Jedro

Zvišanje odškodnine za bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in nepriznanje odškodnine za skaženost.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1.Tožena stranka Z. je dolžna plačati tožeči stranki B.G. 1,450.000,00 SIT (en milijon štiristopetdesettisoč SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1995 dalje do plačila, v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka Z. je dolžna plačati tožeči stranki B.G. stroške tega postopka v znesku 170.072,00 SIT (stosedemdeset tisoč dvainsedemdeset) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1995 dalje do plačila." Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške, odmerjene v znesku 35.503,00 SIT (petintridesettisoč petstotri 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1996 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1,200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1995 do plačila v 15. dneh, v presežku, torej do višine 3,000.000,00 SIT, je tožbeni zahtevek zavrnilo, hkrati pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 157.386,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1995 dalje do plačila. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku zaradi tega, ker je njen zavarovanec povzročil tožniku škodo. Sodišče prve stopnje je določilo odškodnino za telesne bolečine v znesku 350.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 150.000,00 SIT.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Navaja, da je prvo sodišče ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja zmotno uporabilo določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, saj je glede na stopnjo in trajanje tožnikovih bolečin dosodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožnik nato ponavlja, kakšne bolečine je imel in navaja, da sodišče prve stopnje tega ni v zadostni meri upoštevalo. Prav tako je dosodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, še posebej glede na to, da je pritožniku kar za 15 % trajno zmanjšana splošna življenjska zmožnost. Tožnik je močno prizadet. Prenizko odškodnino pa je prisodilo tudi glede na stopnjo in trajanje strahu.

Tudi tega prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je prisodilo tožniku odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Strah, ki ga je tožnik utrpel, ni bil tako intenziven, da bi upravičeval priznanje odškodnine, odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je sodišče oprlo na mnenje izvedenca, ki teh trajnih sprememb sploh ne kvalificira kot skaženost. Zato tožena stranka meni, da je dosojena odškodnina za nematerialno škodo pretirana in predlaga znižanje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča določilo prenizko odškodnino. Ob upoštevanju določb člena 200 Zakona o obligacijskih razmerjih je pravična odškodnina v tem primeru 1,450.000,00 SIT. V takem obsegu je bilo treba sodbo spremeniti in pri tem upoštevati naslednje razloge po obeh pritožbah: Odškodnina za telesne bolečine: V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik zato nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo stopnjo in trajanje bolečin. Res je trpel določene nevšečnosti, vendar pa te nevšečnosti niso bile take, da bi skupaj s telesnimi bolečinami upravičevale višjo odškodnino, saj je na primer mavec, na katerega se v pritožbi izrecno sklcuje, nosil le nekaj dni.

Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, zakaj šteje, da je odškodnina v znesku 350.000,00 SIT primerna. Pritožbeno sodišče se z razlogi v celoti strinja.

Strah: Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede te vrste škode.

Ni mogoče pritrditi niti tožniku, da je odškodnina prenizka, niti toženi stranki, ki trdi, da odškodnina za to vrsto škode ne gre.

Odločitev o tem je sodišče prve stopnje oprlo na zaslišanje tožnika in na izvedensko mnenje. V obojem je imelo dovolj podlage za odločitev, ki jo je prav tako prepričljivo obrazložilo. Kar zadeva toženo stranko, je pritožbena trditev o tem, da mu za strah ne gre odškodnina, le pavšalna. Temelj za priznanje te vrste odškodnine je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje podan. V zvezi s tožnikovo pritožbo pa je treba reči, da je odškodnina primerna in v skladu s členom 200 že citiranega zakona glede na vse okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: Utemeljeno se pritožnik pritožuje zaradi prenizko odmerjene te vrste odškodnine. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje sicer izčrpno in natančno navedlo vse okoliščine, ki jih je upoštevalo, vendar pa pri odmeri višine ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bil tožnik ob nesreči mlad, saj je bil star komaj 29 let in da trajno ne bo mogel izvajati opravil, ki zahtevajo dvigovanje desne roke nad horizontalo. Prikrajšan je pri športu in je kot mlad človek, za katerega ni izkazano, da bi pred nesrečo imel težave z zdravjem, to nedvomno še bolj neprijetno in je njegova čustvena prizadetost večja kot sicer sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja. Upoštevaje vse, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za to vrsto škode, 1,000.000,00 SIT.

Duševne bolečine zaradi skaženosti: Pritožba tožene stranke je v tem delu utemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo starost oškodovanca in njegov subjektiven odnos do tega, vendar pa mu odškodnina za to vrsto škode ne gre.

Izvedenec ne govori o skaženosti, ampak o defektu, kar je mileje. Gre le za 1,5 cm visoko stopničko v desno lopatično ključničnem sklepu in premera približno 3 cm v desnem prsnično ključničnem sklepu. Gre le za spremembe, ki ne morejo predstavljati pravnega temelja za dosoditev te vrste odškodnine. Pri tej vrsti odškodnine je sicer treba upoštevati tako objektivna merila kot subjektiven odnos oškodovanca do poškodbe. Objektivno taka sprememba na takem delu telesa ne more predstavljati osnove za odmero te vrste škode, saj je le redko vidna tujim ljudem - kot ugotavlja sodišče prve stopnje, le poleti in morda ob športnih aktivnostih. Glede na tako vrsto telesne spremembe pa tudi subjektiven odnos oškodovanca ne more biti tak, da bi mu ta vrsta odškodnine šla. Samo dejstvo, da ga deformacija moti, pa ob pomanjkanju objektivnih elementov še ni zadosti za prisojo odškodnine. Tako torej tožniku te vrste odškodnina ne gre.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in je le napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri višine odškodnine, je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je skupno odškodnino odmerilo v znesku 1.450.000,00 SIT. Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe je utemeljena na določilu člena 373 tč. 4 Zakona o pravdnem postopku.

Zaradi spremembe sodbe je bilo na novo treba odločiti o pravdnih stroških (člen 166/2 Zakona o pravdnem postopku). Stroški na prvi stopnji so odmerjeni od vrednosti zahtevka, s katerim je tožnik uspel, in tako stroški na prvi stopnji znašajo 170.072,00 SIT.

Odmerjeni so v skladu s predlogom, odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, specifikacija pa je razvidna iz spisa na drugi strani list. št. 27. Tudi pritožbeni stroški so odmerjeni na enak način, ob upoštevanju zneska, s katerim je tožnik uspel v pritožbi. Tako odmerjeni stroški znašajo 35.503,00 SIT, specifikacija pa je razvidna iz list. št. 39.