Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo namreč v večji meri upoštevati, da gre za spor, ki je v teku, da je treba izkoristiti že zbrano procesno gradivo, in da gre za spremembo zahtevka, ki je povezana s prvotnim zahtevkom. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da bi lahko sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave (316. člen ZPP). V tej zvezi bi torej lahko in bi moralo obravnavati (delno) pripoznavo tožbenega zahtevka. Zmotno je sklicevanje na načelo ekonomičnosti iz 11. člena ZPP, ki v konkretnem primeru zahteva, da se izkoristi že zbrano procesno gradivo in da se razmerje med pravdnima strankama dokončno uredi. Vsekakor ni ekonomično niti za sodišče in predvsem ne za stranke, da se spor, ki se nanaša le na del spornega razmerja med pravdnima strankama, zaključi in da se vodi nov spor v zvezi s „spremembo tožbe“, ki se nanaša na celotno sporno razmerje med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dopusti sprememba tožbe z dne 27.6.2019, s katero tožeča stranka zahteva še plačilo 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po vročitvi tožbe dalje do plačila.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka) sklenilo, da se ne dopusti sprememba tožbe s povečanjem tožbenega zahtevka za znesek 280,00 EUR s pripadki, in s sodbo na podlagi pripoznave, ki se ne izpodbija, ugodilo (prvotnemu) tožbenemu zahtevku ter odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (podrobnejša vsebina omenjenega je razvidna iz izreka sodbe in je pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo). Iz izpodbijane sodbe (in spisa) izhaja, da je s prvotnim zahtevkom tožeča stranka (tožnica) vtoževala plačilo osmih računov s pripadki in 40,00 EUR s pripadki iz naslova nadomestila za stroške izterjave po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (ZpreZP-1). Po ugovoru toženke v izvršbi na podlagi verodostojne listine in nadaljevanju spora v pravdi je tožnica ob dopolnitvi tožbe (v vlogi z dne 27.6.2019) zvišala tožbeni zahtevek za 280,00 EUR s pripadki (še za preostalih sedem vtoževanih računov je zahtevala nadomestilo po ZPreZP-1 s pripadki) in s tem spremenila tožbo (185. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Toženka je na dopolnitev tožbe najprej z laično vlogo odgovorila, nato pa je z novo vlogo po pooblaščenki odgovor na tožbo z vsemi dokazili umaknila in pripoznala prvotni tožbeni zahtevek ter nasprotovala spremembi tožbe. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo z razlogi, da je sprememba tožbe pravočasna (prvi odstavek 184. člena ZPP), da pa, tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka, ni smotrna, saj je toženka prvotni zahtevek v celoti pripoznala in so izpolnjeni pogoji za izdajo končne odločbe, medtem ko bi sprememba tožbe podaljšala reševanje spora. Ker bi se odločitev o tožbenem zahtevku zavlekla, če bi se dovolila sprememba, je sklenilo, da se le-ta ne dopusti.

2. Zoper predmetni sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo s predlogom, da se pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se dopusti sprememba tožbe, podredno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da sprememba tožbe ni smotrna. Pripoznava zahtevka je bila podana po spremembi tožbe. Sprememba tožbe je smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Sprememba tožbe je v zvezi s prvotnim tožbenim zahtevkom. Po stališču sodišča prve stopnje je bolj smiselno, da tožnica za znesek 280,00 EUR prične nov postopek, kar je napačno. Odločanje po ZPreZP-1 je enostavno. Cilj po hitrem odločanju bi bil lahko dosežen tudi z dopustitvijo spremembe tožbe in z delno sodbo na podlagi pripoznave (316. člen ZPP). To je smiselno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Napačno je ovrednoten pravni standard smotrnosti za dokončno ureditev razmerja med strankama (185. člen ZPP). Sklicevanje na ekonomičnost postopka (11. člen ZPP) je nepravilno. Treba je izkoristiti že zbrano procesno procesno gradivo in omogočiti dokončno ureditev spora. Skladno s sodno prakso je bolj neekonomično, če bi morala tožnica vložiti (za manjši znesek) novo tožbo, povezano z novimi stroški, sodišče pa bi moralo zadevo reševati od začetka.2

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zmotno ocenilo, da omenjena sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, ter posledično spremembe ni dopustilo. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč v večji meri upoštevati, da gre za spor, ki je v teku, da je treba izkoristiti že zbrano procesno gradivo, in da gre za spremembo zahtevka, ki je povezana s prvotnim zahtevkom. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da bi lahko sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave (316. člen ZPP). V tej zvezi bi torej lahko in bi moralo obravnavati (delno) pripoznavo tožbenega zahtevka. Zmotno je sklicevanje na načelo ekonomičnosti iz 11. člena ZPP, ki v konkretnem primeru zahteva, da se izkoristi že zbrano procesno gradivo in da se razmerje med pravdnima strankama dokončno uredi. Vsekakor ni ekonomično niti za sodišče in predvsem ne za stranke, da se spor, ki se nanaša le na del spornega razmerja med pravdnima strankama, zaključi in da se vodi nov spor v zvezi s „spremembo tožbe“, ki se nanaša na celotno sporno razmerje med pravdnima strankama. Omenjena sprememba tožbe je torej smotrna za dokončno ureditev (spornega) razmerja med pravdnima strankama, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se sprememba tožbe dopusti (3. točka 365. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje bo tako moralo v nadaljnjem sojenju presoditi še o zahtevku, ki je predmet dopuščene spremembe tožbe.

7. Glede na to, da so nastali pritožbeni stroški v zvezi z vmesnim procesnim sklepom, ki se nanaša na spremembo tožbe, bodo pritožbeni stroški delili usodo pravdnih stroškov (uspeha strank v postopku), zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločbo (smiselna uporaba 2. odstavka 165. člena ZPP).

1 Tožnica se sklicuje tudi na sodno prakso VSL, ki je pritožbeno sodišče ne povzema.