Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je za psihično nasilje štelo zahtevo nasprotnega udeleženca, da predlagateljica zapusti stanovanje, glede katerega je tudi sama izpovedala, da se zaveda, da se iz njega mora izseliti, ker ni njena last. Poleg tega predlagateljica ni izpovedala, da bi zaradi izselitve iz stanovanja čutila strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženost ali drugo duševno stisko.

Ugotovljena dejstva verbalnih konfliktov, obojestranskega zmerjanja ter žalitev brez subjektivnega kriterija iz petega odstavka 3. člena ZPND ne zadoščajo, da bi se predlagateljico lahko opredelilo za žrtev psihičnega nasilja.

Izrek

I. Pritožba predlagateljice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi nasprotnega udeleženca se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru nasprotnega udeleženca ugodi tudi v preostalem delu in se sklep sodišča prve stopnje II N 552/2018 z dne 17. 9. 2018 v celoti razveljavi in predlog predlagateljice zavrne.

III. Odločitev o stroških v III. točki izreka se spremeni tako, da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 828,21 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

IV. Predlagateljica je dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 129,33 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 552/2018 z dne 17. 9. 2018 v II. točki izreka spremenilo tako, da je čas trajanja ukrepov po 19. in 21. členu ZPND, ki jih je sodišče nasprotnemu udeležencu izreklo za obdobje šestih mesecev, skrajšalo na obdobje treh mesecev.1 V preostalem delu je ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo. Odločilo je, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se pritožujeta oba udeleženca.

3. Predlagateljica se pritožuje zoper I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovor nasprotnega udeleženca zavrne v celoti kot neutemeljen. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da je konkretno opisala spolno nasilje, ki se ga je lotil nasprotni udeleženec dne 5. 5. 2018. Pojasnila je, da dogodka ni obešala na velik zvon, je pa o tem povedala svojima prijateljicama Š. V. in T. T., ki sta to v izpovedih potrdili. Reakcijo predlagateljice, ki ni naredila prijave na policijo in ni šla na ginekološki pregled, bi sodišče moralo razumeti, ker gre za njenega (bivšega) partnerja in očeta njenih otrok. Sodišče tudi ne bi smelo verjeti izpovedim prič, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec, tj. J. K. in M. P., ki sta se izkazala kot izrazito neverodostojni priči, govorila sta neresnico in sodišču napisala lažne izjave. Opozarja na nedoslednosti v izjavah ter navaja, da sta priči pisni izjavi sestavili po nareku nasprotnega udeleženca. J. K. je povedal, da je izjava nastala tako, da so se sestali vsi trije, skupaj z nasprotnim udeležencem, izjavo je sestavil v prisotnosti M. P. in nasprotnega udeleženca, M. P. pa je izpovedal, da nasprotnega udeleženca ni bilo zraven. Opozarja še na dodatne kontradiktornosti. M. P. je opisal dogodek v lokalu V. bar, v izpovedi pred sodiščem je govoril o dogodku v lokalu v S. V pisni izjavi je tudi navedel, da naj bi predlagateljica nasprotnega udeleženca že prijavila policiji.

4. Sodišče bi moralo verjeti tudi trditvam predlagateljice o fizičnem nasilju nasprotnega udeleženca dne 4. 4. 2018 in 16. 4. 2018. Priče, zaslišane na naroku, so domala vse potrdile, da je nasprotni udeleženec izvajal fizično nasilje nad predlagateljico, da so se videle modrice na njenem telesu, da je predlagateljica o fizičnem nasilju govorila, ni pa tega želela prijaviti. Predlagateljica je predložila fotografije, iz katerih izhaja, da je imela na telesu podplutbe in modrice. Predlagala je tudi izvedbo dokazov z vpogledom v originalne fotografije njenih modric in poškodb, ki se nahajajo na njenem prenosnem telefonu, pa sodišče tega dokaza ni izvedlo in ni pojasnilo, zakaj ne. Zato je napačna tudi odločitev sodišča, ki se nanaša na stroške predmetnega postopka. Nasprotni udeleženec je nad predlagateljico izvajal psihično nasilje in odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka, ni sprejemljiva.

5. Nasprotni udeleženec navaja, da se pritožuje zoper I. točko izreka v delu, v katerem sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu ugovoru, ter zoper II. in III. točko izreka sklepa in predlaga, da višje sodišče sklep v celoti razveljavi in predlog predlagateljice zavrne. Pritrjuje ugotovitvi sodišča, da ni izvajal niti fizičnega niti spolnega niti ekonomskega nasilja, ne soglaša pa z ugotovitvijo, da naj bi izvajal določeno psihično nasilje. Svoj pravni interes za vložitev pritožbe utemeljuje s tem, da meni, da je odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja psihičnega nasilja, napačna.

6. Sodišče je štelo, da naj bi bilo podano psihično nasilje, ker je nasprotni udeleženec predlagateljici po razpadu izvenzakonske skupnosti rekel, da se bo morala iz stanovanja, ki je v solasti njega in njegove sestre, izseliti. To ne more držati, saj predlagateljica ni imela pravnega naslova za bivanje v spornem stanovanju. Sama je izpovedala, da se zaveda, da se bo morala izseliti iz stanovanja, ker ni njena last. Ne more iti za obliko psihičnega nasilja, če predlagateljica ve, da v stanovanju, ki ni njeno, nima pravice prebivati. Sodišče je ocenilo, da naj bi večina v postopku zaslišanih prič potrdila, da naj bi nasprotni udeleženec predlagateljico podil iz stanovanja na A. ulici 2 v L. Sodišče spregleda, da nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da bi videla, da naj bi nasprotni udeleženec predlagateljici spakiral kovčke ter ni ocenilo pričanja nasprotnega udeleženca, da je v začetku leta 2018 sama predlagateljica odnesla iz stanovanja svoje osebne stvari in se za teden dni odselila. Sodišče ni podalo celovite dokazne ocene, obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi zapisniki. Če je nesporno, da predlagateljica ve, da se iz stanovanja mora izseliti, sodišče tega ne more šteti za nasilno dejanje in je s takšnim širjenjem pojma psihičnega nasilja sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja na pojem psihičnega nasilja iz petega odstavka 3. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) ter navaja, da predlagateljica, tudi ko je bila zaslišana, ni navedla, da bi zaradi izselitve iz stanovanja čutila strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženost ali drugo duševno stisko. Tudi sama je razmišljala, da bi se iz stanovanja izselila. Izpovedala ni ničesar, kar bi nakazovalo na psihično nasilje in se sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Sodišče je ugotovilo, da sta udeleženca v konfliktnem odnosu, v katerem med njima prihaja tudi do zmerjanja in medsebojnega psihičnega nasilja. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bila predlagateljica tista, ki je izzvala nasprotnega udeleženca in je ta le odgovoril na njene žaljivke. Sodišče ne more za žrtev proglasiti predlagateljice zgolj zato, ker je vložila predmetni predlog. Sodišče bi moralo predlog zavrniti, saj predlagateljica ni bila žrtev psihičnega nasilja v smislu, da bi se nasprotnega udeleženca bala, bila zaradi njega v stiski in se počutila ponižano. Predlagateljica je bila in je tista, ki konflikte povzroča, večinoma zaradi preveč popitega alkohola, pri čemer je žalila ne samo nasprotnega udeleženca, temveč tudi druge. Tudi iz kazenske ovadbe zoper predlagateljico izhaja, da je ona tista, ki povzroča psihično nasilje. To pa je ključno za odločitev, ali je predlagateljica dejansko žrtev psihičnega nasilja ali je njegova povzročiteljica. Sodišče tega v dokazni oceni ni ocenilo, sklepa se ne da preizkusiti.

8. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno je sicer navedlo, da je eno temeljnih načel ukrepov po ZPND sorazmernost ukrepov, kljub temu pri odločitvi temu temeljnemu vodilu ni sledilo. Nasprotni udeleženec se je moral iz solastnega stanovanja izseliti, ne da bi imel možnost vzeti s seboj svoje osebne stvari, večinska solastnica, ki sploh ni stranka v postopku, je ravno tako imela onemogočeno uporabo solastnega stanovanja. Sodišče je poseglo v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico solastnice stanovanja B. K. in ji onemogočilo uporabo solastne nepremičnine, kar je nedopustno. Gre za ukrep, ki je nesorazmeren, saj se z njim posega v ustavno varovano lastninsko oziroma solastninsko pravico tretje osebe. Sodišče se o tem ni izjasnilo, sklepa se zato v tem delu ne da preizkusiti, podana je bistvena kršitev določb postopka.

9. Cilj predlagateljice je očitno bil, da stanovanje tako uniči, da v njem ne bo mogoče bivati. Sodišče je ugotovilo psihično nasilje, ki ga je vršila predlagateljica, torej ji ne bi smelo nakloniti vlogo žrtve. Ukrep, ki ga je sodišče ohranilo v veljavi, je zato nesorazmeren. Celo pri odločitvi o stroških je sodišče zapisalo, da naj bi oba udeleženca prispevala k medsebojnim konfliktom. Določila ZPND varujejo žrtev, ne pa tistih, ki konflikte povzročajo.

10. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlagateljice tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

11. Pritožba predlagateljice ni utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa je utemeljena.

12. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da zatrjevane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) niso podane. Sklep sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

13. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da predlagateljica ni dokazala fizičnega, spolnega in ekonomskega nasilja, da pa je dokazala psihično nasilje nasprotnega udeleženca, kar slednji izpodbija. Predlagateljica zaključkov, da ekonomsko nasilje ni dokazano, ne izpodbija. Izpodbija zaključke o spolnem in fizičnem nasilju in zatrjuje, da je to konkretno opisano in dokazano, vendar neutemeljeno. V pritožbenem postopku je torej sporen obstoj spolnega, fizičnega in psihičnega nasilja.

14. Glede zatrjevanega spolnega nasilja je sodišče prve stopnje napravilo celovito dokazno oceno, ki jo sprejema kot pravilno tudi sodišče druge stopnje. Predlagateljica opozarja na priči Š. V. in T. T., ki sta spolno nasilje nasprotnega udeleženca pred sodiščem potrdili, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (glej 19. točko obrazložitve), vendar glede na izvedene dokazne in rezultat dokaznega postopka temu pravilno ni verjelo. Sledilo je izpovedi P. Š., ki je predlagateljica v pritožbi ne izpodbija in ki je izpovedala, da je predlagateljica maja lanskega leta prišla v lokal O. bar in ji povedala, da sta imela z nasprotnim udeležencem spolni odnos in dodala, da je bila predlagateljica videti srečna in zadovoljna. Izpodbija pa predlagateljica izpovedi prič J. K. in M. P., ki jima je sodišče tudi verjelo. Neutemeljeno navaja, da naj bi priči, ki sta predhodno podali pisni izjavi, ti sestavili po nareku nasprotnega udeleženca, saj sta izpovedali drugače. Res so med izpovedmi obeh prič določene razlike, vendar zaradi tega priči še nista neverodostojni. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi odstopanje med pisno izjavo in izpovedjo M. P. in zaključilo, da bistvenega odstopanja med izjavo in zaslišanjem ni, bistveno je namreč, da si je predlagateljica posilstvo izmislila in navedeno želela prijaviti policiji. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Neutemeljeno je tudi opozarjanje na kontradiktornost pri M. P., ki je opisal dogodek v lokalu V. bar, saj je o tem izpovedal tudi pred sodiščem, je pa dodano opisal še dogodek v lokalu v S. 15. Tudi glede fizičnega nasilja sodišče predlagateljici utemeljeno ni verjelo in je o tem pravilne razloge navedlo v 15. točki obrazložitve. Predlagateljica navaja, da so priče, zaslišane v postopku, potrdile, da je nasprotni udeleženec izvajal fizično nasilje, da so videle modrice na telesu in bi moralo sodišče ob tem in dejstvu, da je predlagateljica predložila fotografije, šteti fizično nasilje za dokazano, vendar neutemeljeno. Sodišče je namreč pravilno upoštevalo, da nobena od zaslišanih prič v postopku ni bila priča fizičnemu nasilju nasprotnega udeleženca ter da priče, ki so izpovedovale o določenem fizičnem nasilju in o modricah predlagateljice, niso nevtralne. Po drugi strani so priče, ki jim predlagateljica o nasilju ni povedala in ga same niso zaznale in modric niso videle, nasprotno izpovedovale o nasilnem vedenju predlagateljice. Sodišče je prav tako pravilno zaključilo, da iz modric na fotografijah (z dne 6. 4. 2018 in 8. 4. 2018, torej po dogodku z dne 4. 4. 2018) ni mogoče zaključiti, da so te v vzročni zvezi z morebitnim nasilnim ravnanjem nasprotnega udeleženca, glede na to, da predlagateljica, ko je bila zaslišana, dogodka z dne 4. 4. 2018 ni opisala tako, kot je to trdila v predlogu. Tudi izvedba dokaza z vpogledom v originalne fotografije na prenosnem telefonu zato na odločitev ne bi mogla vplivati in takšen dokaz ni bil potreben, zatrjevana kršitev določb postopka zato ni podana.

16. Kot že navedeno, pa je sodišče zaključilo, da je bilo podano psihično nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico in je ocenilo, da je bila predlagateljica žrtev po ZPND. Nasprotni udeleženec v pritožbi utemeljeno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu nepravilna.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, na podlagi izpovedi udeležencev in prič, da sta udeleženca v konfliktnem odnosu, zaradi katerega je prihajalo do verbalnih konfliktov in zmerjanja ter medsebojnega psihičnega nasilja. O tem, da sta udeleženca žalila drug drugega, da je prihajalo do verbalnih konfliktov in zmerjanja se je sodišče pravilno izreklo in teh razlogov sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje ne povzema, v izogib ponavljanju. Da gre za nedopustno ravnanje nasprotnega udeleženca, ki ustreza pojmu psihičnega nasilja, je sodišče zaključilo zato, ker je večina prič potrdila,2 da je nasprotni udeleženec predlagateljico podil iz stanovanja na naslovu A. ulica 2, L. in večkrat zahteval od nje, da se odseli. Kot odločilno je sodišče štelo in poudarilo, da tudi predlagateljičine težave s prekomernim uživanjem alkohola, ki so ga nekatere priče potrdile, nasprotnega udeleženca ne opravičujejo do tega, da predlagateljico podi iz stanovanja in tako nad njo izvaja psihično nasilje.

18. Nasprotni udeleženec utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je za psihično nasilje štelo zahtevo nasprotnega udeleženca, da predlagateljica zapusti stanovanje, glede katerega je tudi sama izpovedala, da se zaveda, da se iz njega mora izseliti, ker ni njena last. Ker predlagateljica ni imela (več) pravnega naslova za bivanje v stanovanju,3 opozarjanje, da se bo morala iz stanovanja izseliti, ne more predstavljati psihičnega nasilja.

19. Nasprotni udeleženec utemeljeno navaja tudi, da je psihično nasilje tisto ravnanje ali razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Utemeljeno navaja, da predlagateljica ni izpovedala, da bi zaradi izselitve iz stanovanja čutila strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženost ali drugo duševno stisko, temveč je sama izpovedala, da je razmišljala, da bi se iz stanovanja vendarle izselila. Zatrjevanega psihičnega nasilja zaradi zahtev nasprotnega udeleženca po izselitvi tako predlagateljica s svojo izpovedjo ni potrdila.

20. Ker predlagateljica tudi sicer ni izpovedala o strahu, ponižanju, občutku manjvrednosti, ogroženosti in duševnih stiskah, sodišče pa je ugotovilo, da sta udeleženca v konfliktnem odnosu, da je med njima prihajalo do verbalnih konfliktov in obojestranskega zmerjanja, nasprotni udeleženec utemeljeno navaja tudi, da sodišče predlagateljice ne bi smelo proglasiti za žrtev. Ugotovljena dejstva verbalnih konfliktov, obojestranskega zmerjanja ter žalitev namreč brez subjektivnega kriterija iz petega odstavka 3. člena ZPND ne zadoščajo, da bi se predlagateljico lahko opredelilo za žrtev psihičnega nasilja.

21. Glede na ugotovljeno dejansko stanje nasprotni udeleženec utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje, kljub sklicevanju na načelo sorazmernosti, le-tega ni upoštevalo. Neutemeljene pa so navedbe nasprotnega udeleženca, da gre za nesorazmeren ukrep že zato, ker je poseženo v lastninsko pravico solastnice stanovanja B. K., saj je ta predhodno stanovanje očitno prepustila v uporabo udeležencema tega nepravdnega postopka.

22. Glede na obrazloženo je torej sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku napačno le delno ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno predlogu za določitev ukrepov po ZPND. Njegov ugovor je namreč utemeljen v celoti, zato je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo tudi v preostalem delu, sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 9. 2018 razveljavilo in predlog predlagateljice zavrnilo. Odločitev o spremembi temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Pritožba predlagateljice ob povedanem ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

23. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

24. Na podlagi osmega odstavka 22a. člena ZPND sodišče v postopkih po ZPND o stroških postopka odloča po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, ker sta oba udeleženca prispevala k medsebojnim konfliktom. Glede na to, da je sodišče druge stopnje odločbo sodišča prve stopnje spremenilo in je bil torej predlog predlagateljice v celoti neutemeljen, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Te nosi v celoti predlagateljica glede na njen neuspeh v postopku. Potrebni stroški nasprotnega udeleženca v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki mu jih je dolžna povrniti predlagateljica, predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku, in sicer za sestavo ugovora (200 točk, tar. št. 23 Odvetniške tarife – OT), sestavo pripravljalne vloge 200 točk, udeležbo na naroku 22. 11. 2018 200 točk, na naroku 4. 1. 2019 100 točk in trajanje 150 točk (6. člen OT, po 50 točk za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro), udeležbo na naroku 25. 1. 2019 100 točk in trajanje 200 točk in udeležbo na naroku 1. 3. 2019 100 točk in trajanje 200 točk. Skupaj gre torej nasprotnemu udeležencu 1.450 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znaša 665,55 EUR. Potrebni strošek predstavljajo še materialni stroški v višini 13,31 EUR (2 %) ter 22 % DDV v višini 149,35 EUR. Skupno je tako predlagateljica nasprotnemu udeležencu dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 828,21 EUR.

25. Predlagateljica je dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo stroške za sestavo pritožbe po odvetniku, in sicer 200 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja sodišča druge stopnje (0,60 EUR) znaša 120,00 EUR. Materialni stroški znašajo 2,4 EUR, 22 % DDV pa 26,93 EUR. Skupno stroški pritožbenega postopka, ki jih je predlagateljica dolžna povrniti nasprotnemu udeležencu, znašajo 149,33 EUR, medtem ko svoje stroške pritožbenega postopka predlagateljica nosi sama, prav tako nosi nasprotni udeleženec sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben.

1 S sklepom z dne 17. 9. 2018 je sodišče nasprotnemu udeležencu prepovedalo približevanje stanovanju št. 12 v II. nadstropju na naslovu A. ulica 2 v L. na razdaljo manjšo od 100 m in zadrževanje v tem stanovanju ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da mora navedeno stanovanje v roku 24-ih ur prepustiti v izključno uporabo predlagateljici in otrokoma udeležencev postopka, z veljavo izrečenih ukrepov za obdobje šestih mesecev. Za primer kršitve izrečenih ukrepov je nasprotnemu udeležencu izreklo tudi denarno kazen v višini 500,00 EUR. 2 Neutemeljeno v zvezi s tem nasprotni udeleženec zatrjuje kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne konkretizira neskladja med izpovedmi v razlogih sodbe in zapisniki, temveč kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje. 3 Nasprotni udeleženec je namreč zatrdil, da je zunajzakonska skupnost med njim in predlagateljico prenehala v januarju 2018, česar predlagateljica ni prerekala.