Jedro

Ni nična določba pogodbe o izobraževanju, po kateri mora tožena stranka v primeru, da ne zaključi izobraževanja v roku, povrniti nadomestila plač za čas trajanja izobraževanja. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter po vsebini, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bilo dogovorjeno, pravo varuje pogodbi zvesto stranko.

Tožena stranka je prostovoljno sklenila pogodbo o izobraževanju, kjer je bilo jasno določen čas izpolnitve obveznosti ter posledice nedokončanja študija 1. letnika v dogovorjenem roku. Volja strank je bila jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava (9. člen OZ), zato so stranke potem, ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje sprejete obveznosti izpolniti. Ker tožena stranka dogovorjene obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, je tožeči stranki dolžna vrniti stroške izobraževanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 11.488,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2005 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 2.946,66 EUR (I in II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 722,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III izreka).

Zoper navedeno sodbo (pravilno ugodilni del) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in odloči o stroških postopka tako, da jih naloži v plačilo tožeči stranki. Tožeča stranka je predmetni spor sprožila z vložitvijo predloga za izvršbo preko sistema COVL in pri tem predlogu za verodostojno listo ni predložila fakture temveč bremepis, kar pa po 23. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 26/2011) ne predstavlja verodostojne listine. Sodišče je zato spregledalo, da listini, ki jo je izstavil subjekt, za katerega ne veljajo pravila knjigovodske stroke, ni mogoče priznati značaja fakture kot verodostojne listine. Sodišče ni upoštevalo novejše sodne praske, v skladu s katero je predlog za izvršbo, ki je vložen na podlagi listine, ki ni verodostojna, listina, materialno pravno nepravilen in ga je potrebno zavrniti. Zato bi sodišče moralo zahtevek že iz tega razloga zavrniti in tožena stranka sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje je toženi stranki za čas, od 15. 9. 2009 do 17. 5. 2004 ter od 24. 7. 2004 do 23. 8. 2004, ko je bila tožena stranka na izobraževanju naložilo povračilo bruto zneskov nadomestila plač za čas izobraževanja, kar pa je neutemeljeno, saj je delodajalec v vsakem primeru dolžan plačevati davke in prispevke tudi za čas, ko je tožena stranka prejemala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela, na podlagi pogodbe o izobraževanju. Torej bi tožeča stranka lahko zahtevala vračilo zgolj neto zneskov nadomestil. V 4. členu pogodbe o študiju iz dela je določeno, da se med stroške izobraževanja štejejo tudi nadomestila plače za čas odsotnosti, vendar je po mnenju tožene stranke takšno določilo nično, saj zahteva od delavca, da vrne celotno izplačano neto plačo, vključno s prispevki in akontacijo dohodnine, ki pa jih je dolžan plačati delodajalec. V kolikor bi tožena stranka morala tožeči stranki, za to obdobje, vrniti izplačano bruto nadomestilo bi bila postavljena v popolnoma enak položaj kot če bi bila v tem času brezposelna in s tem ne bi bila obravnavana enako kot ostali zaposleni delavci v Policiji, kar pa je v nasprotju s 6. členom takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki v 6. členu določa, da je diskriminacija prepovedana in delodajalec mora vse delavce, ne glede na osebne okoliščine obravnavati enako pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Sodišče je po mnenju pritožbe tako v nasprotju z navedenim zakonom toženi stranki naložilo tudi plačilo prispevkov, ki jih je zavezan plačati delodajalec. Sodišče pa je tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede začetka teka zamudnih obresti, saj je tožeči stranki neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od 8. 10. 2005 dalje. Tožeča stranka je res toženi stranki izdala bremepis št. ... z dne 7. 9. 2005 z rokom plačila 30 dni, torej 7. 10. 2005, vendar pa je sodišče spregledalo, da je po prejemu bremepisa tožena stranka dne 5. 10. 2005 na tožečo stranko naslovila dopis - zaprosilo za obrazložitev - v katerem je tožečo stranko zaprosila za posredovanje specifikacije glede na presenetljivo visok znesek. Tožeča stranka je dne 6. 10. 2005 posredovala toženi stranki specifikacijo izračuna iz katere jasno izhaja, da je zahtevan znesek nepravilen, previsok, saj je vključeval tudi obdobje od 24. 8. 2004 dalje, ko je tožena stranka bila na delu. Navsezadnje pa je tudi sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka neutemeljeno zahtevala dne 7. 9. 2005 previsok znesek, ker ni upoštevala, da je bila tožena stranka v času od 17. 5. 2004 do vključno 23. 7. 2004, na delu. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki bruto zneske, saj tožeča stranka vsak mesec za čas trajanja pogodbe toženi stranki izplačevala znesek plače ter plačala vse dajatve iz naslova plače. Prav tako je po mnenju tožeče stranke pravilna odločitev o teku zamudnih obresti, saj je tožena stranka zamudila rok plačila, ki je bil določen z datumom 7. 10. 2005. Tožeča stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče zahtevek tožeče stranke zavrniti ker tožeča stranka predlogu za izvršbo ni predložila verodostojne listine. Tožena stranka se v pritožbi povsem neutemeljeno sklicuje, češ da listine, na podlagi katerih je tožeča stranka začela izvršilni postopek, ne predstavlja verodostojnih listin in zato se tudi pravda, na njihovi podlagi, ne bi smela vršiti. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi odloča o utemeljenosti uveljavljene denarne zahteve pravdno sodišče oz. v konkretnem sporu Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, na podlagi celotnega dokaznega postopka, ki ga izvede, pri čemer se listine, ki so bile podlaga v izvršilnem postopku, presojajo v sklopu ostalih izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in njihova eventuelna formalna pomanjkljivost ne bi mogla vplivati na pravilnost odločitve.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da listini, ki jo je izstavil subjekt, za katerega ne veljajo pravila knjigovodske stroke, ni mogoče priznati značaj fakture kot verodostojne listine. V sporni zadevi je tožeča stranka predlogu za izvršbo predložila bremepis, ki po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustreza knjigovodski listini, s katero tožeča stranka dokazuje terjatev na podlagi sklenjene pogodbe o izobraževanju. Sicer pa upniku k predlogu za izvršbo niti ni potrebno prilagati verodostojnih listin, pač pa zadostuje, da jih sploh navede in označi. Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine je konceptuiran na domnevi, da je dolžnik listino, na katero se upnik sklicuje v predlogu že prejel in zanjo ve. Če tožena stranka listine (bremenopisa) resnično ne bi prejela je imela 8 dni časa, da jo sama pridobi od upnika, vključno z vsemi potrebnimi informacijami in da se stastavi obrazložen ugovor v smislu 2. odstavka 53. člena ZIZ.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje toženi stranki nezakonito naložilo v plačilo povračilo nadomestila plač v bruto znesku, čeprav je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke. Stranki sta v 4. členu pogodbe o študiju iz dela v 1. letniku Višje A. šole določili, da se med stroške izobraževanja štejejo tudi nadomestila plače za čas odsotnosti. Stranki sta sklenili pogodbo o študiju iz dela dne 9. 10. 2003, in sicer za dokončanje prvega letnika Višje A. šole (priloga A1), s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo tožencu, v času od 15. 9. 2003 do 30. 9. 2004, zagotavljala pogoje za študij, toženec pa se je zavezal, da bo v navedenem času opravil vse obveznosti po programu šole, če pa bo po lastni volji ali krivdi z izobraževanjem prenehal ali ga ne bo zaključil v dogovorjenem roku, pa bo tožeči stranki povrnil vse stroške izobraževanja. Stroški izobraževanja, v skladu s 4. členom pogodbe predstavljajo tudi nadomestila plač za čas odsotnosti z dela. Ker toženec ni izpolnil pogodbenih obveznosti in ni zaključil izobraževanja v roku ter tudi ne kasneje, je tožeča stranka upravičeno zahtevala povračilo stroškov izobraževanja. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke, za čas ko je tožena stranka prejemala nadomestilo plače in da je zato upravičen le do povračila neto izplačanih nadomestil ne pa bruto zneskov nadomestil in da gre pri tem celo za ničnost določbe 4. člena pogodbe o izobraževanju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba o izobraževanju (4. člen) ni nična, ker je določala, da mora tožena stranka v primeru, da ne zaključi izobraževanja v roku, povrniti nadomestila plač za čas trajanja izobraževanja. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter po vsebini, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bilo dogovorjeno, pravo varuje pogodbi zvesto stranko. Določba 103. člena OZ omenja le tri najpomembnejše in najbolj splošne posledice dolžnikov nepravočasne izpolnitve. Zaradi načela pogodbene svobode stranke (3. člen OZ) in načela o dispozitivni naravi določb OZ (2. člen OZ) imata pogodbenika možnost, da vprašanja posledic neizpolnitve oz. zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 51/2011 z dne 4. 9. 2012).

Tožena stranka je prostovoljno sklenila pogodbo o izobraževanju, kjer je bil jasno določen tako čas izpolnitve obveznosti, kot tudi posledice v primeru nedokončanja študija 1. letnika, v dogovorjenem roku. Volja strank je bila v 4. členu pogodbe o izobraževanju jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo. Dolžnost izpolnitve obveznosti je ena izmed temeljnjih načel obligacijskega prava (9. člen OZ-načelo pakta sunt servanda), zato so stranke potem, ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje sprejete obveznosti izpolniti in sicer tako, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe. Ker tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, je tožeči stranki dolžna to, kar se je veljavno zavezala - vračilo stroškov izobraževanja - tudi povrniti. Zato ni utemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je določba 4. člena pogodbe o izobraževanju v nasprotju s takrat veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih, ki je določal, da je delovno razmerje, razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem delavec opravlja delo za plačilo in je delodajalec skladno z 42. členom dolžan delavcu zagotavljati ustrezno plačilo za opravljeno delo. V konkretnem primeru delavec ni opravljal dela, saj se je v spornem času izobraževal, zato tudi ne pridejo v poštev določbe glede obveznega plačila davkov in prispevkov in sicer, da posebni predpisi in ZDR delodajalcu nalagajo plačilo prispevkov in davkov za čas trajanja delovnega razmerja.

Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede začetka teka zamudnih obresti in da ni upoštevalo, da je zoper izdan „bremepis“ z dne 7. 9. 2005, na podlagi katerega je bil rok plačila 7. 10. 2005, tožena stranka zaprosila tožečo stranko za obrazložitev glede visokega zneska in da je obrazložitev tožena stranka prejela šele 6. 10. 2005 ter, da je tudi po prejemu tega dopisa tožečo stranko ponovno pozvala na predložitev specifikacije, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti, da tečejo zamudne obresti od 8. 10. 2005. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Torej dolžnik pride v zamudo tudi, če upnik ustno ali pisno ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). V sporni zadevi je tožeča stranka dokazala, da je toženi stranki pred vložitvijo predloga za izvršbo oz. tožbe vročila poziv na plačilo zahtevanega zneska, pravilno razsodilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od postavljenega roka za prostovoljno izvršitev.

Pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso bistvene, pritožbeno sodišče ni presojalo oz. se v obrazložitvi sodbe do njih ni opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odstavka 154. člena v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.