Jedro

Presoja koristi otroka glede dodelitve ob razvezi staršev. Presoja preživnine za mladoletnega otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, skupnega sina M. Z., roj. 6.2.1995, je dodelilo v varstvo in vzgojo materi, tožencu pa naložilo, da mora za otroka plačevati preživnino od 1.12.1998 dalje v različnih zneskih med 38.400 do (za čas od 1.2.2001 dalje) 45.000 SIT mesečno. Presežni preživninski zahtevek je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi toženčev zahtevek iz nasprotne tožbe, da se skupni otrok dodeli njemu v varstvo in vzgojo in da se materi naloži plačevanje preživnine.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija odločitev o dodelitvi otroka in o preživnini zanj, uveljavlja pa revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo odločitve o dodelitvi otroka in plačevanju preživnine, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Procesno kršitev utemeljuje s trditvijo, da "gre za neskladnost rezultatov dokaznega postopka in zaključkov sodišča ter napačno odločitev o dodelitvi, ki temelji na neverodostojnih poročilih centra za socialno delo". V nadaljevanju očita izvedencu, da je bil razgovor s tožencem prekratek, da bi bilo mnenje lahko strokovno, da izvedenec na široko povzema tožničine trditve, da nanje toženec ni imel možnosti ustrezno reagirati, da izvedenec svojo odločitev temelji na lažnih poročilih centra za socialno delo, ki so se izkazala za neverodostojna, kar da izhaja iz izpovedi priče M. G., vzgojiteljice, ki je bila po njegovem mnenju edina poklicana in verodostojna v tej zadevi. Opozarja tudi na razloge izvedenca, zakaj je omenil možnost prepovedi stikov med tožencem in otrokom do otrokovega 16. leta starosti. Vse to izkazuje, da je bil izvedenec hote ali nehote usmerjen pri svojem delu in je tudi zato povzemal tožničine trditve. Toženec zaključuje, da se izvedensko mnenje in obe sodbi opirata na toženčevo vero in vzgojne metode, ki imajo podlago v njegovi veri. Tudi odločitev o preživnini in pričetku njenega plačevanja je napačna, saj se je tožnica odselila šele 10.1.1999, toženec pa je tudi kasneje plačeval za vrtec. Poleg tega gre pri tej odločitvi za povsem novo pravno stališče, o katerem je treba vse obvestiti, da naj bi namreč obveznost preživnine temeljila na delovni sposobnosti zavezanca, kar je v izrecnem nasprotju z zakonskim besedilom o možnostih staršev.

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Kljub nekaterim posebnostim postopka v sporih iz razmerij med starši in otroki v revizijskem postopku tudi v tovrstnih sporih zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to skuša doseči toženec preko uveljavljanja procesnih kršitev, kar izhaja tako iz njegove opredelitve procesnih kršitev, kot iz razlogov, ki naj bi zatrjevano procesno kršitev utemeljevali. Ali so bila poročila centra za socialno delo verodostojna ali ne, je stvar dokazne ocene sodišča, s tem pa tudi vprašanje ugotavljenega dejanskega stanja. Podoben odgovor velja tudi trditvam o neverodostojnosti izvedenskega mnenja. Toženec je v postopku na prvi in drugi stopnji obširno ugovarjal tako poročilom centra za socialno delo kot izvedenskemu mnenju, na njegove ugovore pa sta obe sodišči ustrezno odgovorili. Na revizijski stopnji ne more več ugovarjati verodostojnosti izvedenih dokazov. Njegove trditve o neverodostojnosti se prepletajo s trditvami o nestrokovnosti skrbstvenega organa in predvsem izvedenca psihologa, vendar sta tudi na te ugovore obe sodišči pravilno odgovorili. Napačna je toženčeva trditev, da ni imel možnosti ustrezno reagirati na tožničine trditve, ki jih je (poleg njegovih) povzel izvedenec, saj je toženec v več vlogah na tožničine trditve obširno odgovoril in tudi ugovarjal samemu izvedenskemu mnenju, bil je prisoten na več obravnavah, tudi na tisti, na kateri je izvedenec dodatno pojasnjeval svoje mnenje in odgovarjal na vprašanja obeh pravdnih strank. Nesprejemljivo je toženčevo stališče o edini poklicani in verodostojni priči. Sodišče prve stopnje je tudi izpoved te vzgojiteljice dokazno ocenilo.

Izvedenec je pojasnil, da je predlog o omejitvi stikov med tožencem in otrokom omenil le kot skrajno možnost, ker je ugotovil nedoslednost v medsebojnih stikih med otrokom in tožencem, kar pri otroku povzroča zmedenost. Osnovno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka so koristi otroka. Te so odločilne tako po domačem pravu, kot po mednarodnih konvencijah. Starši so dolžni zagotoviti otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in za usposobitev za samostojno življenje (drugi odstavek 4. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), pa tudi država razmerja med starši in otroki, kadar je pooblaščena za določen poseg, ureja v skladu s koristmi otroka (6. člen, 78. člen ZZZDR). V tej zadevi sta sodišči ugotovili, da sta bili pravdni stranki bistveno različnih mnenj o načinu vzgoje skupnega otroka. Toženec je poudarjal, da otroci ne smejo živeti v laži, da so taka laž tudi pravljice, zaradi česar je otroku vrgel stran več knjig, ki jih je otrok dobil za darilo, prepovedal obiskovanje lutkovnih predstav, gledanje risank na televiziji itd. Tožnica pa je bila drugačnega mnenja, s toženčevimi omejitvami otroku se ni strinjala, otrok je bil deležen splošne in običajne vzgoje tudi v vrtcu. Tožnica se je tudi zaradi velikih razhajanj o načinu vzgoje z otrokom v januarju 1999 odselila od toženca.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi obeh sodišč, da je taka neenotnost staršev o načinu vzgoje lahko ogrožujoča za otroka.

Toženec neutemeljeno očita sodiščema, da sta otroka zaupali v varstvo in vzgojo materi zaradi njegove vere, iz katere izhaja tudi njegovo vzgojno prepričanje. Razlogi obeh sodišč so jasni, njuno vodilo so bile otrokove koristi, sodišče druge stopnje pa je na podoben toženčev ugovor pravilno in zadosti odgovorilo že v razlogih na tretji in četrti strani svoje odločbe.

Koristi otroka so odvisne od njegove starosti, osebnosti, razmer, v katerih živi, osebnostnih lastnosti in sposobnosti njegovih staršev in drugih okoliščin. Revizijsko sodiše ugotavlja, da sta imeli obe sodišči zadostno podlago za presojo koristi otroka pravdnih strank. Pri tem opozarja na utemeljitev izvedenskega mnenja in razloge obeh sodišč, da to mnenje ne temelji samo na poročilih skrbstvenega organa, ki jih toženec ne sprejema, pač pa tudi na klinično psihološkem intervjuju z obema staršema, klinično psihološkem pregledu otroka, psihodiagnostiki otroka in psihološkem testiranju tožnice. Že te preiskave so izvedencu nudile zadostno strokovno podlago za njegovo mnenje, da otrokove koristi zahtevajo njegovo dodelitev materi, podlaga za enak zaključek obeh sodišč pa je bila tudi v dotakratnem ravnanju obeh staršev. Izvedenec je ugotovil, da je mati čustveno razgibana in občutljiva za potrebe drugih in da ima zelo pretanjen posluh za otrokove potrebe. Očetova osebnost pa je drugačna, saj težko sprejema drugačno mišljenje od svojega in zato tudi težje razume potrebe drugih. Otrok je za svojo čustveno starost dovolj stabilen, do obeh staršev kaže pozitiven odnos, tudi v socialnem smislu je dobro prilagojen. Njegovo premeščanje iz sedanjega okolja, v katerega se je dobro vživel, bi bilo neustrezno. V času odločanja na prvi stopnji je bil star le 6 let in v taki starosti so zelo pomembni tudi čustveni pogoji. Prav ti narekujejo, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi, ker pri njej bolj doživlja varnost kot pri očetu, ki njegovih potreb ne razume. Mati ima tudi ustreznejši posluh za otrokove razvojne potrebe. Vse povzete ugotovitve zato potrjujejo stališče obeh sodišč, da otrokove koristi narekujejo, da ostane pri materi. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno dodalo, da je za nadaljnji otrokov skladen razvoj potrebno, da se oba starša potrudita in v korist otroka ustrezno uredita njegove stike z očetom.

Pravilni so razlogi sodišča druge stopnje, zakaj mora toženec plačati preživnino tudi za en mesec pred odselitvijo tožnice z otrokom.

Toženec v postopku na prvi stopnji ni dokazal svoje trditve, da bi v tem času kaj prispeval k preživljanju otroka, dokazal pa tudi ni, da bi po odselitvi tožnice z otrokom kaj prispeval k stroškom vrtca. Revizijsko vztrajanje pri drugačnih trditvah pomeni, da toženec nedovoljeno posega v pravkar povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč.

Višino preživnine za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in z otrokovimi potrebami (79. člen ZZZDR). Toženec niti v pritožbi niti v reviziji ne izpodbija ocene sodišča prve stopnje, da so v času izdaje sodbe otrokove potrebe znašale 100.000 SIT mesečno. Sodišče prve stopnje je kljub nižjemu znesku v poročilu tožničinega delodajalca verjelo tožnici, da zasluži z upoštevanjem avtorskega honorarja več, in sicer 180.000 SIT mesečno. Verjelo je tudi tožencu, da si po prezaposlitvi lahko izplačuje le 85.000 SIT mesečno. Zato je tožencu naložilo, da mora kriti 45.000 SIT otrokovih mesečnih denarnih potreb, torej manj kot tožnica, ki poleg denarnega prispevka otroku nudi večji del vzgoje in varstva od toženca. Pri tem je sodišče glede na izkazane toženčeve dohodke pravilno poudarilo pomembnost preživninske obveznosti do mladoletnega skupnega otroka in dolžnost staršev, da upoštevaje svoje delovne sposobnosti po potrebi poskrbijo za dodatna denarna sredstva za kritje otrokovih potreb. Revizija napačno razume razloge obeh sodišč o pomenu delovnih sposobnosti staršev. Nobeno od sodišč pojma možnosti staršev iz 79. člena ZZZDR ni enačilo ali celo nadomestilo s pojmom delovnih sposobnosti. Možnosti iz navedene zakonske določbe so širši pojem in zajemajo poleg premoženjskih možnosti še delovne sposobnosti, pa tudi druge okoliščine. Zato je zmotno revizijsko stališče, da sta sodišči pri določitvi preživnine napačno uporabili materialno pravo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške. Tožnica stroškov svojega revizijskega odgovora ni priglasila.