Jedro

Ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici – invalidki II. kategorije podana po izteku 30 dnevnega subjektivnega in 6 mesečnega objektivnega roka, je nezakonita. Tožena stranka si navedenih rokov ni mogla podaljšati s pridobitvijo mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tega mnenja kot majhen delodajalec ni bila dolžna pridobiti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (1. točka izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2006 (pravilno: 30.6.2006) nezakonita in je naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za nazaj obračuna bruto plačo, ji plača davke in prispevke ter neto plačo in ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku 8 dni pod izvršbo, razen za čas, kot je bilo odločeno s pravnomočno sodbo opr. št. II Pd 845/2006 z dne 4.2.2008. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v znesku 1.203,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Navaja, da izpoved D.T. ne more biti podlaga za zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga prepozna. Iz njegove izpovedi res izhaja, da je tožena stranka več kot leto in pol pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi spoznala, da tožničino delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Vendar pa je izpovedal tudi, da je tožena stranka izvedla postopek pred Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je bila pravočasna, saj je začela učinkovati šele s pridobitvijo mnenja Komisije, čeprav je le tega tožena stranka pridobila po podani odpovedi. Prekoračitev rokov iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 40/2002) tudi sicer nima negativnih posledic za delavca. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno ravnalo tudi zaradi tega, ker ni upoštevalo sodne poravnave, sklenjene v zadevi opr. št. II Pd 1543/2005, s katero sta se stranki sporazumeli, da je s plačilom v poravnavi navedenih zneskov rešeno vprašanje plač za celotno obdobje trajanja delovnega razmerja. Upoštevati bi bilo treba, da je bil s poravnavo zajet vsaj tisti del, ki se nanaša na obdobje do 7.2.2008, ko je bila sklenjena. Sodna poravnava je bila sodišču predložena. Po mnenju pritožbe je zmotno uporabljeno materialno pravo tudi glede 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je lahko prepričalo, da tožena stranka ne posluje več in nima prihodkov, zato bi lahko uporabilo zakonsko pooblastilo iz 118. člena ZDR. Tožena stranka ni v stanju izplačati zapadlih zneskov plač tožnici in je tudi ne more vrniti na delo. Objektivni interes obeh strank bi bil izpolnjen ob upoštevanju tega določila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, nepopolno pa je ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa je vprašljiva tudi pravilna uporaba materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo. Prvotno odločitev sodišča prve stopnje je na pritožbo tožnice razveljavilo v delu, ki se je nanašal na odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na vrnitev nazaj na delo. Spričo pravnomočne odločitve, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju do 20.2.2007 pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev, da je tožnici dolžna za čas od maja 2006 do 20.2.2007 izplačati zapadle, pa ne plačane zneske plač in ji za čas od oktobra 2006 do 20.2.2007 vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker tožena stranka na računu nima prilivov, kar je bilo razvidno iz bilance stanja za leto 2004 in 2005, pri čemer se do rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR, čeprav je na njihovo prekoračitev tožnica ves čas opozarjala, ni opredelilo. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj najprej ugotovi, kdaj se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom, zaradi katerega njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več mogoče. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje prebralo listine v spisu in zaslišalo pričo D.T. predsednika nadzornega sveta tožene stranke. Ugotovilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 1.7.2006 (pravilno: 30.6.2006) nezakonita, ker je bila podana po preteku rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Svojo odločitev je oprlo na izpoved D.T., da je se je tožena stranka z odpovednim razlogom seznanila vsaj leto in pol pred podano odpovedjo.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je izpovedi D.T. sledilo le parcialno, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpovedi je v celoti sledilo, na njeni podlagi pa je ugotovilo odločilno dejstvo, namreč, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podala po izteku subjektivnega in objektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Glede postopka, ki ga je tožena stranka kasneje izvedla pred Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka kot delodajalec z manj kot petimi zaposlenimi, pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mnenja te Komisije ni bila dolžna pridobiti. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da ga tudi dejansko ni pridobila, saj je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 30.6.2006, medtem ko je bilo mnenje podano šele 7.12.2006. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana po preteku 30 dnevnega subjektivnega in šestmesečnega objektivnega roka, je nezakonita. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožena stranka rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podaljšala (v tožničino korist) s pridobitvijo mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Subjektivni in objektivni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR sta prekluzivna roka. Prekluzivnih rokov pa ni mogoče podaljševati, saj z iztekom takega roka delodajalec izgubi pravico delavcu redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper 1. točko izreka zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Utemeljena pa je pritožba zoper 2. točko izreka, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo, ji za nazaj obračunati bruto plačo, plačati davke in prispevke, izplačati plačo ter ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico – razen za čas, kot je bilo odločeno s pravnomočno sodbo opr. št. II Pd 845/2006 z dne 4.2.2008. Najprej je treba ugotoviti, da je tak izrek precej nejasen – prvič glede na predhodno pravnomočno odločitev, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do 20.2.2007, drugič glede na to, da obdobje, za katerega se tožnici priznavajo pravice iz delovnega razmerja „za nazaj“ niti ni natančno opredeljeno (čeprav bi bilo lahko), tretjič pa glede na to, da tožena stranka davkov in prispevkov ni dolžna plačati tožnici, ampak jih za tožnico odvesti ustreznim institucijam. Opozoriti je treba tudi na očitno pisno pomoto, saj sodba opr. št. II Pd 845/2006 ni bila izdana 4.2.2008, ampak 6.2.2007. Navedene nejasnosti v izreku na samo zakonitost odločitve v tem delu sicer niso vplivale, ampak pritožbeno sodišče nanje opozarja z namenom, da se jim bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izognilo. Iz odločitve, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je dolžna tožena stranka tožnico reintegrirati, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji za nazaj obračunati in izplačati plače, je mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje priznalo tožnici obstoj delovnega razmerja tudi za čas od 21.2.2007 do vrnitve nazaj na delo ter vse pravice, ki iz tega izhajajo. Vendar pa je ta odločitev preuranjena.

Sodišče prve stopnje je vpogledalo v sodno poravnavo z dne 7.2.2007 v zadevi II Pd 1543/2005, a do nje ni zavzelo stališča. Tožena stranka v ponovljenem postopku nanjo sicer res ni ponovno opozorila (to je storila samo v odgovoru na pritožbo z dne 6.4.2007), vendar pa bi sodišče prve stopnje ta dokaz, če ga je že izvedlo, moralo tudi oceniti.

Prav tako pa pritožba utemeljeno opozarja, da se ni opredelilo do vprašanja, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama sploh še možno. Tožena stranka sicer ni izbrisana iz sodnega registra, vendar ne posluje več. To je izpovedal priča D.T., tožena stranka pa tudi ves čas poudarjala. Nenazadnje je bil to tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka sicer ni izrecno predlagala, naj sodišče prve stopnje v primeru tožničinega uspeha z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR. Na to možnost je le nakazala na naroku z dne 19.8.2008 z izjavo na zapisnik: “...v kolikor bo sodišče ugodno odločilo za tožečo stranko, opozarja na novelo ZDR glede višine 18 plač“. Ker sodišče prve stopnje o tej na prvi pogled nejasni izjavi ni zahtevalo pojasnila od pooblaščenca tožene stranke, je očitno razumelo, kaj je imel v mislih. Ne glede na predlog strank pa bi sodišče prve stopnje lahko odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR, z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank. Dejstvo, da tožena stranka ne posluje več, je lahko odločilna okoliščina, ki bi utemeljevala uporabo 118. člena ZDR. O tej odločilni okoliščini in o drugih dejstvih, na podlagi katerih bi lahko odločilo na podlagi 118. člena ZDR (o eventualni odškodnini po pravilih civilnega prava), sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča in ni izvajalo dokazov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

To je storilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ker sodišče prve stopnje o navedenih odločilnih dejstvih ni zavzelo nobenega stališča in tudi dokazov v tej smeri ni izvajalo. To pa je pomanjkljivost, ki je ni smiselno in smotrno odpravljati na pritožbeni obravnavi. Že večkrat je bilo poudarjeno, da je sodišče prve stopnje tisto, ki mora ugotavljati dejansko stanje in tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 289/2007 z dne 17.11.2008 zavzelo stališče, da je dokazna ocena v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej zavzame stališče do sklenjene sodne poravnave v zadevi opr. št. II Pd 1543/2005 in njenem morebitnem vplivu na utemeljenost tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo plač, pa tudi do možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. V kolikor bo ugotovilo, da tožena stranka dejansko ne posluje več, zaradi česar bi bila sodna razveza pogodbe o zaposlitvi smotrna, pa naj odloči tudi o odškodnini kot nadomestilu za reintegracijo.