Jedro

Enotno in utrjeno stališče sodne prakse je, da je temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu po pravnem pravilu iz paragrafa 418 ODZ okoliščina, da je bil graditelj v dobri veri, da torej ni vedel, da gradi na tujem svetu. Tožbene trditve, da je pravni prednik tožnikov pridobil lastnikovo soglasje za gradnjo prizidka že same po sebi pojmovno onemogočajo materialnopravni sklep, da je bil v dobri veri, da gradi na svojem. Za poimenovanje iste vsebine je bil najprej v sodni praksi in nato tudi v ZTLR izraz pošteni posestnik in pošteni graditelj nadomeščen z izrazom dobroverni posestnik in dobroverni graditelj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniki so v tožbi zatrjevali, da je njihov pravni prednik na podlagi dogovora s toženčevim pravnim prednikom oziroma svojim polbratom podstrešje njegove hiše preuredil v podstrešno stanovanje, ob hiši pa zgradil garažo. Zatrjevali so tudi dogovor med polbratoma, da bo graditelj postal lastnik teh delov. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da zatrjevani dogovor o pridobitvi solastninskega deleža ni dokazan. Ker so bila gradbena dela izvedena v času od 1968 do 1981, je spor presojalo po pravnih pravilih bivšega Občnega državljanskega zakonika (ODZ) o gradnji na tujem svetu, vendar je ocenilo, da preureditev podstrešja v stanovanje ne pomeni zgradbe v smislu pravnega pravila paragrafa 418 ODZ. Po presoji prvostopenjskega sodišča se to pravilo lahko uporabi le za garažo. Zato je z vmesno (in končno) sodbo razsodilo, da je stvarnopravni tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninskega deleža na sporni nepremičnini utemeljen po temelju le glede prizidka - prvotno garaže, "v ostalem pa se po temelju zavrne" (izrek pod točko 1). Zaradi zastaranja je zavrnilo tudi naknadno in podrejeno uveljavljani obligacijski zahtevek (izrek pod točko 2).

Proti tej sodbi se je pritožil le toženec. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi glede prizidka - prvotno garaže. V razlogih je najprej poudarilo temeljno načelo stvarnega prava o enotnosti nepremičnine, nato pa ugotovilo, da v obravnavani zadevi izjema od tega načela, določena v paragrafu 418 ODZ, ni podana, ker pravni prednik tožnikov ni bil v dobri veri, da gradi na svojem zemljišču. Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi "v zvezi z izrekom pod točko 1 vmesne" prvostopenjske sodbe uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo tako spremembo, da se tožbenemu zahtevku glede prizidka - prvotno garaže ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Po mnenju revidentov je načelo o enotnosti nepremičnine pomembno le za primer iz prvega stavka navedenega pravnega pravila. V tej zadevi pa gre za situacijo iz tretjega stavka istega paragrafa, saj je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in dal svoje soglasje. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je napačno enačilo pojem poštenega graditelja z dobrovernim graditeljem. Po ODZ je poštenost poštenost mišljenja, poštenost namena, enači se z nravstvenim, z dobrimi šegami, gre tudi za dostojno vedenje. Pravni prednik tožnikov je bil pošteni graditelj v smislu paragrafa 418 ODZ in je zato pridobil lastninsko pravico na garaži s potrebnim zemljiščem. Na podlagi dogovora z bratom je gradil v zavesti in z voljo, da postane lastnik zgrajenega. O odmeni je bilo govora šele kasneje po smrti obeh polbratov, in sicer zaradi poravnalnih poskusov. Na koncu revizija zaključi, da je pravni prednik tožnikov gradil na tujem zemljišču tudi v dobri veri, da je to zemljišče njegovo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Po 371. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija in samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni, pri čemer pa po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Glede na obseg revizijskega izpodbijanja in razloge revizije v tej zadevi se zato ni moglo spuščati v razloge pritožbenega sodišča o sicer s strani toženca pritožbeno neizpodbijanem delu prvostopenjske sodbe o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče s spremembo izpodbijane prvostopenjske sodbe in zavrnitvijo preostalega dela stvarnopravnega primarnega tožbenega zahtevka ni zmotno uporabilo materialnega prava. Enotno in utrjeno stališče sodne prakse je, da je temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu po pravnem pravilu iz paragrafa 418 ODZ prav okoliščina, da je bil graditelj v dobri veri, da torej ni vedel, da gradi na tujem svetu. Tožbene trditve, da je pravni prednik tožnikov pridobil lastnikovo soglasje za gradnjo prizidka (in preureditev podstrešja) že same po sebi pojmovno onemogočajo materialnopravni sklep, da je bil v dobri veri, da gradi na svojem. Zato je neutemeljena (in v nasprotju z lastnimi navedbami) taka trditev tožnikov na koncu njihove revizije. Nedobroverni graditelj z gradnjo na tujem svetu ne glede na vednost in ravnanje lastnika zemljišča ne more originarno pridobiti lastninske pravice. Pridobi jo lahko na podlagi ustreznega dogovora z lastnikom, torej na derivativen način, če so izpolnjeni tudi ostali zahtevani pogoji. V tej zadevi tako dogovor ni bil dokazan.

Materialnopravno zmotna je revizijska graja razlogov pritožbenega sodišča o dobrovernem oziroma poštenem graditelju. Ne gre za neutemeljeno enačenje pojmov poštenosti in dobrovernosti. V paragrafu 418 ODZ je res uporabljen izraz pošteni graditelj, vendar pa je bil ODZ sprejet že leta 1811. Pomen posameznih izrazov in tudi poimenovanje določenih vsebin se v desetletjih in stoletjih spreminja. To se je zgodilo tudi v stvarnem pravu pri poimenovanju okoliščine o vednosti ali prepričanju tistega, ki ima predmet v posesti ali ki gradi na določenem zemljišču, da je stvar oziroma zemljišče njegova last. O pomenski vsebini teh izrazov je že pred drugo svetovno vojno govoril profesor dr. Jurij Štempihar. V sodni praksi se je po drugi svetovni vojni ustalil izraz dobroverna namesto poštena posest, tako kot npr. tudi zakonita namesto pravična posest. To se je odrazilo ob sprejetju Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) v letu 1980 (primerjaj člene 24 do 26 ZTLR s paragrafom 418 ODZ, člen 72 ZTLR s paragrafom 326 ODZ, člena 28 in 30 ZTLR s paragrafoma 1463 in 1493 ODZ itd.). Ali na kratko: za poimenovanje iste vsebine je bil izraz pošteni posestnik in pošteni graditelj nadomeščen z izrazom dobroverni posestnik in dobroverni graditelj.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).