Jedro

V konkretni zadevi se je obseg pravne dobrote spremenil, še preden se je proti tožniku začel postopek osebnega stečaja, in se do končanja stečaja zoper njega ni spreminjal več, zato je tožnik že od pridobitve položaja stečajnega dolžnika vedel, v kakšnem obsegu bo lahko upravičen do pravne dobrote odpusta obveznosti, če bodo za njen izrek sploh izpolnjeni zakonski pogoji.

Ker odpust obveznosti nobene od terjatev, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi (terjani so prispevki za socialno varnost za zasebnike) odpust obveznosti ne učinkuje niti za zakonske zamudne obresti od takšnih terjatev.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ prve stopnje ali davčni organ), odločilo, da se zoper dolžnika A. A. (v nadaljevanju dolžnik, pritožnik ali tožnik) opravi davčna izvršba dolgovanega zneska, ki na dan 20. 4. 2021 obsega glavnico v znesku 13.576,28 EUR, zamudne obresti v znesku 5.412,97 EUR in stroške sklepa v znesku 10,00 EUR, skupaj 18.999,25 EUR (1. točka izreka sklepa). V nadaljnjih točkah izreka je prvostopenjski organ odločil, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri C., d. d., pri čemer je navajal zakonske določbe o prejemih, ki so izvzeti iz izvršbe, in omejitvah izvršbe, navajal je zakonske dolžnosti dolžnikovega dolžnika. Izrek vsebuje tudi navedbo 328. izvršilnih naslovov, na podlagi katerih je izdan obravnavani sklep o davčni izvršbi. Izvršilni naslovi za glavnico in obresti so obračuni prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od 1. 9. 2014 do 31. 1. 2018 iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje, prispevkov za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, za odmerjene stroške pa izpodbijani sklep.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je bilo treba zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. Glede izterjave obresti se davčni organ sklicuje na prvi odstavek 96. člena ZDavP-2, tretji odstavek 96. člena ZDavP-2 in četrti odstavek 96. člena ZDavP-2. Navaja, da se od obresti, obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena in 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, od zapadlosti dolga naprej obračunajo zamudne obresti.

3.Davčni organ nadalje pojasni, da so v skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 iz davčne izvršbe izvzeta dolžnikova denarna sredstva iz 159. člena ZDavP-2, v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec. Poleg tega banka oziroma hranilnica upošteva tudi omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. Navedene omejitve veljajo le za prejemke, ki so nakazani za tekoči mesec. Če dolžnik v tekočem mesecu prejme prejemke za več preteklih mesecev, izvrševalec sklepa o izvršbi upošteva omejitve za vsak posamezen mesec (četrti odstavek 160. člena ZDavP-2). V nadaljevanju obrazložitve davčni organ navaja dolžnosti dolžnikovega dolžnika in se sklicuje na določbe ZDavP-2.

4.Po pritožbi dolžnika je tožena stranka kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. DT-499-29-207/2021-6 z dne 28. 2. 2022 odpravila izpodbijani sklep davčnega organa št. DT 4934-5103/2021-1 z dne 20. 4. 2021 v delu, ki se nanaša na izterjavo obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo (za glavnico v znesku 5.054,44 EUR in obresti v znesku 2.023,26 EUR) in v tem delu zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. V preostalem delu je tožena stranka izpodbijani sklep potrdila in pritožbo zavrnila.

5.Iz odločbe organa druge stopnje izhaja, da se pritožnika terja za obveznosti iz naslova različnih prispevkov za socialno varnost z datumi izvršljivosti od 16. 10. 2014 do 21. 2. 2018. Organ druge stopnje ugotavlja, da je nad pritožnikom 9. 1. 2018 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan 18. 12. 2020. V okviru omenjenega postopka osebnega stečaja je Okrožno sodišče v Celju izdalo sklep opr. št. St ... z dne 14. 5. 2020 o odpustu obveznosti, ki je postal pravnomočen 30. 5. 2020. Z njim je odločilo, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika (pritožnika), ki so nastale do 9. 1. 2018, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Izhajajoč iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, po katerem odpust obveznosti ne učinkuje tudi glede prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, pa organ druge stopnje zaključi, da odpust obveznosti ne učinkuje tudi na terjane prispevke za socialno varnost.

6.Organ druge stopnje ne soglaša s pritožnikovim naziranjem, da sklep o odpustu obveznosti (za razliko od samih prispevkov za socialno varnost) učinkuje na zamudne obresti, ki so bile obračunane od nepravočasno plačanih prispevkov. Sklicuje se na četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 in navaja, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, od katere so obračunane, kar pomeni, da v primeru, ko odpust obveznosti ne učinkuje na glavnico, posledično ne more učinkovati niti na pripadajoče zamudne obresti.

7.Drugostopenjski organ nadalje ovrže trditve pritožnika, da je izterjava neupravičena tudi zato, ker gre za obveznosti, ki jih je stečajni upravitelj prerekal v postopku osebnega stečaja in v zvezi s katerimi upnik ni nikoli sprožil spora. Ugotavlja, da so bile terjatve Republike Slovenije (Finančne uprave Republike Slovenije), Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije prijavljene po samih upnikih, pri čemer so bile pri prijavah uveljavljene tudi ločitvene pravice, vse terjatve pa so bile tudi priznane.

8.Glede pritožnikove navedbe, da pri ugotavljanju dolga niso bila upoštevana plačila, ki so bila pridobljena z vnovčenjem posebne stečajne mase, konkretno navaja plačila v znesku 3.513,26 EUR (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije), 6.264,37 EUR (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) in 110,41 EUR (Finančna uprava Republike Slovenije), drugostopenjski organ ugotavlja, da so zgoraj omenjena plačila evidentirana v knjigovodski evidenci davčnega organa in da gre pri tem za plačila na podlagi Končnega načrta razdelitve druge posebne mase. Hkrati ugotavlja, da sta bili v okviru postopka osebnega stečaja opravljeni še dve razdelitvi iz stečajne mase, in sicer na podlagi Končnega načrta prve razdelitve posebne mase z dne 24. 3. 2019, s katero so se poravnavale prijavljene terjatve Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v znesku 6.388,88 EUR, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v znesku 11.391,37 EUR in Republike Slovenije v znesku 201,39 EUR, in Končnega načrta končne razdelitve z dne 10. 11. 2020, s katero so se poravnavale terjatve Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v znesku 1.436,98 EUR, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v znesku 2.562,34 EUR in Republike Slovenije v znesku 45,16 EUR. Organ druge stopnje ugotovi, da se pri pokrivanju neporavnanega dolga iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo ni v celoti upoštevalo plačilo v znesku 3.513,26 EUR, saj so se z delom omenjenega plačila (47,10 EUR) poravnavale tudi obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2019, torej obveznosti, ki niso imele statusa zavarovanih terjatev ali terjatev, ki bi nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Zaradi dvoma v pravilnost pokrivanja obveznosti s plačilom z dne 10. 7. 2020 v znesku 3.513,26 EUR in s tem posledično v pravilnost višine ugotovljenega dolga, je organ druge stopnje deloma ugodil pritožbi in izpodbijani sklep odpravil v delu, ki se nanaša na izterjavo prispevkov za zdravstveno varstvo.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

9.Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke v delu, v katerem ta ni ugodila njegovi pritožbi. Meni, da temelji odločitev na napačnem materialnem predpisu.

10.Tožnik ugotavlja, da se tožena stranka glede zakonskih zamudnih obresti sklicuje na odločitve naslovnega sodišča. Kljub sklicevanju na stališče, da se obresti, ki jih odmeri davčni organ po ZDavP-2, štejejo za davek, ki deli usodo glavnice, tožnik v tožbi trdi, da gre pri sklicevanju na sedaj veljavna določila ZFPPIPP za nedovoljeno retorzijo. Navaja, da terjatev tožene stranke zajema obdobje od leta 2014 do 21. 2. 2018. Leta 2014 so veljala določila ZFPPIPP, ki se je uporabljal od 1. 10. 2008. Ta zakon je v 408. členu opredeljeval terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti. Pri tem se je drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP glede terjatev, za katere odpust obveznosti ne učinkuje, skliceval na prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena tega zakona in na prednostne terjatve iz 1. odstavka 390. člena tega zakona. 21. člen tedaj veljavnega ZFPPIPP je v prvem odstavku navajal prednostne terjatve, ki so nezavarovane terjatve, med katerimi ni bilo davkov in prispevkov. Te so bile opredeljene v drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP, na katerega pa se drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP ni nanašal.

11.Tožnik nadalje navaja, da je novela ZFPPIPP-G iz leta 2016 prinesla spremembo drugega odstavka 408. člena tega zakona tako, da se je 21. člen razširil na prvi in drugi odstavek. Novega ZFPPIPP-G je začela veljati 23. 4. 2016. Zakon je v prehodnih določbah urejal uporabo posameznih določb zakona glede na tek stečajnih postopkov. Glede spremenjenega 408. člena ZFPPIPP zakon ni imel posebnih določb.

12.Tožnik v tožbi trdi, da za terjatve, dospele do 23. 4. 2016, ni mogoče uporabiti sedaj veljavnih določil ZFPPIPP, saj bi to pomenilo nedovoljeno retorzijo. Zakon bi učinkoval za nazaj za obdobje, v katerem še sploh ni veljal. Po njegovem mnenju bi morala tožena stranka iz odločbe poleg prispevkov za zdravstveno zavarovanje izločiti vse prispevke za obdobje do 23. 4. 2016, saj je po takrat veljavnih določbah ZFPPIPP odpust obveznosti učinkoval za davke in prispevke šele od tega datuma dalje. Posledično tožena stranka ne bi smela obračunati zakonskih zamudnih obresti ne glede na sklicevanje na četrti odstavek 3. člena ZDavP-2.

13.Tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep davčnega organa (razen v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo, ki so navedene v tabeli v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa po zaporednih številkah, navedenih v izreku odločbe št. DT 499-29-207/2021 z dne 28. 2. 2022) in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

14.Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožnikove tožbene navedbe. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019, ki obravnava povratno veljavo 399. člena ZFPPIPP. Po stališču Ustavnega sodišča ne gre za povratno učinkovanje izpodbijane zakonske določbe, ki jo prepoveduje prvi odstavek 155. člena Ustave. Tožena stranka opozori, da se je stečajni postopek zoper tožnika začel 9. 1. 2018, ko so za predmetni postopek relevantne določbe ZFPPIPP-G že veljale. Tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

15.V pripravljalni vlogi z dne 11. 7. 2022 tožnik še navaja, da odločba Ustavnega sodišča št. U-I-56/17, Up-335/2017 ni uporabljiva za konkretni primer, saj se nanaša na 399. člen ZFPPIPP, medtem ko se tožnik sklicuje na 408. člen ZFPPIPP.

16.Bistvena pravna razlika v tem, da je tožena stranka postopke sprožila po 2. 12. 2020 zaključenem postopku osebnega stečaja. Sodišče ne more mimo vsebine sklepa o odpustu, iz katerega izhaja, da so tožniku odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 9. 1. 2018. Tako ni res, da učinkuje sklep o odpustu obveznosti šele z njegovo pravnomočnostjo. Tožeča stranka se ne more strinjati s stališčem, da šele s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo tiste terjatve, na katere odpust obveznosti učinkuje.

Odločanje brez glavne obravnave

17.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da lahko odloči le na podlagi listin, obe stranki pa sta se strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (5. alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

18.Tožba ni utemeljena.

19.Sodišče glede na neizpodbijane ugotovitve organov prve in druge stopnje ugotavlja, da je 9. 1. 2018 pri Okrožnem sodišču v Celju pod št. St ... začet postopek osebnega stečaja nad tožnikom, ki je bil pravnomočno končan 18. 12. 2020. V okviru omenjenega postopka osebnega stečaja je Okrožno sodišče v Celju izdalo tudi sklep z dne 14. 5. 2020 o odpustu obveznosti, ki je postal pravnomočen 30. 5. 2020. V izreku tega sklepa je sodišče odločilo, da se tožniku kot stečajnemu dolžniku odpustijo obveznosti in da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 1. 2018, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Že iz navedenega izhaja, da je zmotno naziranje tožnika, podano v pripravljalni vlogi z dne 11. 7. 2022, da so mu z navedenim sklepom odpuščene vse obveznosti, nastale do 9. 1. 2018. Tožnik na tem mestu v pripravljalni vlogi prezre, da stečajno sodišče iz odpusta obveznosti izvzame terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, česar se tožnik očitno zaveda, saj je navedeno določilo in njegovo učinkovanje v ospredju tožbenih navedb.

20.Po zaključenem stečajnem postopku je davčni organ izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-5103/2021-1 z dne 20. 4. 2021. Ni sporno, da so predmet davčne izvršbe terjatve tožene stranke do tožnika zaradi neplačanih prispevkov iz naslova socialne varnosti za zasebnike in pripadajočih zamudnih obresti z izvršljivostjo od 16. 10. 2014 do 21. 2. 2018. Izhajajoč iz tožbenih navedb je predmet presoje v tem upravnem sporu, ali in v kakšnem obsegu te terjatve predstavljajo terjatve, ki so na podlagi določb ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti. Tožnik ugovarja, da v času izdaje sklepa o odpustu obveznosti veljavna določba 408. člena ZFPPIPP, ki določa izjeme, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, lahko velja le za tiste tožnikove obveznosti, ki so dospele po začetku veljavnosti ZFPPIPP-G, ne pa za obveznosti, dospele do začetka veljavnosti ZFPPIPP-G. Sklicuje se na nedovoljeno retorzijo, kar sodišče v kontekstu njegovih navedb razume kot sklicevanje na prepoved retroaktivne veljave predpisov.

21.Izpodbijani sklep o davčni izterjavi se nanaša na prispevke za socialno varstvo zasebnika, obračunane za obdobje od 1. 9. 2014 do 21. 2. 2018 in zajete v izvršilnih naslovih z nastopom izvršljivosti med 16. 10. 2014 in 21. 2. 2018. Sodišče pritrjuje tožniku, da je znotraj tega obdobja prišlo do spremembe pravnega pravila iz 408. člena ZFPPIPP. Pravno pravilo iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, veljavno leta 2014, je v zvezi z 21. členom zakona določalo, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Tedaj veljavni prvi odstavek 21. člena ZFPPIPP je določal, da so prednostne terjatve naslednje nezavarovane terjatve: (1) plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti; (2) odškodnine za poškodbe, ki so povezane z delom pri dolžniku, in poklicne bolezni; (3) neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, vendar največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov; (4) plače in nadomestila plač delavcem, katerih delo zaradi začetka stečajnega postopka postane nepotrebno, za obdobje od začetka stečajnega postopka do poteka odpovednega roka; (5) odpravnine delavcem, ki jim je upravitelj odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker je njihovo delo zaradi začetka stečajnega postopka ali med postopkom postalo nepotrebno; (6) davki in prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili iz 1., 3., 4. in 5. točke tega odstavka; (7) nadomestilo za neizrabljen letni dopust za tekoče koledarsko leto. Drugi odstavek 21. člena tedaj veljavnega ZFPPIPP je določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Kot izhaja iz tedaj veljavne zakonodaje, so se pravni učinki odpusta obveznosti raztezali tudi na terjatve iz naslova prispevkov po drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP. Spremembo v tem delu je v ZFPPIPP prinesla novela ZFPPIPP-G. Ta je drugi odstavek 408. člena spremenila tako, da je določila, da odpust obveznosti poleg prednostnih terjatev iz prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP ne učinkuje niti za prednostno terjatev iz drugega odstavka 21. člena. Po noveli ZFPPIPP-G pa drugi odstavek 21. člena določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Z novelo ZFPPIPP-G je tako začela veljati pravna ureditev, v skladu s katero pravna dobrota odpusta obveznosti, uzakonjena v prvem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ne učinkuje za prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka insolventnosti. Sodišče ugotavlja, da je novela ZFPPIPP-G objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 27/16 z dne 11. 4. 2016, začela pa je veljati 15. dan po objavi (37. člen ZFPPIPP-G), to je 26. 4. 2016 (in ne 23. 4. 2016, kakor navaja tožnik). Glede veljavnosti in uporabe 408. člena ZFPPIPP-G v prehodnih in končni določbi ni določal drugače, v tretjem odstavku 32. člena pa je določal, da se novi drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP uporablja za postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi ZFPPIPP-G.

22.Nobenega dvoma ni o tem, da se je stečajni postopek zoper tožnika kot stečajnega dolžnika začel po uveljavitvi ZFPPIPP-G. Že ob začetku stečajnega postopka zoper tožnika (in tudi ob odpustu obveznosti) so veljala pravna pravila, v skladu s katerimi pravna dobrota odpusta obveznosti ne velja za terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Stališče tožnika, da pravilna uporaba materialnega prava v povezavi s prepovedjo učinkovanja predpisov za nazaj narekuje razlago, da izključitev pravne dobrote odpusta obveznosti za terjatve iz naslova prispevkov lahko velja le za terjatve, nastale po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, je zmotno. Sodišče meni, da pri tem ne gre za retroaktivno veljavo predpisa.

23.Na podlagi prvega odstavka 155. člena Ustave zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne smejo učinkovati za nazaj. Smisel te ustavne prepovedi je zagotavljanje bistvene prvine pravne države, ki je v pravni varnosti, in s tem ohranjanje in utrjevanje zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Izjemo od navedene prepovedi določa drugi odstavek 155. člena Ustave, na podlagi katerega lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in se s tem ne posega v pridobljene pravice. V skladu z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča ima predpis povratne učinke praviloma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prej veljavnega predpisa.

24.Kot začetek uporabe ZFPPIPP-G ni določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, zato iz tega vidika njegove določbe ne učinkujejo povratno. Sodišče nadalje ocenjuje, da ni podan niti primer, ko bi posamezna določba za nazaj posegla v pravni položaj ali pravna dejstva, zaključena v času, ko še ni veljal ZFPPIPP-G. Sodišče soglaša s toženo stranko, da so okoliščine v tej zadevi primerljive z okoliščinami, ki jih je Ustavno sodišče presojalo v odločbi št. U-I-56/17-29, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče presojalo, ali gre pri določbah 399. člena ZFPPIPP, kot jih je uveljavil ZFPPIPP-G, za njihovo povratno veljavo. Odgovorilo je nikalno. Določba 21. člena ZFPPIPP-G je spremenila dotedanji 399. člen ZFPPIPP tako, da je precej razširila razloge, zaradi katerih odpust obveznosti ni dopusten. V tretjem odstavku 34. člena je ZFPPIPP-G določil, da se spremenjene določbe 399. člena ZFPPIPP uporabljajo tudi za postopek odpusta obveznosti, ki je bil začet pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G, če do uveljavitve ZFPPIPP-G sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti. Ustavno sodišče se je sklicevalo na prvi odstavek 407. člena ZFPPIPP, v katerega ZFPPIPP-G ni posegel, ki določa, da se dolžniku obveznosti odpustijo z izdajo sklepa o odpustu obveznosti (in ne z izdajo sklepa, s katerim se začne postopek odpusta obveznosti). Ustavno sodišče poudari, da se šele s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti, ki se lahko izda šele po koncu preizkusne dobe, v postopku odpusta obveznosti odloča o vprašanju, ali stečajnemu dolžniku v konkretnem primeru pripada pravna dobrota odpusta obveznosti. Ustavno sodišče v navedeni odločbi navaja, da položaj stečajnega dolžnika ni bil zaključen ob uveljavitvi ZFPPIPP-G, zato ne gre za primer, ko bi izpodbijana določba zapovedala uporabo 399. člena ZFPPIPP z vsebino, uveljavljeno z ZFPPIPP-G, tako, da bi za nazaj posegla v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prej veljavnega predpisa.

25.Tudi v konkretni zadevi gre za situacijo, ko je ob odločanju o odpustu obveznosti oziroma o obsegu odpusta obveznosti veljala določba drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, ki je vključevala tudi spremembo navedenega določila, uveljavljeno 26. 4. 2016 z novelo ZFPPIPP-G. Osebni stečaj je bil začet 9. 1. 2018, kar pomeni, da je pravni položaj tožnika kot stečajnega dolžnika pravzaprav v celoti nastopil po začetku veljavnosti ZFPPIPP-G (kar velja tudi za pravno dejstvo odpusta obveznosti). Zaradi navedenega ni mogoče šteti, da je bilo o njegovem pravnem položaju odločeno že pred uveljavitvijo novela ZFPPIPP-G in bi novela posegla v njegov že pridobljen pravni položaj. Po mnenju sodišča zato ne gre za povratno učinkovanje zakonske določbe, ki jo prvi odstavek 155. člena Ustave prepoveduje.

26.Sodišče dodaja, da pri institutu odpusta obveznosti ne gre za pravico v običajnem civilnopravnem pomenu, temveč za pravno dobroto prezadolženi fizični osebi (ki na drugi strani posega v pravico upnika do izterjave svoje terjatve). Načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave) zagotavlja, da zakonodajalec posameznikovega položaja ne bo poslabšal arbitrarno, brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. To ne pomeni, da se lahko posameznik zanaša na nespremenljivost pravne ureditve. Posameznik ne more delovati v prepričanju, da se zakonodaja glede ureditve določenega vprašanja ne bo spremenila, saj se mora zakonodajalec odzivati in prilagajati spremembam in razvojnim gibanjem družbe. V konkretni zadevi se je obseg pravne dobrote spremenil, še preden se je proti tožniku začel postopek osebnega stečaja, in se do končanja stečaja zoper njega ni spreminjal več, zato je tožnik že od pridobitve položaja stečajnega dolžnika vedel, v kakšnem obsegu bo lahko upravičen do pravne dobrote odpusta obveznosti, če bodo za njen izrek sploh izpolnjeni zakonski pogoji.

27.Stališče sodišča, da odpust obveznosti, o katerem je bilo odločeno s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St ... z dne 14. 5. 2020, ne obsega nobene od terjatev, ki so po delni odpravi s strani pritožbenega organa še predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi, ima za posledico, da odpust obveznosti ne učinkuje niti za zakonske zamudne obresti od takšnih terjatev. Tožena stranka pravilno pojasni, da so po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je organ prve stopnje utemeljeno naložil v plačilo tožniku. Takšno stališče potrjuje tudi upravnosodna praksa.

28.Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep o davčni izvršbi (kolikor ni bil odpravljen z odločbo tožene stranke št. DT-499-29-207/2021-6 z dne 28. 2. 2022) pravilen in zakonit. Utemeljen je iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in ki jih je tožena stranka, ki se je pravilno opredelila do tožnikovih pritožbenih navedb, ki so še aktualne v tem upravnem sporu, dodatno argumentirala. Po navedenem je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

29.Tožnik zahteva povrnitev stroškov upravnega spora. Sodišče je odločilo, da jih trpi sam. Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1ZFPPIPP je leta 2014 veljal z vključenimi spremembami in dopolnitvami na podlagi ZFPPIPP-F, Uradni list Republike Slovenije št. 100/13 z dne 6. 12. 2013, ki so se začele uporabljati 7. 12. 2013.

2Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-56/17-29, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019, 19. in 20. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/22-21, U-I-65/22-23 z dne 17. 11. 2022, 22. in 23. točka obrazložitve.

3Prim. UPRS sodba I U 333/2021-9 z dne 30. 5. 2023, 18. točka obrazložitve, in UPRS sodba II U 162/2017-7 z dne 28. 8. 2019, 14. točka obrazložitve.

4Prim. UPRS sodba II U 50/2020-13 z dne 7. 12. 2022, UPRS sodba I U 1584/2019 z dne 22. 9. 2020, UPRS sodba I U 1585/2019 z dne 23. 2. 2021, UPRS sodba I U 1633/2019 z dne 7. 10. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 96, 96/1, 143

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 408, 408/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.