Jedro

Da bi se uporabnost nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju tako bistveno razlikovala od enakih zemljišč v tretjem območju, občina v svojem pojasnilu ni utemeljila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT4224-188/2020-006875 z dne 20. 7. 2020 se v delu, ki se nanaša na nepremičnino ID znak ... odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 423,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom odločbe je prvostopenjski organ tožnici odmeril nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) ID ... v znesku 952,92 EUR.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13 in navaja, da je ta podlaga za uporabo VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in občinskih odlokov, sprejetih na tej podlagi, ter da izpodbijana odločba temelji na Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Ur.l. št. 77/19; v nadaljevanju Odlok), ki je bil sprejet v času veljave Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2018 in 2019, ki v 55. členu občinam omogoča sprejemanje novih odlokov za odmero tega nadomestila. Navaja, da je za območje, na katerem leži nepremičnina, ki je v celoti gradbena parcela, sprejet Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za območje urejanja PD 12/1 Jeprca, ki je namenjeno za manjše obrtno proizvodne, transportne, storitvene, poslovne, komunalne, trgovske in gostinske dejavnosti, kmetijstvo, šport in rekreacijo. Nepremičnina izpolnjuje pogoje v okviru komunalne opremljenosti, dostop pa je možen preko lokalne ceste LC 251041. Zavrača pritožbene navedbe, da je vrednotenje nezazidanega stavbnega zemljišča s 320 točkami bistveno previsoko, saj se upoštevana lega in namen zemljišča, ki je uvrščeno v 2. območje in sodi med ostala stavbna zemljišča, kar je po Odloku ovrednoteno s 320 točkami in poudarja, da ni pristojen za presojo ustavnosti in zakonitosti Odloka ampak ga veže načel o zakonitosti.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da toženka ne bi smela uporabiti Odloka, ker je bil sprejet po odločbi Ustavnega sodišča U-I-313/13, po kateri se do drugačne zakonske ureditve uporabljajo predpisi iz 1. do 5. alineje 33. člena Zakona o davku na nepremičnine. Ti predpisi niso pričeli ponovno veljati, ampak se zgolj uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, zato ne morejo biti predmet nadaljnjih sprememb, kar izhaja tudi iz prakse naslovnega sodišča. 55 člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (v nadaljevanju ZIPRS 2018/2019), ki dopušča sprejem novih odlokov, je tako v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Odlok obremenjuje nekatere zavezance bistveno bolj kot druge, ki so v podobnem položaju, kar je kršitev 14. člena Ustave. Tako za zemljišča iste kategorije v 3. območju določa le 160 točk, v to območje pa sodijo predeli naselja Spodnja in Zgornja Senica ter del Zbilja, ki so, kot je splošno znano, od tožničine nepremičnine oddaljeni le kako minuto vožnje. Gre za sosednje vasi, ki so približno enako oddaljene od oskrbovalnega središča, konfiguracija je podobna, tj. pretežno ravninska, možna je povezava na vodovovodno, električno in elektronsko komunikacijsko omrežje, zato v komunalni opremljenosti ni razlik, ki bi opravičevale tako velika nesorazmerja. Vsa našteta infrastruktura je tudi v Smledniku in Valbulrgi, ki sodijo v tretje območje. Primerljive so tudi cene nepremičnin oziroma je splošno znano, da so v tretjem območju celo višje.

4. Trdi, da je obremenitev nesorazmerna tudi v primerjavi z zazidanimi stavbnimi zemljišči in nezazidanimi stavbnimi zemljišči za stanovanjski namen. Drži, da so zazidana zemljišča dodatno točkovana, če so komunalno opremljena, vendar pa nezazidana stavbna zemljišča obstoječe infrastrukture ne obremenjujejo. Po oceni tožnice niti zemljiška politika, katere cilj je zajezitev nezazidanih stavbnih zemljišč, ne opravičuje več kot šestkratne razlike med zazidanim in nezazidanim stavbnim zemljiščem in razlike med točkovanjem nezazidanih stavbnih zemljišč s stanovanjskim namenom in ostalimi nameni na istem območju. Zdi se ji tudi neutemeljeno, da se pri zazidanih stavbnih zemljiščih za odmero upošteva neto tlorisna površina zaprtih prostorov, pri nezazidanih zemljiščih pa površina celotnega zemljišča, kajti v primeru gradnje ne bo mogoče pozidati celotnega zemljišča. Glede na navedeno meni, da je 16. člen Odloka arbitraren in naj zato sodišče upošteva načelo exceptio illegalis. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in vztraja pri izpodbijani odločbi.

6. Ker tožnica uveljavlja neustavnost oziroma nezakonitost odloka je sodišče Občino Medvode pozvalo, da pojasni kriterije, ki jih je uporabila za razvrščanje naselij v eno od štirih območij iz 12. člena Odloka ter kriterije, po katerih so bile v 16. členu določene vrednosti za nezazidano stavbno zemljišče po posameznih območjih oziroma na katerih temeljijo razlike med temi območji, še posebej med območjem 2 in 3. Prejeti odgovor je vročilo strankama v izjavo.

7. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v sodnem in upravnem spisu.

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožnica uveljavlja nezakonitost in neustavnost Odloka, ki je bil podlaga za odmero, in sicer zato, ker je bil sprejet na podlagi predpisov, ki so prenehali veljati, ZIPRS 2018/2019, na katerega se je tudi opiral normodajalec, pa je po njegovem mnenju v nasprotju s 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13. 10. Pooblastilo občini za sprejem odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča daje prvi odstavek 61. člena ZSZ/84 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji). Navedena določba ZSZ/84 je del VI. poglavja zakona, ki ureja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. ZSZ/84 oziroma njegovo VI. poglavje je na podlagi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (ZdavNepr) prenehal veljati 1. 1. 2014. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi je tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter občinski odloki, ki so bili izdani na njegovi podlagi.

11. Res je, da je sodišče v svoji dosedanji praksi (npr. sodbe I U 1957/2017, I U 775/2016, I U 26/2019, I U 2103/2017, III U 3/2017, III U 185/2016) ob upoštevanju določb 44. člena Zakona o ustavnem sodišču, ki določa pravne posledice razveljavitve zakona, presodilo, da po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne „oživi“ prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi sedaj razveljavljenih določb. V takšnih primerih Ustavno sodišče RS pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo, začasno samo zapolni, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno pomeni, da z odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, ZSZ/84 (oziroma njegovo VI. poglavje) in na njegovi podlagi sprejeti odloki niso začeli ponovno veljati, pač pa se le uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, in sicer v vsebini, kakršna je bila ob prenehanju njihove veljave. V navedeni sodni praksi je sodišče tudi pojasnilo, da predpisi, ki jim je veljava prenehala, kljub temu da se še uporabljajo, ne morejo biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev.

12. Vendar pa je zakonodajalec v 58. členu Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (v nadaljevanju ZIPRS 2016/2017) določil, da se kot uporaba prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba 218. člena, 218.a člena, 218.b člena, 218.c člena, 218.č člena in 218.d člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Enako določbo kot 58. člen ZIPRS 2016/2017 vsebujejo tudi nadaljnji zakoni o izvrševanju proračunov, to je 59. člen ZIPRS 2017/2018, 55. člen ZIPRS 2018/2019, ki je veljal od 1. 1. 2018 do 22. 1. 2022, torej v času, ko je bil sprejet in objavljen v tej zadevi relevanten Odlok, 55. člen ZIPRS 2020/2021 in 60. člen ZIPRS 2022/2023 in 59. člen ZIPRS 2023/2024. 13. Tožnica zmotno meni, da je navedena zakonska ureditev, ki je po prenehanju veljavnosti ZSZ/84 omogočila sprejem Odloka, neustavna. Iz zakonodajnega gradiva1 izhaja, da je zakonodajalec pri sprejemu navedene določbe, ki občinam omogoča sprejemanje odlokov na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, izhajal iz istega namena, kot ga je pri določitvi načina izvrševanja odločbe U-I-313/13 zasledovalo Ustavno sodišče. To je, da v obdobju do uveljavitve z Ustavo usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine občine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih (gl. 90. točko odločbe U-I-313/13). Zakonodajalec nadalje pojasnjuje, da z navedeno določbo vsakokratnega zakona o izvrševanju proračuna občinam omogoča poseganje v obstoječ sistem odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker je to nujno potrebno zaradi poprave morebitnih nezakonitosti obstoječih odlokov, usklajevanja z novimi prostorskimi akti, spodbujanja lokalnega gospodarstva in zasledovanja prostorske politike občin.

14. Glede na navedeno zakonsko podlago, ki je po pojasnjenem obstajala že v času sprejema Odloka, Odlok ni neustaven oziroma nezakonit zgolj zato, ker je bil sprejet po 21. 3. 2014.2 Sodišče zato ni imelo podlage, da samo iz tega razloga zavrne njegovor uporabo (exceptio illegalis).

15. Tožnica uveljavlja tudi, da je 16. člen Odloka neustaven, ker je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Neustavnost zatrjuje zaradi nesorazmerja med nadomestilom, predpisanim za nezazidana stavbna zemljišča v primerjavi z zazidanimi stavbnimi zemljišči za stanovanjski namen, nesorazmerja zaradi večkratne razlike pri odmeri NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen v primerjavi z drugimi nameni in zaradi nesorazmerja med nadomestilom za nezazidana zemljišča v drugem in tretjem območju.

16. Po presoji sodišča tožnica ni uspel izkazati, da so nezazidana stavbna zemljišča za nestanovanjski namen (tj. za vse druge namene kot zazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen) nesorazmerno bolj obremenjena kot zazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen in niti kot nezazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen. Tega ni uspela izkazati zgolj s posplošenim navajanjem, kakšna je razlika v točkovanju enih in drugih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Ustavno sodišče je že večkrat zapisalo, da načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč in s tem povezanimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem.3

17. Že iz tožbenih trditev pa izhaja, da tožnica primerja neprimerljive položaje. Tožnica sama ugotavlja, da se pri zazidanih stavbnih zemljiščih dodatno vrednoti še opremljenost z vsako od vrst komunalne infrastrukture, kar za nezazidana stavbna zemljišča ne velja. V skladu s 15. členom Odloka se tako zazidana stavbna zemljišča dodatno vrednotijo z do skupno 190 dodatnimi tč./m2. To upoštevaje 14. in 15. člen Odloka to pomeni, da so zazidana stavbna zemljišča s stanovanjskim namenom praviloma vrednotena med 200 in 240 točkami na m2, z nestanovanjskim pa z do največ 1290 točkami (I. območje in popolno komunalno opremljeno zemljišče), do 1190 točkami (II. območje in popolnoma komunalno opremljeno zemljišče), do 810 točkami (III. območje in popolnoma komunalno opremljeno zemljišče) in do 390 točkami (IV. območje in popolnoma komunalno opremljeno zemljišče). Sodišče je stranki na naroku seznanilo s tem, da je tudi v ostalih občinskih odlokih pravilo, da je stanovanjska namembnost točkovana nižje kot gospodarska dejavnost. To je upoštevaje kriterij namembnosti zemljišča logično, saj uporaba zemljišča za opravljanje gospodarske dejavnost, za razliko od uporabe za bivanje, uporabniku prinaša dohodek.

18. To pa hkrati že ne pomeni, da nobeno nezazidano stavbno zemljišče ne bi smelo biti vrednoteno višje kot zazidano. Odlok namreč pri zazidanih stavbih zemljiščih določa različno število točk tudi glede na dejavnost, ki jo uporabnik opravlja. Gospodarski in poslovni ter storitveni in trgovski namen sta tako vrednotena bistveno višje kot javne službe in družbene dejavnosti ter kmetijski namen (tako je na primer v 3. območju popolnoma opremljeno komunalno zemljišče v 3. območju obremenjeno z 810 tč./m2, za namen družbenih dejavnosti pa z 490 tč/m2). Sodišče je zato tožnico pozvalo, naj svoje navedbe s tem v zvezi dodatno konkretizira, tožnica pa je navedla le, da ni sporno, da razlika je, meni le, da ne bi smela biti tudi po večkratna. Zgolj s takim stališčem pa tožnica glede na vse opisane okoliščine, po katerih se ti položaji razlikujejo, po presoji sodišča zatrjevane nesorazmernosti ne more izkazati.

19. Kolikor tožnica uveljavlja, da se v zvezi z odmero NUSZ pri zazidanih stavbnih zemljiščih upošteva zgolj neto tlorisna površina vseh zaprtih prostorov, pri nezazidanih stavbnih zemljiščih pa celotna površina, sodišče pojasnjuje, da je tak način odmere v skladu z zakonom in po presoji sodišča ni nesorazmeren. Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 namreč določa, da se za zazidana stavbna zemljišča po tem členu štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). To pa pomeni, da četudi se zemljišče, na katerem je objekt, ovrednoti kot zazidano stavbno zemljišče, se v primeru, če površina tega zemljišča presega gradbeno parcelo oziroma fundus x 1,5, presežna površina ovrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Višina NUSZ za s splošno komunalno infrastrukture opremljeno zazidano stavbno zemljišče, kjer se upošteva le gradbena parcela, pa je skladno z odlokom višja od NUSZ za z enako komunalno opremo nezazidano stavbno zemljišče (kot že pojasnjeno, se pri odmeri NUSZ za zazidana stavbna zemljišča dodatno upošteva opremljenost z elementi komunalne infrastrukture, pri nezazidanih stavbnih zemljiščih pa ne; vrednotenje zazidanega stavbnega zemljišča za stanovanjski namen v 2. območju v skladu s 14. in 15. členom Odloka tako lahko znaša do 240 točk/m2, vrednotenje nezazidanega stavbnega zemljišča za isti namen v 2. območju pa 115 točk/m2). Po povedanem očitanega nesorazmerja v škodo nezazidanih stavbnih zemljišč kot ga zatrjuje tožnik tako ne more biti.

20. Tožnica uveljavlja še neustavnost oziroma nezakonitost Odloka zaradi razlik v vrednotenju nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem in tretjem območju. Trdi, da so uporabniki nepremičnin v navedenih območjih v podobnem položaju.

21. ZSZ/84 v 61. členu določa, da se pri določanju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča upoštevajo: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve za te objekte in naprave; lega in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Po Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega (Uradni list SRS, št. 19/86; v nadaljevanju Dogovor), na katerega odkazuje 61. člen ZSZ/84, je v okviru merila lege predvideno upoštevanje oddaljenosti zemljišča od ožjega mestnega centra oziroma od drugega oskrbnega središča in konfiguracija območja. Pri namembnosti zemljišča se upoštevajo opredelitev namena po prostorskih aktih ter neskladnost obstoječega namena s temi akti in neskladnost obstoječega namena s predvidenim. Pri smotrnosti uporabe zemljišča pa se upoštevajo gostota zazidave in skladnost obstoječe zazidave s predvideno po prostorskih akti.

22. Iz navedenega izhaja, da se NUSZ plačuje od uporabnosti stavbnega zemljišča in da v okviru merila lege na njegovo uporabnost najbolj vpliva bližina oziroma oddaljenost nepremičnine od oskrbnih središč, pri čemer je pomembna tudi dostopnost javnega prevoza in bližina glavnih cest. 23. Iz pojasnila Občine Medvode o kriterijih za razvrščanje naselij po legi v eno od štirih območij iz 12. člena Odloka izhaja, da je pri določitvi območij upoštevala oddaljenost od oskrbnega središča, kar vključuje šolo, zdravstvene storitve, trgovine in druge storitve, ter infrastrukturo in javni prevoz. Več kot je imelo naselje oskrbnih funkcij, v višje rangirano območje je bilo uvrščeno, tako da so v tretje in četrto območje uvrščene nepremičnine, ki so primarno namenjene bivanju, na njih pa ni oskrbnih funkcij razen manjših trgovin z osnovno oskrbo ter posameznih storitvenih dejavnosti. Prvo in drugo območje sta rangirana višje tudi zaradi večjega pritiska na poselitev in bivanje ter razvoj gospodarskih dejavnosti, saj je predvidena širitev naselij in gospodarskih oziroma poslovnih con predvsem v naselju Medvode in bližnjih naseljih, ki se neposredno navezujejo na Medvode in Ljubljano in se nahajajo ob glavni prometni povezavi med tema dvema občinama in so bližje oskrbnim funkcijam. Pojasnjuje, da je to eden od pomembnih kriterijev pri določitvi razmerja med drugim in tretjim območjem, saj so zemljišča v prvem in drugem območju med bolj zaželenimi, ker se nahajajo bližje prometni povezavi med Ljubljano in Medvodam in oskrbnim funkcijam. Upoštevana je še opremljenost s komunalno opremo in vrednost zemljišč na trgu. Pojasnila je še, da so naselja na ravnem terenu z manj vegetacije zaradi boljše dostopnosti in prometne povezljivosti uvrščena v 1. do 3. območje, 4. območje pa zajema hriboviti del občine.

24. Po presoji sodišča v Odloku uporabljen kriterij lege, po katerem so bila določena posamezna, različno vrednotena območja, ustreza različnosti dejanskih stanj in razlikovanje ni arbitrarno. Osnovna komunalna opremljenost (vodovodno omrežje elektroenergetsko omrežje, ceste in kanalizacija pod pogojem, da niso dovoljene čistilne naprave), je sicer pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče ne glede na lego oziroma območje. Komunalna opremljenost je tudi sicer po zakonu in Dogovoru upoštevana kot posebno merilo, pri čemer sodišče sodi, da je lahko ta kriterij, glede na Odlok, ki pri nezazidanih stavbnih zemljiščih komunalne opreme ne točkuje posebej, upoštevan pri legi nepremičnine v smislu dodatne komunalne opremljenosti (toplovod, plinovod, telekomunikacije, možnost dostopa to telekomunikacijskih omrežij različnih zmogljivosti in operaterjev, ipd.).

25. Iz „Pregledne karte območij odmere nadomestila“, ki je po drugem odstavku 12. člena sestavni del Odloka, je razvidno, da je občina prej opisane kriterije tudi uporabila, saj so naselja, zgoščena okoli centra Medvod, kjer je največja gostota oskrbnih funkcij (pošta, banka trgovine, šola, 1 km oddaljen zdravstveni dom), uvrščena v prvo in drugo območje. Naselja, kjer je razvidna redkejša pozidava ter prisotnost gozdnih in kmetijskih površin, ki so bolj oddaljena od Medvod in glavne prometnice, so uvrščena v tretje območje. Še bolj oddaljena in nepozidana pa v četrto območje.

26. Tožničine nepremičnine se nahajajo v naselju Zbilje, ki je v drugem območju, primerja pa jih z deli naselij Zgornja in Spodnja Senica, ki sta oddaljeni od njene nepremičnine le kako minuto vožnje ter delom naselja Zbilje, ki so v tretjem območju. Navaja, da gre za približno enako oddaljenost od oskrbnih funkcij, z izjemo zdravstvenega doma, ki je bližje Zgornji in Spodnji Senici. Iz povedanega pa po presoji sodišča izhaja, da se zgoščenost oskrbnih funkcij v drugem in tretjem območju vendarle razlikuje. Predvsem pa je iz pregledne karte, ki je sestavni del Odloka, razvidno, da deli Zgornje in Spodnje Senice ter Zbilj, ki so uvrščeni v drugo območje, sodijo v strnjena bivanjska naselja, bližje Medvodam, na delih teh naselij, ki so v 3. območju, pa je vidna manjša naselitev in večje območje kmetijskih in gozdnih zemljišč. Glede na navedeno ne drži, da ni razumnih razlogov za razlikovanje med drugim in tretjim območjem. Naselja uvrščena v drugo in tretje območje pa se vsa tudi ne morejo razlikovati po istih kriterijih. To že po naravi stvari ni mogoče. Očitno pa je, da so med njimi razlike, ki utemeljujejo njihovo uvrstitev bodisi v drugo bodisi v tretje območje.

27. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja nesorazmernost v obremenitvi med drugim in tretjim območjem za nezazidana stavbna zemljišča z nestanovanjskim namenom. Po 16. členu Odloka so ta zemljišča v prvem območju obremenjena s 400 tč./m2, v drugem s 320 tč./m2, v tretjem s 160 tč./ m2 in v četrtem s 45 tč./m2. Razlika v obremenitvi med drugim in tretjim območjem je bistveno večja, in sicer je v obremenitev v drugem območju od obremenitve v tretjem območju večja za 100 %. Po presoji sodišča je ta razlika bistvena. Bistveno različna pa je tudi obremenitev drugega območja v razmerju do prvega in do tretjega, saj je razlika med prvim in drugim 80 točk, med drugim in tretjim pa 40 točk, torej za več kot 100 % večja.

28. Da bi se uporabnost nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju tako bistveno razlikovala od enakih zemljišč v tretjem območju, pa občina v svojem pojasnilu ni utemeljila. Občina poleg že navedenih razlikovalnih kriterijev sicer na splošno navaja še kriterija večjega pritiska na pozidavo ter večji konflikt med dejansko in namensko rabo v prvem in drugem območju v razmerju do tretjega in četrtega območja. Ker drugi kriterij velja zlasti za zazidana stavbna zemljišča (občina v zvezi z drugim kriterijem navaja obstoječo nezakonito gradnjo), kriterij večjega pritiska na pozidavo pa je presplošen, da bi pojasnil tako visoko razliko v vrednotenju med 2. in 3. območjem, sodišče sodi, da Občina Medvode razlike v višini NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen za 2. območje ni utemeljila z razumnimi razlogi, stvarno povezanimi s predmetom urejanja.

29. Navedeno pomeni, da je določba 16. člena Odloka v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč za ostala stavbna zemljišča (torej nestanovanjski namen) v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Sodišče je zato na podlagi 125. člena Ustave RS pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe odklonilo uporabo navedene določbe Odloka (exceptio illegalis). To pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na nezazidana stavbna zemljišča. 30. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravilo, ter na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

31. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ tožnici NUSZ za navedeno zemljišče odmeriti ob vrednotenju, kot je po 16. členu Odloka določeno za ostala nezazidana stavbna zemljišča v 3. območju (160 točk/m2). V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

32. V preostalem delu je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

33. Po navedenem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Ker to pomeni, da je bila tožba potrebna, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena po glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 10% za pripravljalno vlogo, s katero je tožnica odgovorila na v postopku pridobljeno mnenje Občine Medvode (4. člen Pravilnika), kar skupaj znaša 423,50 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

34. Ker sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, ni odločalo o stroških upravnega postopka. Glede na to, da je tožbi delno ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponoven postopek, bo tožnik stroške upravnega postopka lahko uveljavljal v postopku pred upravnim organom.

1 Npr. k 59. členu ZIPRS 2016/2017, Predlog zakona z dne 22. 9. 2016, EVA 2015-1611-0175, str. 56 in 57. 2 Vsa prej navedena sodna praksa se nanaša na upravne akte, izdane na podlagi odlokov, ki so bili sprejeti oziroma spremenjeni pred navedeno intervencijo zakonodajalca. 3 Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-49/00 z dne 30. 5. 2002 , št. U-I-28/03 z dne 15. 4. 2004, in št. U-I-65/04 z dne 11. 5. 2006.