Jedro

odškodninska odgovornost - dejansko vprašanje

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, utrpelo v prometni nesreči, dolžna plačati 15.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka II izreka) je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 64,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Osrednji pritožbeni ugovor je, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da je voznica avtomobila (zavarovanka toženke) pravilno, z zmanjšanjem hitrosti in vključitvijo levega smerokaza, zavijala v levo iz prednostne na stransko cesto ter da je izključni krivec za nastalo prometno nesrečo tožnik zaradi protipredpisne vožnje. V tej smeri je prvostopno sodišče zmotno presodilo, ko ni sprejelo kot resničnih izpovedb D. V. in M. K. (motoristov, ki sta v skupini vozila skupaj s tožnikom), očividcev prometne nesreče. Ta sta v pravdnem postopku oba povedala, da je voznica avtomobila brez vključitve smerokaza nenadoma zavila v levo in zaprla pot tožniku, ki je bil v tistem trenutku v fazi prehitevanja. Izvedenec prometne stroke pa se ni mogel opredeliti do okoliščine, ali je voznica avtomobila pred zavijanjem v levo iz glavne na stransko cesto, vklopila smerokaz. Zraven tega bi se voznica avtomobila tudi morala pred zavijanjem v levo prepričati, ali lahko to stori varno za druge udeležence prometa, kar pa ni storila. Sicer pa tudi pri sodniku za prekrške tožnik ni bil spoznan za krivega očitanega mu prekrška, kar je tudi okoliščina, ki bi jo moralo prvostopno sodišče upoštevati pri odločitvi v obravnavani zadevi. V kolikor pa ni podana krivdna odgovornost, pa izhaja odgovornost tožene stranke na podlagi objektivne odgovornosti, ker je bilo v nesreči udeleženo osebno vozilo, ki predstavlja večjo škodno nevarnost, avtomobilski promet pa je nevarna dejavnost. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo potek prometne nesreče. Toženec je v koloni vozil in sicer v zaporedni skupini motoristov vozil po ulici Š. K. v naselju M.S. v smeri proti R. Pred njimi je z osebnim vozilom vozila zavarovanka toženke, ki je zaradi zavijanja v levo upočasnila vožnjo, zaradi česar sta prva dva motorista (D. V. in M. K.) tudi zmanjšala hitrost ter vozila za avtomobilom, tožnik pa se je odločil za prehitevanje in z motorjem trčil v zadnji levi bočni del avtomobila. Na podlagi takega poteka prometne nesreče (zmanjšanje hitrosti vožnje voznice, vožnja dveh motoristov za avtomobilom zaradi zaznave zavijanja avtomobila v levo) se pritožbeno sodišče pridružuje presoji prvostopnega sodišča, da je voznica ob zavijanju v levo imela vključen levi smerokaz, kar je zaslišana kot priča na glavni obravnavi tudi jasno ter odločno povedala. Iz navedenega razloga je prvostopno sodišče nadalje presodilo pravilno, ko ni sprejelo izpovedb prič D. V. in M. K. (somotoristov tožnika), da voznica osebnega avtomobila ob zavijanju v levo ni imela vključenega smerokaza. Takšna pravilna presoja nadalje izhaja iz policijskega zapisnika obravnavane prometne nesreče in v pravdi zaslišanih policistov, ki so obravnavali prometno nesrečo. Iz teh dokazov izhaja, da v času ogleda prometne nesreče nobeden od očividcev prometne nesreče ni omenjal, da voznica avtomobila ni vključila smerokaza ob zavijanju v levo. Enako kot prvostopno sodišče je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da bi navedena okoliščina, v kolikor bi dejansko obstajala bila policistom, ki so opravili ogled prometne nesreče, omenjena.

6. Prvostopno sodišče ima tako prav, da zavarovanki (voznici avtomobila) ni očitati protipredpisne vožnje, ki bi povzročila ali soprispevala k nastanku prometne nesreče. Zavarovanka toženke je po naselju M. S. vozila s predpisano hitrostjo, pred zavijanjem v levo iz glavne na stransko cesto je vključila smerokaz in ko je bila že v fazi zavijanja v levo je od zadaj v zadnji levi bok avtomobila naletel tožnik-motorist, ki pa je vozil protipredpisno. S preveliko hitrostjo za vožnjo po naselju (pred začetkom zaviranja je vozil s hitrostjo 69 do 77 km/h - tako izvedenec prometne stroke) je pri polni črti prehiteval kolono vozil (kršitev 1. točke prvega odstavka 46. člena in 10. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP) ter prehiteval voznico, ki je vozila pred njim ter je že dala znak, da bo zavila v levo in tudi dejansko že zavijala v levo (kršitev 2. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP). Do prometne nesreče je tako prišlo po izključni krivdi tožnika, kot je pravilno že presodilo prvostopno sodišče in tako ni podana odškodninska odgovornost toženke (zavarovalnice) pri kateri ima voznica avtomobila zavarovano avtomobilsko odgovornost iz naslova obveznega zavarovanja v prometu. Nasprotna pritožbena izvajanja, tudi s sklicevanjem, da tožnik v postopku pred sodnikom za prekrške ni bil kaznovan, so neutemeljena.

7. Pritožbena sklicevanja na objektivno odgovornost (avtomobil - nevarna stvar, avtomobilski promet - nevarna dejavnost) pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), ker se tožeča stranka v trditveni in dokazni podlagi tekom pravde na objektivno odgovornost ni sklicevala.

8. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka (pritožba pod navedenim pritožbenim razlogom dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.