Jedro

Izvršilni naslov po Zakonu o davčnem postopku je tudi davčni obračun, ki ga sestavi davčni zavezanec v okviru samoobdavčitve za plačilo akontacije davka med letom in za obračun davka za celo leto. Relativni rok za zastaranje odmene in izterjave davkov je 5 let, po poteku leta, v katerem mora biti davek odmerjen oziroma izterjan, v vsakem primeru, ko poteke 10 let.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za zavarovanje njegove denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini na podlagi dolgovnega seznama kot izvršilnega naslova. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je iz seznama zaostalih obveznosti jasno razvidno, da so vse te obveznosti nastale že v letu 1994 in so v istem letu tudi morale biti plačane, torej so zastarale z 31.12.1999. Poleg tega seznam zaostalih obveznosti, obravnavan v tem postopku kot izvršilni naslov, ni formalno pravilno sestavljen. Za prometni davek namreč ne more biti izvršilni naslov davčni obračun, ampak je to lahko le ugotovitvena odločba. Tudi akontacija ne more biti izvršilni naslov. Seznam zaostalih obveznosti pa mora imeti najmanj dva izvršilna naslova ali pa se mora obveznost nanašati na več let. V obravnavanem primeru gre za obveznosti iz leta 1994 in samo za en izvršilni naslov, ki niti ne more biti izvršilni naslov po Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDP).

Zoper sklep se je v roku pritožil upnik iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, ki predlaga spremembo sklepa tako, da se predlogu upnika za zavarovanje ugodi, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se je upnik poslužil zakonske možnosti in je za zavarovanje svoje terjatve proti dolžniku predlagal vpis zastavne pravice na nepremičnini dolžnika na podlagi overjenega dolgovnega seznama zaostalih obveznosti, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, kot izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na mandatni postopek, ko ugotavlja zastaranje po uradni dolžnosti. Tudi pravilnost izvršilnega naslova se ne more ugotavljati v tem postopku, kar pa ne pomeni, da dolžnik zoper sklep o zavarovanju ne bi imel možnosti navajati ugovornih razlogov iz 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Nesmiselno je, da bi moral upnik dokazovati pretrganje zastaranja že v predlogu za zavarovanje. Upnik podredno navaja še, da je bilo zastaranje pretrgano, ker se je do 5.12.1994 vršila kontinuirana izterjava dospelih neporavnanih obveznosti pri APP.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je stališče pritožbe, da se pravilnost izvršilnega naslova ne ugotavlja ob odločanju o predlogu za zavarovanje terjatve. Upnik ima namreč pravico zahtevati zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovih nepremičninah na podlagi izvršilnega naslova (243. člen ZIZ). Da je neka listina lahko izvršilni naslov, mora biti pravno formalno pravilno sestavljena in to mora sodišče, ko odloča o predlogu za zavarovanje terjatve, preveriti. Pri tej preveritvi se sodišče ne spušča v pravilnost podatkov v izvršilnem naslovu, ampak le na pravnoformalno pravilnost samega izvršilnega naslova. Je pa sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom napačno zaključilo, da seznam zaostalih obveznosti kot izvršilni naslov (glej priloga A2) ni pravnoformalno pravilen, ker ne obsega vsaj dveh izvršilnih naslovov in da davčni obračun in akontacija davka ne moreta biti izvršilni naslov, pri čemer se davčna obveznost nanaša le na leto 1994. Po 1. odst. 44. člena ZDavP je namreč izvršilni naslov tudi davčni obračun. Kot izhaja iz 3. odst. 109. člena ZDavP, davčni obračun sestavi sam zavezanec za plačilo davka v okviru samoobdavčitve. Po 2. odst. istega člena ZDavP davčni zavezanec obračunava in plačuje akontacijo davka med letom v mesečnih, trimesečnih in polletnih obrokih in na koncu leta na podlagi obračuna. Iz tega sledi, da zavezanec sestavlja davčne obračune akontacije davka in končni, letni davčni obračun. Tako sta izvršilni naslov akontacija davka po medletnem obračunu, kot ugotovljena obveznost po končnem obračunu. Da je akontacija davka samostojna plačilna obveznost, posredno izhaja tudi iz 100. člena ZDavP, ki določa, da se od davkov, ki jih zavezanec ni plačal v predpisanem roku, plača obresti, in iz 113. člena ZDavP, ki določa, da se akontacije davka plačujejo v rokih, določenih pri posameznih vrstah davka. Seznam zaostalih obveznosti v tem postopku (priloga A2) tako obsega štiri izvršilne naslove, in sicer letni davčni obračun za leto 1994 in tri davčne obračune akontacije prometnega davka med letom 1994. Zastaranje odmere in izterjave prometnega davka urejata 96. in 97. člen ZDavP. Relativni zastaralni rok v obeh primerih znaša pet let po poteku leta, v katerem je potrebno davek odmeriti oziroma izterjati, v vsakem primeru pa v roku desetih let. Tek zastaranja ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki ima namen odmere oziroma izterjave davka. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je relativni zastaralni rok za izterjavo celotne terjatve po seznamu zaostalih obveznosti potekel 31.12.1994. To ne velja najmanj za izterjavo davka po obračunu za leto 1994. Obračun za navedeno leto se je namreč lahko napravil šele v letu 1995, ko so bili znani vsi podatki za leto 1994, in je torej tudi plačilo davka po obračunu lahko zapadlo v plačilo šele v letu 1995. Zato bi zastaranje izterjave tega davka lahko nastopilo šele 31.12.2000, medtem ko je bil predlog za zavarovanje v tem postopku vložen med letom 2000. Vendar pa se stališču upnika pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da upnik s predlogom za zavarovanje terjatve ni dolžan dokazovati pretrganje teka roka za zastaranje, ampak sodišče to ugotavlja šele na ugovor dolžnika. Sodišče bi lahko iz vzroka zastaranja zavrnilo predlog upnika, če bi bilo povsem prepričano, da je dejstvo zastaranja podano, ne pa že, če le domneva, da je zastaranje nastopilo. V zastaranje je lahko prepričano le, če je potekel absolutni, 10-letni zastaralni rok, kar pa glede terjatev, ki so predmet tega postopka, ni podano.

Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa napačno uporabilo materialno pravo in v posledici tega je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o predlogu upnika za zavarovanje terjatev, naj upošteva v tej odločbi navedene ugotovitve pritožbenega sodišča, da se bo izognilo nepravilni uporabi materialnega prava iz razlogov, ki jih je zagrešilo v izpodbijanem sklepu.

Odločitev o stroških temelji na 165. čl. ZPP in je odločitev o njih pridržana za končno odločbo.