Up-204/95

15.5.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B.F., ki ga zastopa G.P., odvetnica v N.M. na seji senata dne 15.5.1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba B.F. se v delu, ki se nanaša na sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu opr.št. Ks 100/95 z dne 5.7.1995 in na sklep istega sodišča opr.št. Ks 119/95 z dne 20.9.1995 zavrže, v delu, ki se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 158/95 z dne 12.10.1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Ks 113/95 z dne 18.8.1995 pa se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v:

A.

Pritožnik je vložil ustavno pritožbo, s katero izpodbija naslednje sodne odločitve:

1.sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu, s katerim je sodišče zoper pritožnika odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki drugega odstavka 201. člena ZKP (Ks 100/95),

2.sklep, s katerim je isto sodišče zavrnilo pritožnikov predlog za odpravo odrejenega pripora (Ks 113/95) in sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper navedeni sklep, ter

3.sklep, s katerim je Okrožno sodišče v Novem mestu sprejelo ponujeno varščino in hkrati pritožniku odpravilo pripor (Ks 119/95).

Pritožnik v ustavni pritožbi smiselno zatrjuje kršitev ustavne pravice do osebne svobode in predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov ter vrnitev plačane varščine. Trdi, da so izpodbijani sklepi neobrazloženi, saj ni obrazložena niti neogibna potrebnost pripora za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi niti konkretna nevarnost, da bi pritožnik bežal od nadaljnjega kazenskega postopka, z vprašanjem sorazmernosti med uporabljenim ukrepom in osebnostjo pritožnika pa se nobeno od sodišč sploh ni ukvarjalo. Trdi tudi, da nevarnost, da bi pobegnil od kazenskega postopka, ni izkazana, samo dejstvo, da je pobegnil iz pripora, pa po mnenju pritožnika ni dovolj tehtna okoliščina za odreditev pripora. Šele s plačilom varščine je pritožnik sam odpravil kršitev pravice do osebne svobode, s tem pa "se je spravil v hudo materialno škodo" glede katere pritožnik upa, da bo z odločitvijo Ustavnega sodišča odpravljena.

B.

Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele potem, ko so zoper posamični akt, ki se izpodbija z ustavno pritožbo, izčrpana vsa, redna in izredna pravna sredstva.

Iz dopolnitve ustavne pritožbe, ki jo je pritožnik posredoval na zahtevo Ustavnega sodišča in iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da pritožnik zoper izpodbijana sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu z opr.št. Ks 100/95 in Ks 119/95 ni vložil pritožbe in s tem ni izčrpal rednega pravnega sredstva. Ker za odločanje Ustavnega sodišča, glede na navedeno, ni podana osnovna predpostavka, ki jo določa citirana določba ZUstS, je bilo potrebno na podlagi 2. alinee prvega odstavka 55. člena istega zakona ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na navedena sklepa Okrožnega sodišča, zavreči.

Glede na dan vložitve ustavne pritožbe (27.12.1995) in določbo prvega odstavka 52. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, bi bilo potrebno ustavno pritožbo zavreči tudi v tistem delu, ki se nanaša na sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu opr.št. Ks 113/95. Zavreči bi jo bilo potrebno kot prepozno, saj je bil izpodbijani sklep po podatkih spisa vročen pritožniku dne 22.8.1995, njegovi zagovornici pa dne 23.8.1995, z nedovoljenim pravnim sredstvom pa si stranka načelno ne more podaljševati oziroma ustvariti roka za ustavno pritožbo. V obravnavanem primeru je bila namreč (na podlagi nepravilnega pravnega pouka) zoper izpodbijani sklep vložena pritožba, ki po izrecni določbi četrtega odstavka 207. člena ZKP zoper sklep senata, s katerim zavrne predlog za odpravo pripora, ni dovoljena. Nedovoljeno pravno sredstvo pa predstavlja v konkretnem primeru tudi zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper izpodbijani sklep, saj po stališču Ustavnega sodišča glede na določbo 421. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS. št. 63/94, v nadaljevanju: ZKP) obdolženec zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o priporu nima.

Ker sta bili obe nedovoljeni pravni sredstvi vloženi v roku za ustavno pritožbo, pri čemer je bilo o zahtevi pritožnika za varstvo zakonitosti celo odločeno, je senat Ustavnega sodišča v konkretnem primeru sklenil, da ustavno pritožbo zoper sklep Ks 113/95 na podlagi tretjega odstavka 52. člena ZUstS šteje za pravočasno in da na podlagi prvega odstavka 54. člena ZUstS odloči o tem, ali bo sprejel ustavno pritožbo v obravnavo. V ta namen je vpogledal spis Okrožnega sodišča v Novem mestu opr.št. K 176/95.

Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave pa se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po določbi 1. točke drugega odstavka 201. člena ZKP je dopustno odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

Po pregledu izpodbijane sodne odločbe in kazenskega spisa Ustavno sodišče ugotavlja, da je sodišče ob odločanju o pritožnikovem predlogu za odpravo pripora ugotovilo in presodilo vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode in svojo odločitev tudi ustrezno argumentiralo.

Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo okoliščine, ki v konkretnem primeru kažejo na nevarnost, da bi pritožnik pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku.

Poleg dejstva, da je pritožnik neposredno pred odreditvijo pripora iz pripornega razloga begosumnosti pobegnil iz pripora, odrejenega iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, šteje sodišče kot takšne tudi okoliščine pobega, opisane v poročilu Zaporov Ljubljana, oddelek Novo mesto in v uradnih zaznamkih, po katerih je bil pritožnikov pobeg izveden z dobro predhodno pripravo in s pomočjo neugotovljenih oseb, nadalje dolgotrajno iskanje pritožnika s strani organov za notranje zadeve in dejstvo, da je bil izsleden na mejnem prehodu med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Sodišče v obrazložitvi tudi izrecno ugotavlja, da je navzočnost pritožnika kot obdolženca v kazenskem postopku nujno potrebna in da je zato, glede na obstoj navedenih okoliščin, ki kažejo na nevarnost, da bi se pritožnik na prostosti kazenskemu postopku izognil, nujno potrebno, da ostane pritožnik v priporu. Z vprašanjem sorazmernosti oziroma z vprašanjem uporabe varščine kot milejšega ukrepa se sodišče ob odločanju o odpravi pripora res ni ukvarjalo, vendar pa se glede tega vprašanja niti ni moglo opredeliti, saj pritožnik oziroma njegova zagovornica v predlogu varščine v konkretni višini še nista ponudila. Iz podatkov kazenskega spisa ter izpodbijanega sklepa z opr.št Ks 119/95 je razvidno, da je bila kasneje varščina s strani pritožnikove zagovornice ponujena in da jo je sodišče sprejelo, pripor zoper pritožnika pa odpravilo.

Ker glede na navedeno zatrjevana kršitev ustavne pravice očitno ni podana, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča o predlogu za odpravo pripora, ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee prvega odstavka in na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič