Jedro

Pri navidezni darilni pogodbi, s katero tisti izmed zakoncev, ki je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine iz skupnega premoženja, prenese zemljiškoknjižno lastništvo na tretjega, nagib zakoncev, da drugi zakonec zato doseže okoriščenje na škodo svojega delodajalca (stanovanjsko posojilo), ne vzame taki pogodbi značaja navidezne pogodbe niti ni ovira, da bi drugi zakonec (pobudnik sklenitve pogodbe) ne mogel zahtevati ugotovitve ničnosti take pogodbe (in nato ugotovitve deleža na skupnem premoženju, ki je bilo predmet pogodbe).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo mdr. delno ugodilo tožbenemu zahtevku nasprotnega tožnika in sicer tako, da je: 1) ugotovilo ničnost darilne pogodbe z dne 27.1.1970, s katero je prva nasprotna toženka podarila svoji materi drugi nasprotni toženki nepremičnino vl.št. 766. k.o. NN z edino parcelo št. 424, zemljišče in hiša v izmeri 99 m2, skupaj s hišo; 2) naložilo drugi toženki, da mora prvi toženki izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo prva toženka do 45/100 vknjižila kot solastnica prej navedene nepremičnine na podlagi prejšnjega pridobitnega naslova; 3) ugotovilo, da predstavljajo nepremičnine vl.št. 748 k.o. NN z edino parcelo št. 1056/2, travnik v izmeri 524 m2, in že prej opisanega vl.št. 766 iste k.o. skupno premoženje nasprotnega tožnika in prve nasprotne toženke, pridobljeno v njuni zakonski zvezi, ter da pripada nasprotnemu tožniku na tem skupnem premoženju solastninski delež 45/100; 4) naložilo prvi nasprotni toženki, da mora nasprotnemu tožniku izročiti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah vl.št. 748 in 766 k.o. vknjižil kot lastnik do 45/100. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo mdr. zavrnilo pritožbo nasprotnih toženk zoper prej navedeni del sodbe prve stopnje in tudi v tem delu sodbo prve stopnje potrdilo.

Zoper to pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje je prva nasprotna toženka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da bo tudi v tem delu nasprotni tožbeni zahtevek zavrnjen. Glede na podlago nasprotnega tožbenega zahtevka, ki je izražena tudi v prej citiranem delu sodbe (pod točko 1. sodbe prve stopnje, ta del odločitve pa je izhodišče za celotno nadaljnjo odločitev, ki ima sicer drugo podlago, omejeno na razmerje tožnika in prve toženke iz nasprotne tožbe), je treba revizijo prve toženke obravnavati v korist obeh toženk (člen 201 ZPP), kolikor se izpodbijani del sodbe nanaša na obe toženki.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) je nasprotni tožnik odgovoril s predlogom, da naj se zavrne, ker ni utemeljena, medtem ko se Javni tožilec RS o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo.

Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Pojmovanje navidezne pogodbe, ki je izhodišče ključnega dela odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku, je v izpodbijani sodbi obrazloženo popolnoma v skladu s pojmom navidezne pogodbe, ki ga vsebuje člen 66/1 ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ 29/78-57/89 v zvezi s členom 4/1 ustavnega zakona Ur.l. RS 1/91-I). Ta zakonska določba pravi, da navidezna pogodba nima pravnega učinka med pogodbenima strankama. Revizijsko stališče, da se nasprotni tožnik ne more uspešno sklicevati na odsotnost resničnega darilnega namena, zato ker je bila pogodbena volja v sporni darilni pogodbi jasno izražena in zato ker je on sam dosegel namen, ki ga je pri tej pogodbi zasledoval (okoriščenje na škodo tedanjega svojega delodajalca) - ni utemeljeno. Že citirana določba člena 66/1 ZOR ne omogoča razlage, da zaradi nagibov, ki vodijo pogodbenika pri odločitvi, da skleneta navidezno pogodbo, in ki so takšne vrste, kakršno navaja tožena stranka v reviziji, ne bi šlo za navidezno pogodbo. Prav tako pa ne omogoča razlage, da v takem primeru oseba, ki je v položaju, v kakršnem je bil po ugotovitvah izpodbijane sodbe nasprotni tožnik, ne bi mogla uveljaviti zahteve za ugotovitev ničnosti navidezne pogodbe. Podlage za takšno razlago situacije pogodbenega razmerja, ki sta ga nasprotni toženki z vednostjo, soglasjem in celo na pobudo nasprotnega tožnika po ugotovitvah izpodbijane sodbe navidez vzpostavili s sporno darilno pogodbo, namreč razlago, ki jo še v reviziji terja tožena stranka, tudi ni v drugih določbah ZOR niti v pravnih pravilih premoženjskega prava o darilni pogodbi. Kar zadeva pravkar omenjena pravna pravila, pa tudi ni z njimi v nasprotju pomen, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje pripisali ugotovljenemu dejstvu, da sporna nepremičnina vl.št. 766 k.o. NN po sklenitvi sporne darilne pogodbe ni bila izročena v posest drugi toženki kot obdarjenki iz te pogodbe, pač pa je ostala v posesti in užitku nasprotnega tožnika in nasprotne prve toženke. Darilna pogodba je namreč po citiranih pravnih pravilih realni kontrakt, zato kljub pravni, tj. zemljiškoknjižni izročitvi nepremičnine pri njej ni brez pomena dejanska, tj. fizična izročitev - oziroma neizročitev.

V doslej obravnavanem delu odločitve zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. V preostalem delu je opravilo preskus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP) v obsegu izpodbijanja. Pri tem je ugotovilo, da z izpodbijano naložitvijo izročite zemljiškoknjižne listine drugi toženki za ponovno vknjižbo prve toženke do 45/100 vl.št. 776 k.o. NN ni zmotno uporabljeno materialno pravo v škodo tožene stranke. Ob neizpodbijanem deležu 45/100 na vl.št. 748 iste k.o., ob izrečni revizijski navedbi, da je nasprotni tožnik pregovoril revidentko, naj na mater prepiše nepremičnino, ki je bila dotlej njuno skupno premoženje (Đ) - in ob dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe, pa s stališča pravilne uporabe materialnega prava ne more biti nobenega pomisleka proti preostalemu delu izpodbijane odločitve. Torej se je po vsem obrazloženem izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (člen 166/1 ZPP) temelji na neuspehu tožene stranke (člen 154/1 ZPP) in presoji, da glede na vsebino revizije in revizijskega odgovora stroškov revizijskega odgovora ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (člen 155/1 ZPP).