Jedro

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča opredelitev kršitve, tako da se tožniku očita neupravičen izostanek z dela ter zamujanje na delo v točno določenih dneh. Odpoved ni nezakonita že zgolj iz razloga, ker kršitev ni obrazložena v večji meri.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 31. 8. 2007. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je razveljavilo ter ugotovilo, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (2. točka izreka). Tožena stranka je tudi dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 14. 12. 2009 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 507,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena. ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, predvsem to, da je bil tožnik od 20. 11. 2009 dalje upravičeno odsoten z dela. Navaja, da je v tožbi navedel, da je dne 17. 11. 2009 po izrecnih navodilih tožene stranke odšel domov in od tistega dne dalje ni prihajal na delo, pri tem pa ne zatrjuje, da mu je bil za to obdobje odobren dopust. Glede na dejstvo, da je bil seznanjen, da se mora dne 20. 11. 2009 zglasiti na delu, je zavestno ostal doma in s tem huje kršil delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Napačen je zaključek sodišča, da prekinitev dopusta in odredba dela 20. 11. 2009 nista bila dana s strani pooblaščene osebe, saj ni potrebno, da bi bila toženec navedel, da je njegova žena, ki je pri njem zaposlena, tudi zastopnica ali pooblaščenka, saj je iz poslovnega registra Slovenije razvidno, da je A.L. zastopnica oziroma prokuristka tožene stranke. To je vedel tudi tožnik, saj se je vedno na njo obračal z določenimi vprašanji v zvezi z delovnim razmerjem. Tako se je tudi na njo obrnil v zvezi s spornim dopustom, ona pa mu je po telefonu sporočila, da se mora javiti na delo 20. 11. 2009, kar bi moral upoštevati. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da naj bi bile navedbe v odgovoru na tožbo drugačne kot izpoved toženca na obravnavi. V odgovoru je res zapisano, da je tožena stranka tožniku prekinila napovedan in odobren dopust, vendar poudarja, da je tožena stranka dokazala, da je bil tožnik pozvan, da 20. 11. 2009 pride na delo, kar je najpomembnejše dejstvo. Da dejansko ni šlo za nek odobren daljši dopust, izhaja tudi iz izpovedbe tožnika in njegovih navedb, da se je dne 19. 11. 2009 oglasil pri A.L., kar dokazuje, da jo je štel za pooblaščeno osebo tožene stranke in jo vprašal kako naprej. Tožnik je tudi izpovedal, da ga je A.L. klicala in mu rekla, da se mora 20. 11. 2009 zglasiti na sedežu firme, on pa se ni oglasil, ker je zaspal, kar pa ni razlog, ki bi opravičeval njegovo odsotnost. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo izhodišča, da je delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca ena od zakonskih predpostavk delovnega razmerja iz 4. člena ZDR. Tožnik ni mogel ostati doma iz razloga, ker je zaspal ali ker naj bi bil prepričan, da je zaradi pomanjkanja dela na dopustu. Če je sklepal, da je na dopustu, ker je bil drug delavec D.C. na dopustu, je bila njegova dolžnost, da pokliče toženo stranko in ugotovi, ali mora priti na delo. Tega ni storil, ker je dobro vedel, da se mora 20. 11. 2009 zglasiti na delu. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni bil obrazložen, saj poudarja, da gre za odsotnost z dela, zato posebno oziroma podrobna obrazložitev niti ni potrebna. V odpovedi je zapisano, da je bil od 20. 11. 2009 dalje odsoten z dela in sicer neupravičeno, zapisano pa je tudi, da svojega izostanka ni opravičil. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni preverjal, ali bi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank res ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka pogodbenega oziroma odpovednega roka. Toženec je zapisal, da gre za hudo kršitev delovnega razmerja in da ob upoštevanju vseh okoliščin s tožnikom ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, posledično pa ni mogoče preizkusiti pravilnosti uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je tožena stranka v obdolžitvi z dne 27. 11. 2009 (priloga B4) ter v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 1.2 2009 opisala dejanski stan vsake izmed kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih je tožniku očitala, torej neopravičenega izostanka z dela dne 16. 11. 2009 ter zamude na delo 17. 11. 2009. Ker gre za neupravičeno odsotnost z dela oziroma zamujanje na delo, toženi stranki ni bilo treba posebej obrazlagati očitanih kršitev pogodbenih obveznosti, saj po naravi stvari ni mogla dokazovati negativnih dejstev. Za zakonitost izredne odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča opredelitev kršitev, kot izhajajo iz zgoraj navedenih listin, saj so kršitve časovno opredeljene, njihova utemeljenost pa je predmet vsebinske sodne presoje v individualnem delovnem sporu. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker naj ne bi bili obe kršitvi obrazloženi.

Zmotno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da na podlagi listin, izpovedb strank in prič ni mogoče nedvoumno ugotoviti, ali je bil tožniku dopust zaradi pomanjkanja dela odrejen v torek 17. 11. 2009, po tem ko je prišel z malice, ali v sredo 18. 11. 2009 zjutraj, saj naj bi bili dokazi o tem nasprotni. Pri tem se je sklicevalo na izpoved priče D.C., ki naj bi izpovedal, da ne ve, kaj sta se tožnik in toženec takrat glede dopusta pogovarjala. Izpoved je ocenilo kot nasprotno njegovemu potrdilu z dne 12. 12. 2009 (priloga A2) in ki se nanaša na to, da je toženec tožniku v prisotnosti priče D.C. povedal, da je od 17. 11. 2009 na dopustu. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da priča izpoveduje drugače kot je podpisala na navedenem potrdilu, ni pa se opredelilo oziroma ocenilo verodostojnosti obeh dokazov, da bi bilo mogoče preveriti zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugotoviti, ali je bil tožniku dopust odobren, kar dejansko pomeni, da tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga, dokazno breme pa je bilo na njej, saj mora v skladu z 2. odstavkom 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in 103/2007, v nadaljevanju ZDR) dokazati, da obstojijo razlogi, zaradi katerih lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (3. odstavek 82. člena ZDR). V tem delu je torej ni mogoče preizkusiti izpodbijane sodbe, kar predstavlja zgoraj navedeno absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Svoj zaključek sodišče prve stopnje v nadaljevanju utemeljuje tudi s tem, da naj bi bile navedbe toženca v odgovoru na tožbo drugačne, kot njegova izpoved. Toženčevih navedb v odgovoru na tožbo, iz katerih izhaja, da je bil tožniku „prekinjen“ napovedan in odobren dopust, ni mogoče razumeti tako, da je šlo za odobreno daljšo odsotnost, temveč le za odsotnost konkretnega dne, 18. 11. 2009, ko tožnik ni delal na delovišču oziroma ga je tožena stranka poslala tistega dne domov zaradi pripomb naročnika, da delo ni bilo opravljeno dobro. Ne gre namreč spregledati, da tožena stranka tožniku ne očita, da bi bila neupravičeno odstoten z dela 18. 11. 2009 oziroma 19. 11. 2009, ko naj bi torej upravičeno ostal doma, zatrjuje pa, da je bil tožnik s strani A.L. obveščen, da se mora dne 20. 11. 2009 zglasiti na delo, in v tem delu je mogoče razumeti navedbo o „prekinitvi“ dopusta. Tudi v tem delu torej sodišče prve stopnje neutemeljeno šteje, da na podlagi teh ugotovitev ni mogoče ugotoviti, da je bil tožniku dopust odobren. Vsekakor pa zgolj na podlagi teh dveh ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje posebej izpostavilo, ni moglo sprejeti dokazne ocene upravičenem izostanku tožnika z dne 16. 11. 2009 oziroma 17. 11. 2009. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da Andreja Lebar ni bila pooblaščena oseba za odobritev dopusta oziroma za preklic le tega. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da se je tožnik glede pridobitve informacij o delovnih obveznostih obrnil na nepooblaščeno osebo, čeprav je tožnik sam izpovedal, da je glede odobritve vprašal A.L., bi moralo ugotoviti, kakšen je bil sistem odobravanja dopusta oziroma odsotnosti z dela pri toženi stranki. V kolikor je bila A.L. pooblaščena za odobritev dopusta ter tudi za preklic izrabe dopusta, potem ni mogoče šteti, da bi bilo njeno opozorilo oziroma obvestilo tožniku neverodostojno in da nanj ne bi bilo mogoče vezati pravnih posledic izostanka tožnika z dela dne 20. 11. 2009. Sodišče tudi ni preverilo, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, ali je bila A.L. prokuristka tožene stranke ter preverilo njena pooblastila, ki naj bi jih imela kot prokurist. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedbe tožnika, da mu je A.L. v telefonskem razgovoru povedala, da se mora naslednji dan zglasiti na delu, česar pa ni storil, ker je zaspal. Odločilne okoliščine glede tožnikove sporne odsotnosti z dela torej niso bile ugotovljene, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, najprej ugotoviti sistem odobravanja odsotnosti pri toženi stranki ter s tem v zvezi preveriti status A.L.. V primeru, ko bi se izkazalo, da je bila A.L. pooblaščena za odobritev dopusta oziroma za poziv tožniku na delo, bo moralo z dodatnim in podrobnim zaslišanjem tožnika in A.L. ugotoviti vsebino njunega razgovora z dne 19. 11. 2009 glede dolžnosti prihoda na delo dne 20. 11. 2009. Po potrebi bo moralo ponovno izvesti dokaz z zaslišanjem priče A.M.Ž., ki je zaslišana kot priča sicer potrdila izpoved priče A.L., sodišče prve stopnje pa se do njene izpovedbe ni opredelilo. Prav tako bo moralo z dodatnim zaslišanjem priče D.C. razčistiti diskrepanco med njegovo izpovedbo ter podpisom na sporni izjavi. Na podlagi tako dopolnjenega postopka, v katerem bo moralo glede očitanih kršitev z dne 16. 11. 2009 in 17. 11. 2009 ponovno zaslišati tudi toženca, bo lahko ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če se bo izkazalo, da je bila tožnikova odsotnost 20. 11. 2009 neupravičena, ker naj bi zaspal, za ostale dni pa mu dopust tudi ni bil odobren, se tožnik ne bo mogel uspešno sklicevati na izpoved priče D.C., ki naj bi imela odobren dopust, saj so bistvene le tiste odredbe, ki jih delavcu izda delodajalec in ne sodelavci, ki so eventualno na dopustu.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, ko glede odobritve dopusta sodišče ni ugotavljajo pravno odločilnih dejstev in izvajalo dokazov, ki bi utemeljevali sklepanje o eventualni odobritvi dopusta oziroma o upravičeni odsotnosti z dela. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.