Jedro

Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru nakupne komisije komisionar pridobi lastninsko pravico na predmetu pogodbe. Za takšno sklepanje ni podlage v določbah ZOR.

Tožena stranka je prodajo stvari utemeljevala na določbi 397. čl. Carinskega zakona. Izkupiček od prodanih predmetov pa bi si tožena stranka lahko pridržala (oziroma prenesla v korist občine, na območju katere je bil storjen prekršek) zgolj v primeru, da bi bilo v postopku o carinskem prekršku pravnomočno odločeno o odvzemu stvari in bi bile stvari last storilca prekrška (6. odst. 37. čl. ZP). V primeru, da bi bilo odločeno o odvzemu predmetov, ki niso storilčeva last, pa bi tožena stranka izkupiček od prodanih odvzetih predmetov morala izročiti lastniku (7. odst. 37. čl. ZP). Zgolj v primeru, da gre za neznanega lastnika, bi po enem letu naveden izkupiček postal dohodek občine.

Drugačna pa je situacija, ko v postopku o carinskem prekršku pravnomočno ni bilo odločeno o odvzemu stvari, ker je bil postopek ustavljen. Tožena stranka je s tem izgubila vsakršno pravno podlago za posest nad zaseženimi stvarmi oziroma za zadrževanje izkupička od zaseženih stvari, ki so bile tekom postopka prodane. Temeljna obveznost tožene stranke je v tem primeru opredeljena v 1. odst. 168. čl. ZP, to je, da se zaseženi predmeti vrnejo tistemu, ki so mu bili zaseženi. Kot rečeno, navedena določba izhaja iz predpostavke, da mora v primeru ustavitve postopka tožena stranka vzpostaviti prejšnje posestno stanje glede zaseženih predmetov. Ker se v tem primeru prekrškovnemu organu ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, na kakšni podlagi izvaja zaseženec svojo pravico do posesti (ali je lastnik stvari), ni videti ovire, da bi tožena stranka upravičencu do vrnitve stvari nanj prenesla izkupiček, ki ga je prejela od prodanih zaseženih stvari v teku postopka. Vsekakor pa se tožena stranka v tem okviru ne more uspešno sklicevati, da ima pravico zadržati izkupiček od prodanih stvari zaradi izteka enoletnega roka v smislu 7. odst. 37. čl. ZP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo tožeči stranki zneska 23,634.184,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.1995 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1,504.282,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku našlo v določbi 185. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), veljavnega v času, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi. Navedena določba ureja način uveljavitve povrnitve premoženjske škode in s tem vrste odškodninskih zahtevkov, tako, da ima oškodovanec pravico zahtevati od odgovorne osebe vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma plačilo ustrezne denarne odškodnine. Za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov pa morajo biti izkazane predpostavke odškodninske odgovornosti, kot jih urejajo splošna načela odškodninskega prava ali posebni predpisi glede posameznih oblik odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je kot podlago za odločitev o zahtevku upoštevalo naslednje okoliščine: - glede na 1. odst. 168. čl. Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 z dopolnitvami - v nadaljevanju ZP), je bila tožena stranka dolžna zasežene stvari vrniti tistemu, kateremu so bile zasežene; -naravna restitucija ni bila več mogoča, ker je bilo blago pred tem na dražbi prodano.

Na osnovi teh predpostavk je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo denarno odškodnino, sklicujoč se na 185. čl. ZOR. Po mnenju pritožbenega sodišča odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ne izhaja, na kakšni odškodninski podlagi je sodišče prve stopnje utemeljilo odškodninsko odgovornost tožene stranke, v posledici česar bi se sodišče glede načina povrnitve premoženjske škode lahko oprlo na določbo 185. čl. ZOR. Iz obrazložitve torej ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje odgovornost tožene stranke utemeljevalo na protipravnosti njenega ravnanja kot splošni predpostavki odškodninskega prava (154. čl. ZOR), ali pa je odškodninsko odgovornost utemeljevalo na posamezni specialni zakonski ureditvi, iz katere bi odškodninska odgovornost tožene stranke izhajala, ne da bi bilo potrebno izkazovati elementa protipravnosti njenega ravnanja. Glede na takšne ugotovitve je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP.

Samostojno odškodninsko podlago bi lahko predstavljala določba 6. odst. 383. čl. Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, s spremembami), ki je urejala podlago za neposredni odškodninski zahtevek do tožene stranke s strani lastnika blaga, ki je bilo v postopku carinskega prekrška, pri katerem je bil predpisan obvezen varstveni ukrep odvzema blaga, postavljeno pod carinsko nadzorstvo, a je bilo v carinskem postopku ugotovljeno, da carinskega prekrška ni bilo. Pritožbeno sodišče v tem smislu soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da bi se tovrsten odškodninski zahtevek lahko nanašal zgolj na škodo, ki bi jo utrpel lastnik, ki v času zasega z blagom ni mogel razpolagati. To pa pomeni, da ta specialna določba ne daje podlage za odškodninski zahtevek zaradi škode na stvari sami.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, ko je tožečo stranko opredelilo kot lastnika zaseženih stvari. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka kot komisionar sklenila komisijsko pogodbo z naročnikom Trgospar d.o.o.. Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru nakupne komisije komisionar pridobi lastninsko pravico na predmetu pogodbe. Za takšno sklepanje ni podlage v določbah ZOR. Res je, da pri nakupni komisiji v razmerju do prodajalca nastopa komisionar v svojem imenu, kar pomeni, da je obligacijskopravno zavezan prodajalcu. Zgolj iz navedene obligacijskopravne zaveze pa ni mogoče sklepati na stvarnopravne učinke na blagu, ki je predmet pogodbe. Eden od učinkov komisijske pogodbe je tudi nastanek zastavne pravice komisionarja na predmetu komisijske pogodbe. Samo po sebi razumljivo je, da komisionar ne more pridobiti zastavne pravice na lastni stvari, zato bi, v kolikor bi komisionar pridobil lastninsko pravico na predmetu pogodbe, bili ti učinki pri nakupni komisiji izključeni, kar pa ne izhaja iz 786. čl. ZOR. Med dolžnostmi komisionarja je predpisana skrbnost dobrega gospodarstvenika za hrambo zaupanega blaga (1. odst. 776. čl. ZOR), pri čemer je odgovoren tudi za naključno uničenje ali poškodbo blaga, če ga ni zavaroval, čeprav bi ga po naročilu moral (2. odst. 776. čl. ZOR). A contrario, to pomeni, da, v kolikor komisionar ni dobil naročila za zavarovanje, ni odgovoren za naključno uničenje ali poškodbo blaga, ampak je to v breme tistega, v korist katerega hrani zaupano blago, kar kaže na to, da komisionarja ni mogoče obravnavati kot lastnika blaga. Položaj, ko je komisionar pri nakupni komisiji lastnik blaga pa ZOR ureja kot izjemo (775. čl.), zato v tem primeru v razmerju med komisionarjem in komitentom nastopijo učinki iz prodajne pogodbe. Navedeni razlogi torej kažejo, da komisionar, ki je s prodajalcem sklenil v svojem imenu kupoprodajno pogodbo, zgolj na tej podlagi še ni pridobil lastninske pravice v smislu 1. odst. 34. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (oziroma sedaj 1. odst. 60. čl. Stvarnopravnega zakonika), saj je potrebno stvarnopravne učinke tovrstnega posla presojati v povezavi s sklenjeno komisijsko pogodbo, po kateri nastopa komisionar za račun komitenta. Lastninsko pravico torej pridobi komitent neposredno, ne da bi pred tem lastninsko pravico pridobil komisionar.

Ne glede na takšne zaključke pritožbenega sodišča glede na trditveno podlago pravdnih strank še ni mogoče izključiti aktivne legitimacije tožeče stranke za uveljavljani tožbeni zahtevek. Med pravdnima strankama očitno niso sporna naslednja dejstva: - da je bilo blago zaseženo tožeči stranki 10.2.1995, -da je bilo blago prodano s strani tožene stranke pred končanjem postopka o carinskem prekršku, -da je bilo z odločbo drugostopenjskega prekrškovnega organa dne

30.6.1998 odločeno, da se zaseženo blago vrne tožeči stranki.

Glede narave odločitve prekrškovnega organa o vrnitvi predmetov v smislu 168. čl. ZPP, je potrebno upoštevati, da ima takšna odločitev naravo odredbe, na podlagi katere se zagotovi vrnitev prejšnjega posestnega stanja, ki je bilo spremenjeno na podlagi odredbe o zasegu stvari, pri čemer prekrškovni organ v svojem postopku ni odločil o pravici do stvari v smislu izreka varstvenega ukrepa odvzema predmetov. Po mnenju pritožbenega sodišča pa takšna odredba ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova, v posledici katerega bi tožeča stranka v izvršilnem postopku lahko prišla do realizacije takšnega upravičenja. S tem, ko je prekrškovni organ tožene stranke odločil o vrnitvi zaseženih stvari potem, ko tožena stranka s temi stvarmi ni več razpolagala, je sicer izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, vendar trditvene navedbe tožeče stranke zaenkrat ne nudijo podlage za vzročno zvezo med takšnim postopanjem in zatrjevano škodo tožeče stranke.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa bo potrebno v ponovljenem postopku glede na podano trditveno podlago tožeče stranke utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusiti z vidika določb 17. poglavja ZP, glede na določbo 251. čl. ZP. Te določbe urejajo pravico do povrnitve škode oseb, ki so bile neupravičeno kaznovane ali jim je bil neupravičeno izrečen varstveni ali vzgojni ukrep ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost. V skladu z 251. čl. ZP pa se ta pravila smiselno uporabljajo tudi za zahtevek za povrnitev izkupička od prodanih predmetov. Gre torej za samostojen odškodninski zahtevek, za katerega oškodovancu ni potrebno izkazovati protipravnega ravnanja tožene stranke.

Tožena stranka je prodajo stvari utemeljevala na določbi 397. čl. Carinskega zakona. Izkupiček od prodanih predmetov pa bi si tožena stranka lahko pridržala (oziroma prenesla v korist občine, na območju katere je bil storjen prekršek) zgolj v primeru, da bi bilo v postopku o carinskem prekršku pravnomočno odločeno o odvzemu stvari in bi bile stvari last storilca prekrška (6. odst. 37. čl. ZP). V primeru, da bi bilo odločeno o odvzemu predmetov, ki niso storilčeva last, pa bi tožena stranka izkupiček od prodanih odvzetih predmetov morala izročiti lastniku (7. odst. 37. čl. ZP). Zgolj v primeru, da gre za neznanega lastnika, bi po enem letu naveden izkupiček postal dohodek občine.

Drugačna pa je situacija, ko v postopku o carinskem prekršku pravnomočno ni bilo odločeno o odvzemu stvari, ker je bil postopek ustavljen. Tožena stranka je s tem izgubila vsakršno pravno podlago za posest nad zaseženimi stvarmi oziroma za zadrževanje izkupička od zaseženih stvari, ki so bile tekom postopka prodane. Temeljna obveznost tožene stranke je v tem primeru opredeljena v 1. odst. 168. čl. ZP, to je, da se zaseženi predmeti vrnejo tistemu, ki so mu bili zaseženi. Kot rečeno, navedena določba izhaja iz predpostavke, da mora v primeru ustavitve postopka tožena stranka vzpostaviti prejšnje posestno stanje glede zaseženih predmetov. Ker se v tem primeru prekrškovnemu organu ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, na kakšni podlagi izvaja zaseženec svojo pravico do posesti (ali je lastnik stvari), ni videti ovire, da bi tožena stranka upravičencu do vrnitve stvari nanj prenesla izkupiček, ki ga je prejela od prodanih zaseženih stvari v teku postopka. Vsekakor pa se tožena stranka v tem okviru ne more uspešno sklicevati, da ima pravico zadržati izkupiček od prodanih stvari zaradi izteka enoletnega roka v smislu 7. odst. 37. čl. ZP.

Ob navedenih izhodiščih torej ni mogoče izključiti aktivne legitimacije tožeče stranke na tožbeni zahtevek do višine izkupička tožene stranke od prodanih zaseženih predmetov. Sodišče prve stopnje bo navedeno pravno podlago moralo preizkusiti tudi v okviru trditvenih navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na zatrjevano dejstvo, da v okviru komisijskega razmerja ni prišla do poplačila s strani komitenta, kakor tudi s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je bil komitent v posledici stečajnega postopka izbrisan iz sodnega registra.

Ker je tožeča stranka v trditvenih navedbah ponujala tudi trditve o protipravnem ravnanju tožene stranke v zvezi z (ne)potrebnostjo prodaje zaseženega blaga še pred odločanjem v postopku o carinskem prekršku, bo sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek preizkusiti tudi na tej osnovi, ki ima podlago v določbi 26. čl. Ustave Republike Slovenije. V kolikor bo ugotovilo utemeljenost zahtevka na plačilo iztržka od prodanega blaga na podlagi 251. čl. ZP, bo trditve o podlagi iz 26. čl. Ustave potrebno preizkusiti zgolj v presežku do celotnega tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.