Jedro

V obravnavni zadevi je prvostopenjski organ dejstva, na katera je oprl svojo odločbo, ugotavljal z izvajanjem dokazov, med drugim tudi z ogledi in z zaslišanjem zemljiškoknjižne lastnice parc. št. 344/1. Glede na povedano je s tem pričel odločati v rednem ugotovitvenem postopku, v katerem je bil ne le dolžan inšpekcijskemu zavezancu dati možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, temveč pomeni opustitev takega ravnanja v vsakem primeru bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana – Kranj, Inšpekcijske pisarne Zagorje, št. 06122-87/2012/17-4207 z dne 13. 6. 2013 in prvi in drugi odstavek 1. točke izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-279/2013-2-006421124 z dne 12. 9. 2013 in se odpravijo in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila inšpekcijski ukrep zaradi nevarne gradnje stanovanjskega objekta na naslovu A., v tlorisni izmeri 17,55 m x 9,5 m, višinskega gabarita pritličje in neizkoriščena mansarda, ki se nahaja na zemljišču parc. št. 344/1 k.o. ... S 1. točko izreka mu je naložila, da jo mora takoj po prejemu odločbe ustaviti, z 2. točko izreka pa, da mora navedeni objekt v roku 30 dni po prejemu te odločbe odstraniti, za kar mora v skladu s 3. točko izreka zagotoviti strokovni nadzor, soglasje Občine Mengeš zaradi rušenja dela objekta v varovalnem pasu ceste, pri rušenju poskrbeti za ukrepe iz varstva pri delu in poskrbeti za pravilno ravnanje z gradbenimi odpadki. Na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objekta (v nadaljevanju ZGO-1) mu je s 4. točko izreka izrekla prepovedi. S 5. točko izreka ga je opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, s 6. točko je odločila, da bo o stroških postopka izdan posebni sklep in s 7., da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je ugotovljeno, da predstavlja predmetni objekt nevarno gradnjo. V ugotovitvenem postopku je bila zaslišana zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine B.B., ki je povedala, da ni več njena lastnica, saj jo je s prodajno pogodbo z dne 27. 12. 1988 prodala tožniku, ki ga je takrat zastopal njegov oče. Navedla je še, da se tožnik do danes ni vpisal v zemljiško knjigo. Po tem, ko je bil tožnik dvakrat vabljen na zaslišanje, in je njegova mati njegovo odsotnost opravičila, je toženka ugotovila, da so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 154. členu ZGO-1. Tožnika je štela kot lastnika in posledično zavezanca v tem postopku na podlagi pogodbe z dne 27. 12. 1988 in v njej navedenega zemljiškoknjižnega dovolila ter potrdila, da je kupnina v celoti poravnana. Da je navedena listina sposobna za vpis v zemljiško knjigo pa toženka sklepa tudi iz zemljiškoknjižnega predloga, ki ga je podala notarka C.C. dne 18. 6. 2013 pristojnemu sodišču. Upravni organ druge stopnje je odpravil 3. točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje, 5. točko izreka pa dopolnil tako, da je pika na koncu stavka nadomestil z vejico in dodal „ali s prisilitvijo“. V ostalem je pritožbo zavrnil in odločil, da stroškov postopka ni.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da iz izreka izpodbijane odločbe ni razvidno, ali ga toženka šteje za inšpekcijskega zavezanca kot lastnika stavbe ali drugo osebo, ki se ji priznava lastnost inšpekcijskega zavezanca. Navaja, da z dokazili, ki jih je B.B. vložila v predmetnem upravnem postopku, s katerim je dokazovala, da ni inšpekcijska zavezanka, ni mogoče dokazati, da je inšpekcijski zavezanec. Meni, da bi bilo treba upoštevati zemljiškoknjižno stanje na dan izdaje izpodbijane odločbe, po kateri je lastnica predmetne nepremičnine B.B. Poleg tega toženka ni ugotavljala, ali je vsebina zemljiškoknjižnega dovolila takšna, da je sposobna vpisa v zemljiško knjigo. Meni, da je ostalo dejansko stanje o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec, nepopolno in posledično nepravilno ugotovljeno. Navaja, da je bil v času pritožbenega postopka v teku ponovni postopek za ureditev meje med parcelami, med katerimi je tudi parcela št. 344/1 k.o. ..., ki je zaključen in na podlagi katerega je parcelno stanje od leta 1988 do danes ostalo nespremenjeno. Zaradi neurejene parcelacije in ureditve meja se tožnik ni mogel vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik, zato objekta tudi ni mogel uporabljati in izvajati potrebnih gradbenih del na njih. Navaja tudi, da je ugotovitev inšpektorja, da se sporna stanovanjska stavba nahaja na parceli 344/1 k.o. ... nepravilno ugotovljena, pri čemer se sklicuje na obvestilo GURS z dne 29. 7. 2013. Na parceli 344/1 k.o. ... se nahaja le 26 m2 stanovanjskega objekta, zato je izrek izpodbijane odločbe ne le nejasen glede tega, ali je inšpekcijski zavezanec sploh lastnik zemljišča, temveč tudi ničen. Poudarja še, da ni investitor nevarne gradnje.

Sklicuje se še na bistveno kršitev določb postopka, ker ga toženka pred izdajo odločbo ni seznanila o svojih ugotovitvah in izvedenih dokazih. Glede na dolgotrajnost postopka pa meni, da je sporna tudi ugotovitev toženke, da gre v konkretnem primeru za nevarno gradnjo. Poleg tega tudi ni bil prisoten na nobenem od inšpekcijskih ogledov.

Toženka pa v obrazložitvi odločbe tudi ni navedla razlogov za rok, ki ga je določila tožniku za odstranitev objekta. Predlaga odpravo odločb upravnega organa prve in upravnega organa druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 154. člena ZGO-1, po kateri v primeru nevarne gradnje pristojni gradbeni inšpektor ustavi gradnjo ali prepove uporabo takšnega objekta ter odredi, da se na objektu oziroma delu objekta v roku, ki ga določi, izvedejo nujna vzdrževalna dela, ali pa da se objekt ustrezno obnovi ali odstrani.

Navedena zakonska določba daje gradbenemu inšpektorju pooblastila za vzpostavitev zakonitega stanja oziroma za odstranitev nevarnosti, ki jo predstavlja nevarna gradnja.

Po prvem odstavku 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka (…) šteje za nujen ukrep v javnem interesu v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank. ZGO-1 v tem pogledu odkazuje na določbe ZUP o skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen), vodenja takega postopka pa ne predpisuje temveč ga le dovoljuje. Zgolj kot možnost („organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi“) uporabo skrajšanega ugotovitvenega postopka določa tudi prvi odstavek 144. člena ZUP.

V primeru nujnih ukrepov v javnem interesu, za kar po navedeni določbi ZGO-1 velja vodenje inšpekcijskega postopka v gradbenih zadevah (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP) predpisuje še nadaljnji pogoj, in sicer, da so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena, ali vsaj verjetno izkazana.

V navedenih določbah 144. člena ZUP se odraža bistvena značilnost skrajšanega ugotovitvenega postopka, po kateri se ta postopek razlikuje od rednega ugotovitvenega postopka: v njem za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni treba opraviti nobenih dejanj v postopku, kot npr. zaslišanje prič, dokazovanje z izvedenci ali ogled (podrobneje prim. tudi Androjna - Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 309). Za razliko od tega pa je v obravnavni zadevi prvostopenjski organ dejstva, na katera je oprl svojo odločbo, ugotavljal z izvajanjem dokazov, med drugim tudi z ogledi in z zaslišanjem zemljiškoknjižne lastnice parc. št. 344/1 k.o. ..., B.B. Glede na povedano je s tem pričel odločati v rednem ugotovitvenem postopku, v katerem je bil ne le dolžan inšpekcijskemu zavezancu dati možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, temveč pomeni opustitev takega ravnanja v vsakem primeru bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Iz upravnih spisov namreč ni razvidno, da bi ga toženka seznanila z izvedenimi dokazi in okoliščino, ki je bila za odločitev v tej zadevi bistvena, tj. da ga šteje za lastnika predmetnih nepremičnin in kot takega za zavezanca v predmetnem inšpekcijskem postopku.

Zgolj na podlagi vabila na zaslišanje, v katerem ga je seznanila z dejstvom, da predmetni objekt predstavlja nevarno gradnjo ter ga povabila, naj se izjasni o nastali situaciji, tožnik ni mogel vedeti, da ga šteje kot zavezanca v tem inšpekcijskem postopku. To izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je navedeno, da je je tožnikova mati v opravičilu, v katerem je navedla razloge, zakaj se tožnik ne more udeležiti zaslišanja, navedla tudi, da ne ve, na kakšni podlagi bi bil lahko njen sin stranka v tem postopku.

Glede na navedeno je sodišče odločbo upravnega organa prve stopnje in odločbo upravnega organa druge stopnje v delu, v katerem spreminja odločbo upravnega organa prve stopnje, odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ prve stopnje inšpekcijskemu zavezancu omogočiti, da se izjasni o izvedenih dokazih oziroma o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v zadevi.

Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče pripominja še, da bi praviloma overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske pravice na določeni nepremičnini lahko zadostovala za izkazovanje lastninske pravice, če o tem ne bi bilo spora.

V obravnavanem primeru pa niti ni jasno, ali se predmetna nevarna gradnja res v celoti nahaja na zemljišču parc. št. 344/1 k.o. ..., kar posledično pomeni, da ni jasno, ali je tožnik edini zavezanec v tem postopku. Iz pogodbe, na katero se izpodbijana odločba sklicuje in ki je bila podlaga za vložitev predloga za vknjižbo tožnika kot lastnika nepremičnine parc. št. 344/1 namreč izhaja, da predstavlja parc. št 344/1 zgolj del hiše v izmeri 26 m2 in dvorišče v izmeri 174 m2, hiša, na katero se nanaša izpodbijana odločba pa je tlorisne izmere 17,55 m x 9,5 m. Zato bo morala toženka v ponovljenem postopku na podlagi veljavnih geodetskih podatkov najprej ugotoviti, na katerih nepremičninah se obravnavana gradnja nahaja, na podlagi teh podatkov pa ugotoviti, kdo je njihov lastnik in s tem posledično inšpekcijski zavezanec v tem postopku.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, mu po navedenem pravilniku pripadajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena navedenega pravilnika), povišani za uveljavljani 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).