Jedro

Ob dejstvu, da je z ZFS nagrada za življenjsko delo predvidena in ko je po podatkih spisa nesporno, da sporni prejemek predstavlja priznanje za tožničin življenjski ustvarjalni opus na področju filmskega ustvarjanja (kot kreator maske), za stališče tožene stranke, da je nagrada obdavčena, ker v zakonu izrecno ni bila navedena kot nagrada Metoda Badjure (je pa bilo to storjeno s Spremembami in dopolnitvami Zakona o filmskem skladu, Uradni list RS št. 59/2001), ni niti pravne niti dejanske podlage.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 11.08.2000 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B z dne 27.08.1998. S citirano odločbo je navedeni prvostopni organ odmeril tožnici dohodnino za leto 1997 z upoštevanjem zneska v višini 500.000,00 SIT, ki ga je prejela kot nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbo 1. odst. 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Url. list RS, št. 71/93, 2/94- popravek, 7/95, 14/99-odločba US, 44/96) ki določa, da je zavezanec za davek od osebnih prejemkov fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema plačo iz delovnega razmerja, pokojnino, prejemke dosežene na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oz. od prevzema opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi ter druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki. Po 14. točki 19. člena Zakona o dohodnini se davka od osebnih prejemkov ne plačuje od nagrad uvedenih na podlagi zakona. Nadalje tožena stranka navaja da je pojem nagrade od izplačila fizični osebi določen v vrsti predpisov vendar za po vsebini zelo različne namene. Zato je potrebno za davčne namene pri prejemkih, ki nosijo naziv nagrade, vselej najprej ugotoviti vsebino posameznega prejemka. V skladu z ZDoh se kot nagrada šteje tisto izplačilo fizični osebi, ki je kot nagrada definirano z zakonom, drugim predpisom oz. aktom izplačevalca in hkrati ni prejemek iz delovnega razmerja, iz naslova prejemanja pokojnine ali prevzetega opravljanja storitev oz. poslov. Torej je to praviloma izplačilo, ki nima značaja rednega prejemka. Izplačilo nagrade je sicer posledica nekega dela ali dejanja, ni pa neposredno plačilo za opravljeno delo. Praviloma je višina nagrade določenem v sorazmerju z vloženim delom. Od nagrade, uvedene na podlagi zakona se štejejo nagrade, ki so z zakonom opredeljene kot posebno priznanje za preteklo delo ali za posebne dosežke na posameznem področju, opredeljenem z zakonom. Ministrstvo za kulturo v svojem dopisu samo navaja, da Badjurjeva nagrada ni uvedena z zakonom, saj pravi, da bo samo za vse prej omenjene nagrade zahtevalo, da se imensko in izrecno navedejo v zakonu. Po v letu 1997 veljavni zakonodaji, je bilo z zakonom opredeljeno Bloudkovo priznanje za šport (zakon o Bloudkovih priznanjih in pravilnik o delu odbora za podeljevanje priznanj) in Prešernova nagrada z zakonom o Prešernovi nagradi (Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke v umetnosti). Glede na navedeno je zato po presoji tožene stranke utemeljeno stališče organa prve stopnje, da Badjurjeve nagrade, ki jo je tožnica prejela za življenjsko delo ni štel kot neobdavčljive, saj le ta ni določena z zakonom kot za tak primer zahteva oz. predpisuje ZDoh.

Tožnica s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke. Navaja, da ji je bila nagrada Metoda Badjure podeljena za vrhunske dosežke na področju kinematografije in za jubilejno življenjsko delo, ki ga je v celoti posvetila filmu. Nagrada je bila izplačana v skladu z Zakonom o filmskem skladu (ZFS,Uradni list RS, št. 17/94), ki v 7. členu izrecno navaja kdaj in pod kakšnimi pogoji se lahko podeljuje nagrada in tudi priznanja za delo in uspehe na kinematografskem področju, v 9. členu pa govori o pridobivanju sredstev za delovanje filmskega sklada. Ponovno navaja, da je nerazumljivo in nespremenljivo, da ji je davčni organ od zneska 500.000,00 SIT življenjske nagrade odmeril dohodnino v višini 279.915.00 SIT in obresti, ob tem pa bi njena davčna obveznost za leto 1997 brez te sporne nagrade znašala 18.000,00 SIT. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu, na tožbo pa ni odgovorilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka kljub ugotovitvi, da sporni prejemek v višini 500.000,00 SIT, ki ga je tožnica v letu 1997 prejela kot nagrado za življenjsko delo (nagrada Metoda Badjure), tudi po vsebini davčno ni mogoče enačiti niti s plačilom za prevzeto delo, niti kot prejemek iz delovnega razmerja oziroma iz naslova pokojnine, pritrdila stališču davčnega organa prve stopnje, da gre za obdavčljiv prejemek na podlagi četrte alinee 15.člena ZDoh (državna ali druga nagrada), z utemeljitvijo, da Badjurjeva nagrada ni bila uvedena z zakonom. Navedeno stališče tožene stranke pa je po presoji sodišča napačno in kaže na napačno uporabo določb ZDoh. Davek od osebnih prejemkov se v skladu s četrto alineo 15.člena ZDoh plačuje tudi od državnih ali drugih nagrad, razen od nagrad uvedenih na podlagi zakona (14.točka 19.člena ZDoh). Tako kot v tožbi pravilno zatrjuje tožnica, ji je bila izplačana nagrada uvedena na podlagi zakona, in sicer Zakona o filmskem skladu Republike Slovenije (ZFS, Uradni list RS št.17/94). Ta je v prvem odstavku 7.člena določal, da sklad podeljuje nagrade in priznanja za: vrhunske dosežke na področju kinematografije in za življenjsko delo filmskega ustvarjalca, ki je s svojim delom bistveno prispeval k razvoju slovenskega filma. V drugem odstavku citiranega člena pa je določeno, da kriterije in postopek podeljevanja nagrad in priznanj določa pravilnik, ki ga sprejme nadzorni svet sklada v soglasju z ustanoviteljem. Zato ob dejstvu, da je z ZFS nagrada za življenjsko delo predvidena in ko je po podatkih spisa nesporno, da sporni prejemek predstavlja priznanje za tožničin življenjski ustvarjalni opus na področju filmskega ustvarjanja (kot kreator maske), za stališče tožene stranke, da je nagrada obdavčena, ker v zakonu izrecno ni bila navedena kot nagrada Metoda Badjure (je pa bilo to storjeno s Spremembami in dopolnitvami Zakona o filmskem skladu, Uradni list RS št. 59/2001), ni niti pravne niti dejanske podlage.

Glede na navedeno je zato sodišče ob ugotovitvi, da ZDoh v obravnavanem primeru ni bil pravilno uporabljen, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4.točke prvega odstavka 60.člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS št. 50/97 in 70/00) kot nezakonito odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o stvari z upoštevanjem pravnega mnenja sodišča izraženega v tej sodbi.