Jedro

Stranski udeleženci – v obravnavani zadevi tožeče stranke – se lahko udeležujejo postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi varstva tuje ali javne koristi. Priklop nameravane gradnje na javno infrastrukturo je treba obravnavati v okviru zaščite javnega interesa, zato sodišče tožbenih navedb v tej smeri ni moglo obravnavati po vsebini.

Za odločitev o tem, ali bi bilo v obravnavanem postopku treba upoštevati določbo PUP, ki predpisuje najmanjšo širino lokalnih dovozov do treh ali več objektov v naselju in na katero se sklicujejo tožeče stranke, je bistvenega pomena ugotovitev, koga zavezuje ta določba oziroma ali je z njo predpisan pogoj za gradnjo stanovanjskih objektov ali cestne infrastrukture. Pri tem že uvrstitev tega člena v poglavje PUP, v katerem so predpisani pogoji glede prometnega urejanja, omogoča sklepanje, da gre za pogoje, ki jih mora upoštevati investitor prometne ureditve in ne stanovanjskega objekta. S tem sklepanjem se ujema tudi dejstvo, da je dovoz kategorizirana javna pot. Določb PUP zato ni mogoče razlagati tako, da prizadeta stranka do uporabe te poti – po kateri dostopa do parcele, na kateri je s PUP gradnja dovoljena – ne bi imela enakih pravic kot tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo investitorki A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za novogradnjo treh enostanovanjskih objektov na zemljiščih s parc. št. 1033/12 in 1033/14 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi obširno in podrobno povzema potek upravnega postopka ter ugotavlja, da za območje nameravane gradnje veljajo določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Brezovica (Uradni list RS, št. 87/06, 101/06, 15/09 in 104/06, dalje PUP). Na obravnavanem območju PUP dovoljuje gradnjo enostanovanjskih stavb, nameravana gradnja pa njegovim določbam ustreza tudi glede oblikovanja, velikosti, prilagojenosti prostorskim zahtevam in okoliškim objektom, odmikov od parcelnih mej, velikosti gradbene parcele, pozidanosti in zazelenjenosti zemljišča ter števila zagotovljenih parkirnih mest. Urejen je ustrezen dostop do javne ceste ter ostala komunalna oskrba, pridobljena pa so tudi vsa predpisana soglasja. Poleg tega je investitorica predložila dokazila o pravici graditi ter o plačanih davkih in prispevkih, tako da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in nadaljnji, ZGO-1) predpisuje za izdajo gradbenega dovoljenja.

Glede ugovorov tožečih strank v zvezi s širino dostopne poti prvostopenjski upravni organ navaja, da je po uradnih podatkih ta pot kategorizirana javna pot in ne zasebni lokalni dovoz. Zato upravni organ meni, da uporaba določbe prostorskega akta o širini lokalnega dovoza do treh ali več objektov ne prihaja v poštev v obravnavanem postopku, temveč le v morebitnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo ceste. Investitorka je ob tem pridobila tudi prometno soglasje ter soglasje za manjše odmike od javne ceste, v zemljiški knjigi pa je vpisana tudi služnost dostopa do parcel nameravane gradnje.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožečih strank zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje. V obrazložitvi povzema razloge prvostopenjske upravne odločbe in ugotavlja, da je bila ta odločba pravilna in zakonita. Ugovori tožečih strank v pritožbi zoper to odločbo se pretežno nanašajo na širino javne dostopne poti, ki pa jo uporabljajo vsi stanovalci in bi bilo že v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, da bi bilo ob enakih pogojih nekaterim dovoljeno uporabljati to pot, drugim pa ne. Tudi sicer je sklicevanje na določbo PUP, ki predpisuje širino te poti, neutemeljeno, saj bi jo bilo treba upoštevati le v primeru, če bi bila predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja gradnja te poti. Glede pritožbenega ugovora, ki se nanaša na nezadostno oskrbo s pitno vodo, drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da je pristojni soglasodajalec dal soglasje za priključitev brez omejitev, zaradi česar ugovori niso utemeljeni. Nadalje se drugostopenjski upravni organ opredeljuje tudi do pritožbenih navedb tožečih strank o velikosti parcele in domnevno sporni meji s parcelo št. 1033/15 k.o. ..., in sicer ugotavlja, da ta vprašanja ne posegajo v njihov pravni interes, zato njihovih navedb ni mogoče upoštevati.

Tožeče stranke se s tako odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da predlagajo odpravo izdanega gradbenega dovoljenja, ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za njegovo izdajo, saj „se organ v obrazložitvi ni opredelil do vseh posameznih dejstev in navedb strank postopka“ ter ker bodo predvidene gradnje motile mirno posest sosednjih parcel. Svoje razloge za nasprotovanje izdanemu gradbenemu dovoljenju podrobneje navajajo v pritožbi Odvetniške družbe B. o.p. - d.o.o. z dne 9. 4. 2010, ki jo prilagajo tožbi. Bistven problem je, da bo nameravana gradnja zelo poslabšala kvaliteto prebivanja ljudi na sosednjih parcelah ter jim onemogočila normalen dostop do njihovih objektov.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in investitorici nameravane gradnje, A.A., kot prizadeti stranki. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila. Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma opozarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno procesno dejanje, zato njena trditvena podlaga obsega le tisto, kar je v njej izrecno navedeno. Sklicevanja na vsebino prilog tožbe kot na del tožbenih navedb zato sodišče načeloma ne more upoštevati, saj so priložene listine lahko le dokazi za izkazovanje strankinih navedb, ne pa del teh navedb. Poleg tega je ena od tožbenih navedb, namreč da se tožena stranka ni opredelila do vseh posameznih dejstev in navedb strank postopka (s čimer so očitno mišljene tožeče stranke), zaradi take vsebine tožbe ostala povsem prazna oziroma pavšalna. Glede na splošnost oziroma nedoločnost te tožbene navedbe je sodišče v tem pogledu lahko ugotovilo le, da je tožena stranka po njegovi presoji v obrazložitvi drugostopenjske odločbe ustrezno odgovorila na vse pravno relevantne pritožbene navedb tožečih strank.

Tudi sicer sodišče – ne glede na pomanjkljivo navedene tožbene razloge – v celoti sprejema obrazložitvi tako izpodbijanega, kot tudi drugostopenjskega upravnega akta v tej zadevi, zato mu po določbi 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ni treba ponovno navajati razlogov za odločitev. Ker pa tožeče stranke očitno dvomijo v pravilnost odločitve tožene stranke, sodišče glede vprašanj, ki so predstavljala bistvo spora že v upravnem postopku in ki so jih tožeče stranke v tožbi vsaj nakazale, razlogom tožene stranke vendarle dodaja še naslednje: Po določbi 1. odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) ima pravico udeleževati se upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po 2. odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Stranski udeleženci – v obravnavani zadevi torej tožeče stranke – se zato lahko udeležujejo postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi varstva tuje ali javne koristi. To velja tudi v primeru, če tožeče stranke menijo, da so del zainteresirane javnosti, da torej posledice izpodbijane upravne odločbe zadevajo tudi (ali celo predvsem) njih, saj ne gre za njihovo osebno in neposredno korist. Prav tako tožeče stranke ne morejo uveljavljati zgolj svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane upravne odločbe. Opisana razlaga določb 43. člena ZUP temelji tudi na ustaljeni sodni praksi Upravnega sodišča RS (prim. npr. sodba opr. št. U 2250/2008 z dne 18. 12. 2008) in Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodba opr. št. X Ips 489/2005 z dne 12. 3. 2005).

Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je treba priklop nameravane gradnje na javno infrastrukturo obravnavati v okviru zaščite javnega interesa, ki ga tožeče stranke iz navedenih razlogov ne morejo uveljavljati, zato sodišče njihovih tožbenih navedb v tej smeri iz zgoraj navedenih razlogov ni moglo obravnavati po vsebini. Do enakega rezultata pripelje tudi uporaba določb 66. člena ZGO-1, ki predpisujejo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo gradbenega dovoljenja. Eden od teh pogojev je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta (7. točka 1. odstavka 66. člena), glede katere se lahko kot dokaz šteje med drugim soglasje o priključitvi s predpisano vsebino (1. točka 3. odstavka 66. člena). Predmet preverjanja po tej zakonski določbi je torej izključno obstoj in ustreznost soglasja in ne morda tudi kvaliteta oziroma zmogljivost komunalne infrastrukture. Ocena o tej ustreznosti je prepuščena upravljavcu te infrastrukture, prek izdaje soglasij za priključitev. Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, so bila v obravnavani zadevi vsa tovrstna soglasja izdana in predložena upravnemu organu, čemur tožeče stranke niti ne ugovarjajo. Tudi v tem pogledu je bila odločitev tožene stranke torej pravilna in zakonita.

Po drugi strani je za odločitev o tem, ali bi bilo v obravnavanem postopku treba upoštevati 44. člen PUP, ki predpisuje najmanjšo širno lokalnih dovozov do treh ali več objektov v naselju in na katerega se sklicujejo tožeče stranke, bistvenega pomena ugotovitev, koga zavezuje ta določba oziroma ali je z njo predpisan pogoj za gradnjo stanovanjskih objektov ali cestne infrastrukture. Pri tem že uvrstitev tega člena v poglavje PUP, v katerem so predpisani pogoji glede prometnega urejanja, omogoča sklepanje, da gre za pogoje, ki jih mora upoštevati investitor prometne ureditve in ne stanovanjskega objekta, kot je to pravilno ugotovila že tožena stranka. S tem sklepanjem se ujema tudi dejstvo, da je dovoz, na širino katerega se sklicujejo tožeče stranke, kategorizirana javna pot, kar med strankami sicer ni sporno. To pomeni, da jo po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nadaljnji, ZJC) lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Kot je pravilno navedel že drugostopenjski upravni organ, določb PUP zato ni mogoče razlagati tako, da prizadeta stranka do uporabe te poti – po kateri dostopa do parcele, na kateri je s PUP gradnja dovoljena – ne bi imela enakih pravic kot tožeče stranke.

Tožeče stranke torej do uporabe javne dostopne poti nimajo nobene pravice, ki bi se kakorkoli razlikovala od pravic kogarkoli drugega. Na podlagi določbe 1. odstavka 5. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in nadaljnji, dalje ZGJS) enako velja tudi za oskrbo s pitno vodo. Ureditev priključkov nameravane gradnje na javno infrastrukturo oziroma prometna ureditev v njeni okolici zato niso vezani izključno na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju te gradnje, temveč na interes širše javnosti (torej vseh, tudi potencialnih uporabnikov komunalne infrastrukture). To pomeni, da teh vprašanj ni mogoče obravnavati v okviru „mirne posesti“ sosednjih nepremičnin, kot meni tožeča stranka, temveč kot zaščito javnega interesa.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku pred njeno izdajo pa ni prišlo do bistvenih kršitev upravnega postopka, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi, na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.