Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je bila določba drugega odstavka 2. člena ZZVN uveljavljena šele po odločitvi upravnega organa, se tožniku, ki je bil mobiliziran v kraju, ki leži v avstrijski deželi Spodnji Avstriji, ne more priznati statusa žrtve vojnega nasilja.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 127/99-6 z dne 3.10.2000.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 17.2.1998, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca za čas od 25.2.1943 do 27.2.1946, ker je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik prisilno mobiliziran iz kraja W.N., kjer je bil tožnik zaposlen na železnici, tja pa je bil premeščen z železniške postaje v M. Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi tožene stranke, saj je na podlagi podatkov v upravnem spisu tudi samo menilo, da tožnik ni bil prisilno mobiliziran na nobenem od območij, ki jih določa Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN) kot območja, kjer je bil izvršen prisilni ukrep, da se lahko določeni osebi prizna status žrtve vojnega nasilja.
V svoji pritožbi tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi. Pri tem smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe ZZVN in novele ZZVN-B, ker niti osnovni zakon ne predvideva, da je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja vpoklic iz sedanjega območja Republike Slovenije. Tudi ZZVN-B samo širi veljavnost zakona na območje avstrijske Koroške in Furlanije Julijske Krajine in ne omejuje slovenskih mobilizirancev na prisotnost na območju sedanje Republike Slovenije in navedenih pokrajin. Nadalje meni, da je krivično, da ni mogel dokazovati vpoklica iz domačega kraja s predlaganima pričama. Izjava, da je bil začasno prijavljen v W.N., je le informacija o poteku manipulacije nemških oblasti do Slovencev in ne kot trditev, da je bil mobiliziran v tujini. Resnica je v tem, da so bili vojni obvezniki in so se morali tako tudi ravnati, sicer jih je čakalo lahko vojno sodišče, ki je izrekalo tudi smrtne kazni.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče presodilo vse tožnikove tožbene ugovore. Pri tem so razlogi, ki jih sodišče navaja, skladni s podatki predloženih upravnih in sodnih spisov, kot tudi z določbami predpisov, na katere se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je ZZVN ob času odločanja upravnega organa prve stopnje kot pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določal, da je moral biti prisilni ukrep okupatorja ali njegovo nasilno dejanje storjeno na teritoriju sedanje Republike Slovenije, Furlanije in Julijske Krajine v Republiki Italiji, dežele Koroške v Republiki Avstriji ali na območju nekdanje Kraljevine Jugoslavije. Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99, v nadaljevanju ZZVN - D), ki jo je delno razveljavilo Ustavno sodišče RS (Uradni list RS,št. 1/2001), je z novim 2. odstavkom 2. člena določil, da je ob pogojih iz 2., 3. oziroma 4. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje prisilnega ukrepa dejansko izvedeno. Glede na to, da tudi navedena določba ZZVN-D nima retroaktivne veljave, je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno pravo.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.