Jedro

Prisilna poravnava za dolžnika ni nekaj enostavnega, povsem logično zato je, da si dolžnik pri tem poišče strokovno pomoč.

Upravitelj ni dolžnikova strokovna pomoč, njegove naloge so drugje - dolžnika mora nadzorovati in pri tem skrbeti predvsem za interese upnikov.

Iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP izhaja, da ne gre le za stroške, ki so nastali do začetka postopka prisilne poravnave, temveč se kot terjatev pred drugimi prednostnimi terjatvami plačujejo tudi stroški, ki so nastali med postopkom prisilne poravnave ravno zaradi tega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upravitelju dalo soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka, navedenih v upraviteljevem predlogu z dne 31.7.2017 (p.d. 449), ki je sestavni del izreka tega sklepa in je bil objavljen hkrati z objavo tega sklepa, in sicer v višini 28.292,08 eurov. Stroški so nastali v postopku prisilne poravnave, ki je tekla pred začetkom stečajnega postopka.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da svetovanje dolžniku oziroma njegovemu poslovodstvu po uvedbi postopka prisilne poravnave in po postavitvi upravitelja ni redni posel družbe v smislu 151. člena ZFPPIPP niti nujen posel niti ne gre za obveznosti, ki bi nastale pred uvedbo postopka prisilne poravnave, niti ni taka obveznost v skladu s 34. členom ZFPPIPP in ne gre za obveznosti za storitve revizorjev, odvetnikov, pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti podjetij in drugih strokovnjakov v zvezi s pripravo predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin, ki jih je treba takemu predlogu priložiti. Gre za stroške svetovalca, ki je pripravljal za dolžnika NFP pred predlogom za prisilno poravnavo, sedaj pa želi dodatno plačilo za svetovalne storitve med postopkom prisilne poravnave, kot npr. svetovanje poslovodstvu v zvezi s pozivom upnikom za konverzijo terjatev v kapital. To niso redni posli, so pa dolžniku tudi povsem nepotrebni in predstavljajo negospodarno porabo sredstev, namenjenih upnikom za poplačilo terjatev. Za tovrstne posle dolžnik potrebuje soglasje sodišča, ki pri tem upošteva mnenje upnikov. Nenavadno je, da je I. K. s.p. čakal z izdajo računa 14 mesecev, račune bi moral izdajati sproti, da bi imeli upniki možnost sprotnega reagiranja, da bi lahko preprečilo nastajanje enormnih stroškov. Terjatve so nastale od marca 2015 do maja 2016. Ker ne gre za dovoljene stroške po 151. členu ZFPPIPP, tudi ne gre za dovoljene terjatve upnikov v smislu stroškov stečajnega postopka. Upnik pa teh stroškov ni priglasil, zato je zanj nastopila prekluzija.

3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril, da gre za svetovalne storitve med postopkom prisilne poravnave, ki so konkretneje specificirane v dopolnitvi predloga za izdajo soglasja k plačilu stroškov. Takšna restriktivna razlaga ni bila namen zakonodajalca, saj sicer teh stroškov ne bi tretiral kot prednostnih. Gre za pravno vprašanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep se nanaša na stroške 11 upnikov v skupni višini 84.876,25 EUR, ki bi naj bili na podlagi tega sklepa plačani v višini 1/3, torej v znesku 28.292,08 EUR, saj razpoložljiva stečajna masa ne zadošča za poplačilo vseh teh stroškov. Pritožnik vsebinsko ugovarja le stroškom enega upnika - I. K. s.p., ki znašajo 29.768,00 EUR. Glede ostalih stroškov pa ne ugovarja, da morda ne gre za stroške v zvezi z rednimi posli, ki so dovoljeni. Glede teh stroškov je zato višje sodišče opravilo le uradni preizkus pravilnosti sklepa (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP) in kršitev, na katere mora paziti, ni našlo.

6. Nad dolžnikom je najprej tekel postopek prisilne poravnave - izpodbijani stroški so nastali v tem času do začetka stečajnega postopka. I. K. s.p. (v nadaljevanju: K. s.p.) je dolžniku pomagala v času, ko je tekel postopek prisilne poravnave. Pritožnik se ne strinja, da bi bili ti stroški potrebni za izvedbo prisilne poravnave, vsekakor pa naj ne bi šlo za stroške, ki bi jih insolventni dolžnik smel plačevati med prisilno poravnavo. Plačal jih tako ali tako ni, saj jih ta upnik sicer ne bi uveljavljal. Da storitev ne bi bila opravljena, pritožnik niti ne trdi, vsekakor pa je dolžnik priznal pravilnost teh računov, kot navaja tudi upravitelj. Prisilna poravnava za dolžnika ni nekaj enostavnega, povsem logično zato je, da si dolžnik pri tem poišče strokovno pomoč. Da je K. s.p. dolžniku resnično pomagal, navaja tudi upravitelj v dopolnitvi predloga (PD 454), ko navaja, da ga je upnik kontaktiral, ko je potreboval mnenje upravitelja. Res je sodišče postavilo upravitelja po uvedbi postopka prisilne poravnave. Vendar pa upravitelj ni dolžnikova strokovna pomoč, njegove naloge so drugje - dolžnika mora nadzorovati in pri tem skrbeti predvsem za interese upnikov (primerjaj 97. člen ZFPPIPP). Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za stroške v smislu 1. točke 3. odstavka 355. člena ZFPPIPP. Iz 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP namreč izhaja, da ne gre le za stroške, ki so nastali do začetka postopka prisilne poravnave, temveč se kot terjatev pred drugimi prednostnimi terjatvami plačujejo tudi stroški, ki so nastali med postopkom prisilne poravnave ravno zaradi tega postopka (primerjaj tudi sodbo VSC I Cpg 291/2015 z dne 20.1.2016).

7. K. s.p. je tudi natančno navedel opravila, ki jih je izvedel za dolžnika, gre pa za posle za izvedbo finančnega prestrukturiranja s postopkom prisilne poravnave, zato gre po oceni višjega sodišča za dovoljene dolžnikove posle. Čim pa je tako, bi tak upnik uspel tudi iztožiti plačilo teh stroškov zoper stečajnega dolžnika. Gre tudi za dalj časa trajajočo dejavnost (14 mesecev), zato višje sodišče teh stroškov ne vidi kot enormnih, kot to zatrjuje pritožnik.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.