Jedro

Odločilna okoliščina je, da tožeča stranka ni vlagala v premoženje zakonca, marveč v premoženje tretje osebe (toženčeve matere). Za presojo takšnega razmerja pa je treba uporabiti zgoraj navedena splošna pravila civilnega prava in ne posebna pravila, ki se nanašajo na razmerja med zakoncema.

Načelo enotnosti skupnega premoženja predpostavlja, da je prispevek zakonca k skupnemu premoženju enak na vseh posameznih stvareh oziroma pravicah, ki sestavljajo skupno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi sta obe stranki, bivša zakonca, postavili tožbene zahtevke, ki se nanašajo na vprašanje njunega skupnega premoženja. Tako je bilo sporno, ali v skupno premoženje spada podstrešno stanovanje, ki sta ga stranki uredili v hiši toženčeve matere ter premičnine v njem. Sporen je bil tudi delež vsake stranke na tem premoženju. Vprašanje deležev pa je bilo sporno tudi glede nepremičnine, ki je v naravi stanovanjska hiša, stoječa na parceli, katere manjši del je stavbišče, večji del pa njiva. Toženec je zahteval, naj se ugotovi, da sta deleža obeh strank na tej nepremičnini enaka, tožnica pa, da je njen delež 4/5, toženčev pa 1/5. 2.Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsi trije stvarnopravni sklopi (obe nepremičnini in premičnine) spadajo v skupno premoženje. Glede podstrešnega stanovanja in premičnin v njem je razsodilo, da sta deleža pravdnih strank na njem enaka, glede nepremičnine, vpisane v z.k. vl.št. 180 k.o. ... pa, da znaša delež tožnice na njej 6870/10000, toženca pa 3130/10000. 3.Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter sodbo spremenilo tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek pod 1. in 2. točko izreka prve sodbe (ugotovitev, da spada v skupno premoženje podstrešno stanovanje in zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine v zvezi z njim). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.Proti delu sodbe, s katerim je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zahtevka pod točko 1. in 2. izreka zavrnilo ter proti delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnice proti zavrnitvi njenega zahtevka pod točko 4. in 5. izreka prve sodbe, vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj nižji sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno pa, naj ti sodbi spremeni tako, da bo njenim zahtevkom ugodeno.

5.Revizija opozarja, da sodba vrhovnega sodišča, opr.št. II Ips 237/2000, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, ni dostopna na spletnih straneh vrhovnega sodišča ter je zato ne more preveriti. Revizija se ne strinja z zaključki pritožbenega sodišča, češ da vlaganja v stanovanjsko hišo na I. niso povzročila spremembe identitete te hiše. Vlaganja so namreč predstavljala kar 36,72 % vrednosti hiše. Revizija zagovarja tezo, da gre za novo stvar, stranki sta ustvarili novo podstrešno stanovanje, sklicuje pa se tudi na odločbo vrhovnega sodišča, opr.št. II Ips 452/92, iz katere izhaja, da ima vlaganje enega zakonca v objekt, ki je v izključni lasti drugega zakonca stvarnopravne učinke.

6.Materialnopravno napačen naj bi bil očitek pritožbenega sodišča, češ da je tožbeni zahtevek tožnice v delu, ki se nanaša na podstrešno stanovanje napačno postavljen. Pojasnjuje, kako je prišlo do postavitve primarnega in podrednega zahtevka in opozarja, da pritožbeno sodišče po tem, ko je zavrnilo primarni zahtevek, o podrednem sploh ni odločalo.

7.V nadaljevanju se revizija osredotoča na problem deležev na nepremičnini v V. Po revidentkinem prepričanju sta sodišči tožencu prisodili previsok delež. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, to je bistveno večji prispevek tožnice v smislu samega začetka in pobude za gradnjo, zbiranja dokumentacije, iskanja delovne sile, nabave materiala, organiziranja del, samega fizičnega dela na hiši, iskanja in najemanja kreditov, odplačevanja kreditov, skrbi za dodaten zaslužek in zmanjšanje stroškov (reja domačih živali, gojenje zelenjave, šivanje, pletenje), je jasno, da brez tožnice hiše v V. danes ne bi bilo. Toženčev delež je zato prevelik.

8.Toženec je z nakupi novih avtomobilov, trošenjem denarja za osebne potrebe, obleke, odvetnike in stalno odsotnostjo zaradi popoldanske obrti, katere zaslužek je šel izključno za njegove prestižne potrebe po novih stvareh, jasno kazal svoj odnos do gradnje. Celo seliti se ni hotel v novo hišo in se je priselil šele kasneje. Toženec ni želel graditi, imel je stanovanje doma v hiši, ni jemal kreditov ter ni ne moralno ne z voljo ali veseljem podpiral tožnice. Ko je videl, da tožnica misli resno, pa je minimalno sodeloval. 9.Obe sodišči sta tudi povsem spregledali, da je toženec del svojih vlaganj dejansko porabil s petletnim brezplačnim bivanjem v hiši, ko zaradi brezposelnosti ni ničesar prispeval. 10.Sodišči sta storili napačno tudi to, da sta tožencu priznali povečan delež na celotni nepremičnini. Dejstvo je, da je večji del te parcele njiva. Na kmetijskem zemljišču, ki ni zanemarljive vrednosti, ima tako tožnik 1/4 delež. V skladu s sodno prakso zaradi nekih vlaganj v hišo, ni mogel pridobiti večje solastninske pravice na kmetijskem zemljišču. 11.Materialno napačno je tudi stališče Višjega sodišča glede posebnega premoženja, ki ga je v hišo vložila tožnica. Gre za odškodnino za poškodbo. Ker toženec ni prerekal tožničinih navedb, da je v hišo vložila to svoje posebno premoženje, ni bilo posebne potrebe po tem, da bi tožnica to dejstvo še posebej dokazovala.

12.Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

13.Revizija ni utemeljena.

14.Odločitev pritožbenega sodišča, da se zavrne zahtevek za ugotovitev, da spada podstrešno stanovanje v stanovanjski hiši v Š., v skupno premoženje, je pravilna. Posledično velja to tudi za vse ostalo (določitev deležev in izstavitev zemljiškoknjižne listine), kar v zvezi s to nepremičnino zahteva tožnica. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila navedena stanovanjska hiša last toženčeve matere. Odločilno dejstvo je nadalje, da sta zakonca (pravdni stranki) vedela, da preurejata podstrešje v tuji hiši. Njune dobre vere ob gradnji torej ni bilo, kar pa pomeni, da lastninske pravice nista mogla pridobiti po pravilih o gradnji na tujem svetu, ki so tedaj veljala. Paragraf 418 Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki je urejal ta stvarnopravni institut, je namreč možnost, da graditelj pridobi lastninsko pravico, vezal na pogoj njegove dobre vere (oziroma poštenja, kot se izraža v arhaičnem jeziku).

15.Možna bi bila sicer pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji (se pravi izjavnovoljnega ravnanja), vendar nasprotne dejanske ugotovitve takšnega pravnega zaključka ne omogočajo oz. mu celo nasprotujejo. Pritožbeno sodišče na 5. in 6. strani razlogov svoje sodbe ugotavlja, da tožnica takšnega dogovora ni niti zatrjevala, prav tako pa ni razviden niti iz ostalih okoliščin.

16.Ob zgoraj navedenih razlogih (umanjkanje dobre vere in neobstoj dogovora o stvarnopravnih učinkih gradnje), so tako vse revizijske navedbe, ki utemeljujejo, da sta pravdni stranki ustvarili novo stvar, irelevantne. Enako pa velja tudi za vse navedbe, ki se opirajo na pravila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR) o pridobivanju skupnega premoženja. Odločilna okoliščina v obravnavani zadevi namreč je, da tožeča stranka ni vlagala v premoženje zakonca, marveč v premoženje tretje osebe (toženčeve matere). Za presojo takšnega razmerja pa je treba uporabiti zgoraj navedena splošna pravila civilnega prava in ne posebna pravila, ki se nanašajo na razmerja med zakoncema.

17.V zvezi s tem delom pravde je treba odgovoriti le še na revizijske navedbe, ki so povzete v točki 6 te obrazložitve. Revizijska izvajanja o tem, ali je bil zahtevek pravilno postavljen ali ne, so nepomembna, saj je bil zahtevek tako ali tako zavrnjen ter gre v razlogih sodbe pritožbenega sodišča v tem delu le za dodatne razloge. Tudi ob drugačni procesni presoji, bi bil zahtevek zavrnjen. S tem se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Prav tako se ni ukvarjalo z revizijskim očitkom, da pritožbeno sodišče po tem, ko je zavrnilo primarni zahtevek, ni odločalo o podrednem zahtevku. Pritožbeno sodišče namreč niti ni pristojno, da bi prvo odločalo o podrednem zahtevku, kakor tudi ni pristojno za prvo presojo, ali sploh gre za podredni in ne morebiti za t.i. vključujoči zahtevek.

18.Revizija v delu, ki napada odločitev o tem, da tožencu pripada 3130/1000 delež na nepremičnini v Vodicah, tožnici pa (le) 6870/10000, namesto 4/5, kolikor je zahtevala, v pretežni meri predstavlja nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tretjega odstavka 370. člena ZPP izhaja, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. To pa pomeni, da so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko podlago nižjih sodišč kakorkoli obhajajo, jo relativizirajo ali pa ji celo izrecno nasprotujejo. Na te navedbe zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Bistvene prvine dejanske podlage v tem delu so naslednje: – Pravdni stranki sta zemljišče dobili na podlagi darilne pogodbe in sicer tožnica 3/4 delež, toženec pa 1/4 delež. – Toženec je sodeloval pri delih na hiši ne le do III. gradbene faze, marveč tudi po končani III. gradbeni fazi. – Pretežno breme glede organizacije in same izvedbe je bilo vseeno na tožnici. – V vsem obdobju od leta 1966 do leta 1990 sta obe pravdni stranki pridobivali redne dohodke. Toženec je bil nezaposlen nekaj časa pred sklenitvijo zakonske zveze in v obdobju od 9.11.1990 do 5.7.1995. – V obdobju od leta 1975 do 1990 je tožnica prejemala 18,3% nižjo plačo kot toženec. – Toženec je med letoma 1977 in 1986 pridobival tudi dobiček iz popoldanske obrti. – Tožnica je poleg rednega dela skrbela tudi za vzrejo živali, vrta, ob tem je tudi šivala in pletla.

Na podlagi teh dejstev, je sodišče presodilo, da je prispevek vsakega zakonca k pridobivanju skupnega premoženja enak. Navzlic takšni ugotovitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo še okoliščine v zvezi z gradnjo sporne hiše ter iz tega izpeljalo, da je tožničin prispevek na zgrajenih objektih večji in sicer 2/3, toženčev pa 1/3. Takšna odločitev sicer nasprotuje načelu enotnosti skupnega premoženja, vendar ne v revidentkino škodo. Načelo enotnosti skupnega premoženja predpostavlja, da je prispevek zakonca k skupnemu premoženju enak na vseh posameznih stvareh oziroma pravicah, ki sestavljajo skupno premoženje(1). Nižji sodišči sta torej v konkretnem primeru od navedenega načela že tako ali tako odstopili zaradi tožničinega večjega (tudi moralnega) angažmaja pri gradnji hiše. Po prepričanju revizijskega sodišča pa tožničin delež na tem delu skupnega premoženja, upoštevaje vsa siceršnja pravno relevantna dejstva, ki vplivajo na določitev deležev na skupnem premoženju, ne more biti večji kot 2/3. Njen stvarnopravni delež na nepremičnini je večji od navedenega le toliko, kolikor je to posledica zlitja skupnega premoženja in posebnega premoženja obeh zakoncev. Sodišče je namreč izpeljalo računsko operacijo tega zlitja, ki upošteva, da sta pravdni stranki na podlagi darilne pogodbe pridobili različna solastninska deleža na zemljišču. Izračun prvega sodišča na osmi strani sodbe, predstavlja izračun tega zlitja posebnega in skupnega premoženja in obenem upošteva materialne vrednosti posameznih delov. Na ta način je tudi odgovorjeno na revizijsko navedbo, češ da toženec s sodelovanjem pri gradnji hiše nikakor ne bi mogel pridobiti tudi stvarnopravnega deleža na njivi (oz. se mu ta delež ne bi smel povečati). Vrednostno torej tožencu ni pripadlo več, kot bi mu glede na njegovo udeležbo v skupnem premoženju smelo. Če pa revidentka meni, da toženec ni upravičen do deleža na njivi iz drugih (torej ne ekonomskih oz. materialnih razlogov), pa gre za okoliščine, ki bi jih bilo mogoče upoštevati kvečjemu kot prvine upravičenega interesa v smislu tretjega odstavka 122. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št.30/1986 do Uradni list RS, št.131/2003), ki se upošteva pri delitvi solastne stvari, nikakor pa ne v tem postopku, kjer se določajo deleži. 19.Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o neupoštevanju dejstva, da naj bi tožnica v skupno premoženje vložila tudi odškodnino za poškodbo (glej povzetek navedb pod točko 11). Revizija na tem mestu meša trditveni in dokazni del pravdnega gradiva. Dejstev, ki so nesporna res ni treba dokazovati, vendar pa mora biti najprej jasno, za katera dejstva sploh gre. Stranka mora torej najprej postaviti ustrezno konkretizirano trditev o določenem dejstvu. Že pritožbeno sodišče je na 11. strani sodbe obrazložilo, da tožnica dejstev o prejeti odškodnini ni konkretizirala v zadostni meri. Ob pomanjkljivem (in za obravnavano nesposobnem) trditvenem gradivu pa seveda ni mogoče govoriti o nespornih dejstvih, ki jih tožnici ni treba dokazovati. Navsezadnje tudi sodišče lahko pravne posledice navezuje le na dejansko stanje ne pa na vrzeli v njem.

20.Trditev o tem, da bi morali sodišči upoštevati, da je toženec brezplačno bival v sporni hiši, prav tako ne prestanejo revizijskega preizkusa. Najprej ne zato, ker je toženec bival v zgradbi, ki je sedaj ugotovljeno skupno premoženje. Različni deleži na tem skupnem premoženju pa tudi ne morejo vplivati na presojo. Skupno bivanje je namreč ena izmed prvin zakonske zveze, ki ni odplačna skupnost. Če nekdo biva v nepremičnini, ki je skupno premoženje, pa se kasneje izkaže, da je partnerjev delež na tem premoženju večji, to ne more imeti za posledico, da bi se zaradi tega ta delež še potenciral. 21.Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002, str. 421, kjer avtorica v nadaljevanju navaja tudi drugačno stališče, po katerem je v izjemnih primerih od tega načela mogoče tudi odstopiti. Tako npr. tudi odločba VS RS, opr.št. II Ips 399/99.