter za vse druge potrebe gospodujočih nepremičnin, ki ne predstavljajo spravila pridelkov z njive ter glede širine, ki je po 5,7 m od uvoza z javne ceste širša od 2,25 m. Nadalje sta bila zavrnjena tudi tožbena zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis spornih služnostnih pravic v zemljiško knjigo. Dejstvo, da z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka niso nastali posebni dodatni stroški, ne vpliva na uporabo kriterija uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel s tožbenim zahtevkom bistveno manj, kot si je prizadeval s tožbo, je zato v celoti pravilen. Materialnopravno je zato pravilna tudi ocena sodišča glede obsega, po katerem sta pravdni stranki upravičeni do povrnitve stroškov postopka, in sicer v razmerju 1/3 v korist tožnika in 2/3 v korist toženke.
7. Ker pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso utemeljeni, in ker je uradni preizkus pokazal, da niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z določbo 366. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo toženke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje odločilo, da toženka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.