Jedro

Tožniku v obravnavanem primeru glede na trditveno podlago spora niti bilo treba dokazovati, da je toženka priobčevala avtorsko varovano glasbo tudi v tistih mesecih, ko kontrole niso bile opravljene.

Pri izračunu višine tožnikove terjatve je treba upoštevati Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 in ne istoimenski Pravilnik iz leta 2006.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v II. točki izreka tako, da ostane izpodbijani sklep o izvršbi v veljavi še za znesek 525,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2011 do plačila, b) v III. točki izreka pa tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 84,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep o izvršbi ohranilo v veljavi za 68,46 EUR, za 4,36 EUR zakonskih zamudnih obresti, za procesne obresti od 8. 7. 2011 dalje in za 86,00 EUR izvršilnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 193,25 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik, ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Opozarja na ustaljeno prakso sodišča EU in domačo sodno prakso, po kateri za avtorskopravno relevantno javno priobčevanje zadošča, da se naprava za predvajanje glasbenih avtorskih del nahaja v poslovnem prostoru, namenjenem javnemu obratovanju in obisku. Sodišče je verjelo tožniku, da ima toženka aparature za predvajanje glasbe v svojem poslovnem prostoru, toženka pa ni dokazala, da bi jih odstranila. Poleg tega ni niti zatrjevala, da se v njenih prostorih javnosti ne priobčujejo varovana dela. Trdila je le, da s tožnikom ni v poslovnem odnosu, in se sklicevala na zastaranje. Tudi ni prerekala terjatve po višini, kot je zmotno sklepalo sodišče prve stopnje. Ker je sodbo oprlo zgolj na toženkino izpoved, je tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo takšnih absolutnih bistvenih kršitev, ki bi terjale obvezno razveljavitev izpodbijane sodbe. Tudi zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Čeprav je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo dejstva, o katerih je toženka izpovedovala, ne da bi jih poprej tudi zatrjevala, tožniku s tem ni onemogočilo obravnavanja v postopku. Res pa je opisana kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP povzročila, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Toženka se je branila pred tožnikovim zahtevkom z ugovorom, da s tožnikom nima sklenjene pogodbe, da med pravdnima strankama ni poslovnega odnosa in da ne ve, na kaj se tožnikova terjatev nanaša; naknadno je ugovarjala še zastaranje terjatve. Navedene toženkine trditve so bile dovolj, da je sodišče ugodilo njenemu ugovoru in razveljavilo izdani sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba tožnikove terjatve. V pravdi pa toženka z njimi ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Tožnik namreč ravno zato, ker toženka z njim ni sklenila ustrezne pogodbe, zahteva od toženke plačilo nadomestila avtorskega honorarja po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Ker toženka v postopku ni zanikala, da je v celotnem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, torej od vključno junija 2009 do maja 2011, brez pravne podlage uporabljala oz. v svojem poslovnem prostoru javno predvajala avtorskopravno varovana dela iz tožnikovega repertoarja, bi sodišče prve stopnje moralo to dejstvo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznano. Ni pomembno, kaj je o tem izpovedala toženka ob zaslišanju, saj izpoved stranke ne more nadomestiti njenih trditev. Tožnikovo (sicer vsebinsko utemeljeno) sklicevanje na domačo in evropsko sodno prakso, ki jo povzema v pritožbi, je torej odveč, sploh ker je sodišče prve stopnje očitno sprejelo tožnikovo trditev, da je toženka v spornem obdobju v svojem poslovnem prostoru imela naprave za predvajanje glasbe. Tožniku v obravnavanem primeru glede na trditveno podlago spora niti bilo treba dokazovati, da je toženka priobčevala avtorsko varovano glasbo tudi v tistih mesecih, ko kontrole niso bile opravljene. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno zmotno zaključilo, da toženka dolguje plačilo le za tri mesece. V resnici je tožnik upravičen do plačila nadomestila za celotno sporno obdobje 24 mesecev.

Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnikova terjatev, za katero velja splošni petletni zastaralni rok, še ni mogla prenehati zaradi zastaranja. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je treba pri izračunu višine tožnikove terjatve upoštevati Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98) in ne istoimenski Pravilnik iz leta 2006, kar v pritožbenem postopku ni več sporno. Takšno stališče je skladno z večinsko sodno takso in mu je pri odločanju o zahtevi za varstvo za varstvo zakonitosti pritrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011). Tožnik bi torej smel za vsak mesec neupravičene uporabe od toženke zahtevati 21,03 EUR z 8,5 % DDV, kar znaša 22,82 EUR mesečno, za celotno sporno obdobje pa skupaj 547,68 EUR. K temu je treba prišteti še kapitalizirane zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa do vložitve tožbe, ki po priloženem izračunu zamudnih obresti znašajo 50,48 EUR. To pomeni, da toženka dolguje skupaj 598,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. V tem delu bi moralo sodišče prve stopnje izdani sklep o izvršbi ohraniti v veljavi, v presežku pa razveljaviti.

Sodišče druge stopnje je zato tožnikovi pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo.

Spremenjena odločitev glede dolgovane glavnice in zamudnih obresti ni vplivala na višino izvršilnih stroškov. Glede na doseženi uspeh v pravdi pa je drugačna odločitev o nadaljnjih pravdnih stroških. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje so znašali tožnikovi stroški v postopku skupaj 270,00 EUR, toženkini pa 232,00 EUR. Upoštevaje doseženi uspeh (tožnik 63 %, toženka 37 %), bi bil tožnik upravičen do 170,10 EUR, toženka pa do 85,84 EUR. Po medsebojnem pobotanju tako toženka dolguje tožniku 84,26 EUR na račun stroškov postopka prve stopnje.

Tožnik pa je upravičen tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov. Te je sodišče druge stopnje odmerilo glede na doseženi pritožbeni uspeh v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Skupaj znašajo 168,00 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek (48,00 EUR – tar. št. 3210), sodno takso za pritožbo (72,00 EUR – tar. št. 1121), materialne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002) in 20 % DDV.