Jedro

Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pritožnik nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca medicinske stroke (nevrologa in toksikologa). Zakaj je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, je pravilno in prepričljivo obrazložilo v točki 2 izpodbijane sodbe. Ob dejstvu, da se amnezija, na katero se pritožnik sklicuje, nanaša na izgubo spomina (nekdo, ki izgubi spomin ne more izpovedovati o tem, kaj se je pripetilo), obdolženka pa je natančno naznanila domnevno kaznivo dejanje, to je ponovila tudi v svojem zagovoru, se izkaže, da je dokaz s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal obstoj amnezije obdolženke po tem dogodku, materialnopravno nerelevanten (ni potreben).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženo A.S. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 283. člena KZ-1 ter ji je na podlagi tretjega odstavka 283. člena KZ-1 izreklo denarno kazen v višini 40 dnevnih zneskov po 31,66 EUR, to je 1.266,40 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se izrečene denarne kazni ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsakih začetih 42,00 EUR določi en dan zapora. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, to je stroške in nagrado zagovornika in sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v v novo sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ko pritožnik izpodbija dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, navaja, da obdolženki ni dokazan subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja, to je, da se je obdolženka ob podaji ovadbe zavedala, da naznanja dejanje, ki se dejansko ni zgodilo. V zvezi s tem izpostavlja, da je obdolženka sama v zagovoru izpovedala, da se naznanjeno dejanje očitno ni zgodilo, da pa je naznanitev napravila v dobri veri, kot se je dejanja resnično spomnila.

Pritožnik ima prav, da vsako dejanje, ki je naznanjeno, pa se v resnici ni zgodilo, samo po sebi še ni kaznivo dejanje krive ovadbe. Nima pa prav, da je obdolženka v svojem zagovoru izpovedala, da se naznanjeno dejanje ni zgodilo, saj je v svojem zagovoru ponovila naznanjen dogodek in se njena izguba spomina začne šele potem, ko naj bi ji eden od treh neznanih moških vzel iz rok telefon znamke Nokia, ključe osebnega avtomobila in njeno denarnico, v kateri je imela plačilno kartico Banke K., kreditno kartico Banke K., vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje za osebni avtomobil. Tako v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe z dne 10.12.2011 kot tudi v zagovoru na glavni obravnavi je poudarila, da se potem (ko naj bi bilo kaznivo dejanje na njeno škodo že storjeno) ne spomni kaj se je z njo dogajalo oziroma, da ima od takrat naprej v spominu „luknjo“. V obravnavani zadevi je bistveno, da je obdolženka izpovedovala dogodek (brez spominskih lukenj), ki se nanaša na naznanjeno kaznivo dejanje in sicer enako kot je naznanila policiji, kar je bilo podlaga za ukrepanje policije. Njen spomin o tem očitno ni bil okrnjen, izpostavljanje okoliščine, da je obdolženka potem, ko jo je neznan moški napadel, izgubila spomin oziroma, da se naslednjega dne ni spominjala, kaj se je potem v resnici dogajalo, pa je za obravnavano zadevo dejansko nerelevantno. Ko sodišče prve stopnje ni sledilo obdolženkinemu zagovoru, ne pomeni, da je obdolženkin zagovor posledica izgube spomina. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za odreditev ustreznega izvedenstva, ki bi dalo mnenje, ali je pri obdolženki lahko šlo za tranzitorno globoko amnezijo. Dejstvo namreč je, da je obdolženka v svojem zagovoru pojasnjevala stvari, ki so se po njenih trditvah zgodile (torej v tem delu ni mogla izgubiti spomina), res pa je povedala, da se po napadu neznanega moškega, določenih dogodkov v določenem časovnem obdobju več ne spominja. Da se dogodek tako kot ga je prijavila policiji in kot je izpovedovala v svojem zagovoru ni pripetil, pritožnik ne izpodbija. Tako kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da se je obdolženka ob naznanitvi zavedala kakšno ovadbo podaja oziroma da navaja lažne podatke in s tem krivo kazensko ovadbo, čeprav je motiv ostal neznan (ki pa, kot sam pritožnik ugotavlja, ni pomemben). Sodišču prve stopnje se utemeljeno ni porodil sum, da obdolženka ob storitvi kaznivega dejanja (torej ob podaji kazenske ovadbe), ni bila prištevna zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti ali da bi bila zaradi takšnega stanja zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njena prištevnost zmanjšana. Zgolj trditev oziroma njen zagovor, da se določenega dogajanja, ki naj bi se odvijal po naznanjenem kaznivem dejanju ne spomnja ne utemeljuje nastanka takega suma, saj je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, tudi na podlagi njenega zagovora ter drugih izvedenih dokazov, da ni nikoli jemala psihoaktivnih substanca, ki bi lahko vplivale na njeno prištevnost, da je ves čas postopka delovala razumno, smiselno in nobena njena reakcija ni nakazovala na sum, da je z njo karkoli narobe, kar sta potrdila tudi priči T.B. in M.K., ki je bil prvi v stiku z obdolženko. Tudi zdravniška preiskava po odredbi policije ni pokazala posebnosti, poleg tega so bile tudi vse odrejene preiskave po dogodku negativne. Glede domnevne tranzitorne globalne amnezije, ki jo je kot možnost omenil izvedenec nevrolog, je potrebno ponovno izpostaviti, da naj bi se nanašala na obdobje po domnevno storjenem kaznivem dejanju na njeno škodo, zato že zaradi tega razjasnjevanje te okoliščine ni bilo potrebno. Z okoliščinami, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi, katere po njegovi oceni vzbujajo dvom, da obdolženka ob naznanitvi dejanja ni imela naklepa oziroma namena, da naznanja dejanje, ki se ni zgodilo, se je ukvarjalo že sodišče prve stopnje in o tem sprejelo pravilne zaključke. Pritožnik jih izpodbija, vendar ne more uspeti zato, ker izpostavljene okoliščine, ki za razrešitev dejanskega stanja niso pomembne. V nasprotju s pritožnikom torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno analiziralo tako zagovor obdolženke kot tudi izpovedbe prič in druge izvedene dokaze, ki so za razrešitev dejanskih in pravnih vprašanj relevantni, opravilo je presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi take presoje sprejelo pravilne zaključke. Argumenti, ki jih je podalo za svojo dokazno oceno ter zaključki so prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pritožnik nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca medicinske stroke (nevrologa in toksikologa). Zakaj je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, je pravilno in prepričljivo obrazložilo v točki 2 izpodbijane sodbe. Ob dejstvu, da se amnezija, na katero se pritožnik sklicuje, nanaša na izgubo spomina (nekdo, ki izgubi spomin ne more izpovedovati o tem, kaj se je pripetilo), obdolženka pa je natančno naznanila domnevno kaznivo dejanje, to je ponovila tudi v svojem zagovoru, se izkaže, da je dokaz s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal obstoj amnezije obdolženke po tem dogodku, materialnopravno nerelevanten (ni potreben).

Ob preizkusu pritožbe v smeri pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je izrečena denarna kazen primerna in posledica pravilnega vrednotenja obteževalnih in olajševalnih okoliščin. Pritožnik trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženki izreči pogojno obsodbo, ker se je pri izreku denarne kazni nepravilno oprlo na obteževalno okoliščino, da obdolženka, „v sodnem postopku ni bila zmožna samorefleksije“. Po oceni pritožnika takšna okoliščina ne more biti obteževalna, saj sega v pravico obdolženke, da se brani z molkom. Pritožnik ima prav, da ne more biti obteževalna okoliščina, če obdolženec kaznivo dejanje ne prizna oziroma se ne kesa, nima pa prav, da je s tem, ko je v izpodbijani sodbi zapisano, da obdolženka v sodnem postopku ni bila zmožna samorefleksije, to relevantno vplivalo na izrek denarne kazni. Bistveno za obravnavano zadevo je namreč upoštevana obteževalna okoliščina, ki jo pritožnik ne izpodbija, da je obdolženka s krivo kazensko ovadbo povzročila ogromno dela in stroškov policiji in preiskovalnim organom, kar izhaja že iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja pa tudi iz spisovnih podatkov, tako da je tudi po oceni pritožbenega sodišča izrek denarne kazni povsem utemeljen, višina denarne kazni pa je pravilno in primerno odmerjena. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da za obravnavano kaznivo dejanje „niti v najhujšem teoretičnem možnem primeru, ki si ga lahko zamislimo, nikomur ni moč izreči zaporne kazni“, ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženki primerno izreči denarno kazen. Tudi okoliščina, da sodišče prve stopnje „premoženjskega motiva ni ugotovilo“, ne terja izreka pogojne obsodbe. Pritožbene navedbe, da obdolženka o dejanju ni polemizirala v objektivnem smislu (da je priznala, da je na slikah ona, da je sodelovala z organi pregona), je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, med drugim v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženka s pritožbo svojega zagovornika ni uspela, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogo sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.